24.06.2011

Raznolikost improvizacije

Pod umetniškim vodstvom Zlatka Kaučiča je letos v Šmartnem na presečišču mnogih govoric zaživel nov festival kreativne in improvizirane glasbe. Na njem je glavni gost, Evan Parker, vodil tudi dvodnevno delavnico.

Andrej Hočevar

Massimo de Mattia in Luca Grizzo (foto: Iztok Zupan)
Foto: Iztok Zupan

Iskanje raznolikosti glasbenih vsebin skozi svobodno improvizacijo je letos dobilo novo festivalsko priložnost. V Šmartnem je med 17. in 18. junijem pod umetniškim vodstvom Zlatka Kaučiča potekal Smartfest, katerega središče je poleg različnih koncertov kreativne in improvizirane glasbe utripalo v delavnici pod vodstvom saksofonista Evana Parkerja. Osnovna ideja se je na vseh festivalskih dogodkih prepričljivo prikazovala skozi nepredvidljivosti, ki so jih primorana prečiti srečanja raznolikih osebnih intenc in zgodb.

Sicer znani zvoki so se osamosvojili in ostali povezani le še z mrežo gibov v celotnem prostoru.

Razpiranje vmesnih prostorov med različnimi izrazi, ne zgolj glasbenimi, se je prvi dan zgodilo že s projekcijo Ateja Tutte, ki je komaj opazno zarezala v večerno dogajanje. Video je z razdruženo postavitvijo bobnarske baterije v prostoru ustvarjal nekakšno zvočno koreografijo. Sicer znani zvoki so se osamosvojili in ostali povezani le še z mrežo gibov v celotnem prostoru. Vendar je bil z ustvarjanjem glasbe v novem prostoru, ki ga odpre polje filma, povezan tudi že prvi koncertni dogodek. Flavtist Massimo de Mattia in kitarist Denis Biason sta v improvizacijskih niansah spremljala projekcijo filma – sugestivni kolaž arhivskih (vojnih) posnetkov – Anje Medved. Glasbenika sta odgovarjala na izziv spretne montaže in ohranjala napetost grožnje 20. stoletja ter z jezikom glasbene improvizacije, ki je sledil najdrobnejšim čustvenim poudarkom (zlasti posrečen je bil pri tem de Mattia), ustvarjala gosto teksturo, ki se je prilagajala tematskim spremembam in kratkim rezom v filmu. Pri tem se jima je posrečilo ohraniti diskrepanco med pristnostjo posameznikovega veselja in z distance opazovano samozadostnostjo zgodovine.

Parker, Kaučič in Maier (foto: Iztok Zupan)Vrhunec prvega večera je bil Kaučičev trio z Evanom Parkerjem in basistom Giovannijem Maierjem, ki je celotnemu festivalu dal ne le posebno atmosfero, temveč je postavil tudi visoka merila in ilustriral, do kod seže domet svobodne improvizirane glasbe. Posamezni individualizirani glasovi so se zlivali v celoto, ki pa je svojo smer izbirala sproti. Izvedba tria, ki je za spoznanje bolj zadržano (a tudi bolj kompaktno) deloval le v dodatku, je energično drobila in ponovno pobirala zvočne zamisli v hitrih premenah. Za utripajočo sredico je skrbel Maier, ki je bil tako prodoren kot raztresen ali vsaj manj pozoren na preostala glasbenika, medtem ko je Kaučič s svojo talno postavitvijo tolkal natančno prisluškoval celoti in jo usmerjal. Posrečeno valovanje in zvočna usklajenost njegovega sola z lonci po dveh činelah je bil nedvomno eden od vrhuncev večera. Najbolj korpulentno zvočno nit pa je vlekel Parker z značilnim samozadostnim cirkularnim tokom, ki dobiva sekundarne, naključne poudarke, kakor da bi poslušali igro več inštrumentov.

Popoldan drugega dne so zapolnili manjši, ne nujno improvizirani koncerti različnih zasedb. Prvi je nastopil Brdonč trio, ki je skoraj v celoti izpadel kot preglasno in vase zazrto razkazovanje glavnega (in edinega) solista. Brdončeve kitarske kompozicije sta spremljala bobnarja, ki sta zagotavljala dovolj čvrsto osnovo in dodajala celo nekaj barve sicer rahlo izpraznjenim kitaristovim izletom v zvočne in žanrske koktajle. Postrockovske krajine z metalsko ostrino, nasnemavanji in otožno harmonijo je na višjo raven dvignil šele vzorni doprinos saksofonista Boštjana Simona.

Gromov nenapovedan nastop s triom (foto: Iztok Zupan)Naslednji koncert je nenapovedano pripravil Tomaž Grom, eden naših vidnejših improvizatorjev. Njegov spontano sestavljeni trio s kontrabas flavto in elektroniko je s subtilnimi zvočnimi premenami ustvarjal tiho glasbeno govorico, polno drobnih poudarkov in niansiranih valovanj. Grom se je ponovno izkazal za inovativnega kontrabasista, ki na meji slišnega izvablja iz glasbila prefinjena presenečenja bogatega