Prekleta rdeča luč

Mesečne krave pa bikci pa dežek pa ... kdo tu koga nateguje?

Situacije, v katere je postavljen glasbenik pri svojem ustvarjalnem delu, so raznorodne. Glasbo lahko izvajaš sam, v dvoje ali kot del velikega sestava, lahko jo izvajaš pred veliko množico ali pa je poslušalec en sam, in ta je lahko papež ali tvoja punca. Lahko je sploh ne izvajaš: lahko jo pišeš, si jo zamišljaš, o njej razmišljaš ali govoriš, lahko ji prisluškuješ ali ji puščaš, da se kar dogaja in zgodi. Lahko ji gospodariš, lahko ti gospodari ona. Ampak samo pri eni v mnoštvu omenjenih in neomenjenih situacij sveti tista

prekleta rdeča luč

in z njo dejansko zapisan ali zgolj v zavesti glasbenika prisoten stavek: »Tišina, snemamo!«

Stati na odru ni preprosto. Izvajati glasbo v živo zahteva od ustvarjalca oziroma izvajalca – recimo, da nam zdaj ni tako pomembno, ali gre za eno in isto osebo ali ne – marsikaj. Zahteva obvladovanje glasbenega materiala, določeno stopnjo mojstrstva ali vsaj obrtniške spretnosti pri rokovanju z inštrumentom, sposobnost premagati psihološke bariere, ki jih v vsakodnevni govorici imenujemo strah in trema. Stati na odru pomeni biti pozoren in biti zbran na prav poseben način. Vendar se ta pozornost in zbranost v marsičem razlikujeta od tistih, ki jih od glasbenika zahteva stavek: »Tišina, snemamo!« Kajti tudi na odru kdaj zasveti rdeča luč. Ampak to ni tista

prekleta rdeča luč,

ki glasbeniku sporoča predvsem eno: Kar se bo zgodilo zdaj, bo ostalo. Ne samo kot spomin, pač pa kot zvočni zapis, kot slušna informacija, kot delček neke zgodovine. Kar se zgodi na odru, izgine. S trenutkom izzvena je prepuščeno minulemu in zapisano zgolj v tisto neotipljivo preteklost, s katero si daje opraviti naš spomin. Kar je posneto, ostane. Na voljo je vedno vnovičnemu poslušanju kogarkoli. Glasba, izvedena v živo, je zgodovina v smislu res gestae, storjenih in minulih reči. Posneta glasba je zgodovina v pravem pomenu besede: je zapis, je vir, je informacija o minulem. In spomin ima v tem primeru referenco, h kateri se lahko vrača.

Ampak dovolj o tem. Položaj, v katerem se nahajam, je nadvse konkreten, zato teoriji trenutno zapiram usta. Sem v studiu RSL v Novem mestu, kjer s Kataleno snemamo peti album z naslovom Noč čarovnic. V čumnati, kjer snemam, je fotografija New Yorka, to sem opazil šele malo prej med pogovorom z Ano. To majhno naključje mi je všeč, New York pač obožujem; ampak ta trenutek ne mislim na New York, ki ga obožujem, niti na Ano, ki se zadnje čase sicer precej sprehaja po mojih mislih, ta trenutek svojo zbranost usmerjam v glasbo. V studiu nas je pet, vsak ždi v svoji čumnati, ovešeni smo s slušalkami in inštrumenti, že sto in prvi preizkus tona v teh zadnjih štirih dneh je za nami in načeloma smo pripravljeni, da posnamemo zadnjo, dvanajsto skladbo. V bistvu gre za enega izmed dveh inštrumentalov, ki sta nastala kot glasbena ilustracija verza Daneta Zajca: »Mesečne krave pase mesec po mesečni travi.« Prvi je bil posnet včeraj, po pričakovanju brez večjih težav, saj je šlo za dovolj uigrano in že pred časom narejeno skladbo. Tokrat je zgodba drugačna. Komad smo naredili pred kratkim, vsem se samo približno sanja, kakšna je struktura, vmesni del je improviziran, zaključek premalokrat odigran. Ampak to so tehnične zadeve, težave, ki so premostljive. Kar je zahtevnejše, se skriva v verzu.

»Mesečne krave pase mesec po mesečni travi.« Čudovita pesniška domislica kar kliče po inkarnaciji. In imamo vse, kar potrebujemo, da jo dejansko utelesimo. Imamo krasen klavirski uvod, kitarski slidovski solo, ki uvede stabilen groove, ter klarinet, ki do konca pove zgodbo. Do konca oziroma vsaj do razpada v improvizaciji. »Kaj se tu zgodi s temi kravami?« »Mesec jih odnese, do konca.« Smeh. Boštjan je avtor in ima zato po nekem nepisanem pravilu glavno besedo. Govori o kravicah pa bikcih pa kapljicah rose in dežja pa o mesečni svetlobi, skratka o vsem živem. Oglašamo se, vsak iz svoje čumnate, in poskušamo s podobami ustvariti skupno atmosfero. »Smo?« »Smo.« Torej gremo. In potem zasveti tista

prekleta rdeča luč.

Vsi jo zaznamo, vsem je jasno, da je to to, in da če to slučajno ni to, to pač mora biti to. Ampak ta »morati« ni naš. Ta »morati« je »morati«, ki ga sveti tista

prekleta rdeča luč.

Začne se sicer lepo. Polonin klavir odzvanja kapljice dežja, Tiborjev bas pleše s kravicami, ki se prekopicujejo po travi, kitara nežno zatuli, kot bi tulila v mesec, vstop bobnov je točen in ritem ustvari prostor za Boštjanov klarinet, ki pripoveduje zgodbo. Lepo. Dobro. Dokaj suvereno. Zgodbo nekako izrišemo do konca, ampak ves čas nam je jasno, da to še ni to. Pa saj je normalno, le redkokdaj se posreči že v prvo. Miles Davis je sicer bojda dejal: »First take, golden take,« ampak mi pač nismo Miles Davis. Saj tole sploh ni bilo slabo, ampak ... Gremo še enkrat.

OK. Slušalke, inštrumenti, vse je spet na svojem mestu. Spet nekaj besed o kravicah, ki se prekopicujejo, o bikcih, ki nežno tulijo v mesec, o kapljicah rose in dežja. »Smo?« »Smo.« Torej gremo. In spet tista

prekleta rdeča luč.

Začne se sicer lepo. Polonin klavir odzvanja kapljice dežja, Tiborjev bas pleše s kravicami, ki se prekopicujejo po travi, kitara nežno zatuli, kot bi tulila v mesec, vstop bobnov je ... »Pardon, pardon! Gremo še enkrat.«

Ni panike, gremo še enkrat. Snemanje je dobra vaja v potrpežljivosti in praksa nas je skozi leta izučila, da v studiu čas teče drugače kot sicer. In da je včasih treba stvari ponoviti večkrat, da bi prišle do tistega zvena, ki ga zahtevajo. Torej še enkrat. Slušalke, inštrumenti, vse je spet na svojem mestu. Spet nekaj besed o kravicah, ki se prekopicujejo, o bikcih, ki nežno tulijo v mesec, o kapljicah rose in dežja. »Smo?« »Smo.« Gremo.

Prekleta rdeča luč.

Začne se sicer lepo. Polonin klavir odzvanja kapljice dežja, Tiborjev bas pleše s kravicami, ki se prekopicujejo po travi, kitara nežno ... Eh, kitara zahrope kot prehlajeno zmačkano govedo, ki se ob šestih zjutraj goni po ulicah Reykjavika. Nič, še enkrat. Slušalke, inštrumenti ... pa dobro, saj smo vse preverili že tisočkrat. Kravice, bikci itd. itd. »Teče!«

Prekleta rdeča luč.

Začne se ... »Pardon. Res mi je žal.« Slušalke letijo po tleh, inštrumenti se odlagajo precej manj previdno kot ponavadi, vrata čumnat loputajo in kar naenkrat se vsi znajdemo zunaj, vsak s svojim čikom in komaj zadrževanim besom. Dovolj imam teh abotnih krav in bikov in rosnih kapljic. PA KDO TU KOGA NATEGUJE?

Počasi, počasi, počasi.

Treba si je vzeti in dati čas. In potem se je treba vrniti na začetek. »Mesečne krave pase mesec po mesečni travi.« Komad v resnici nima ničesar razen tega verza. Ima seveda marsikaj; glasbeno je preprost, a vendarle razgiban, je dinamičen in melodijsko zanimiv. Ampak vse to je tu zaradi verza. In počasi tiste kravice in bikci začenjajo vstopati. Ne govorimo o njih, v bistvu ne govorimo o ničemer, pokadimo do konca in se odpravimo nazaj v svoje čumnate. In tukaj so, tudi v moji, kjer na steni visi slika New Yorka, ki ga sicer obožujem, in o kateri sem prej govoril Ani, ki se zadnje čase precej redno sprehaja po mojih mislih. Ampak Ane ni tu in jaz nisem v New Yorku niti v Novem mestu. V resnici ni važno, kje sem, važno je, da so tu kravice in bikci in mesec in kapljice rose. Slušalke, inštrumenti, kabli, mikrofoni, vse to je nepomembno. Polonin klavir, Tiborjev bas, Boštjanov klarinet, vse to se skrije v ozadje, nekam za kravice, ki se prekopicujejo, in bikce, ki nežno tulijo v mesec. Podoba gospodari glasbi, ki gospodari nam. In ko je zgodba povedana do konca, je vsem jasno, da je to to. Poslušamo posnetek in kadimo, tokrat ne iz ihte, tokrat iz užitka. Da, to je to. »Mesečne krave pase mesec po mesečni travi.« Hvala, Dane. A je bila tista

prekleta rdeča luč

sploh prižgana? Ne vem. Nihče je ni opazil. Zato pa je to to.

In ravno to je glasba.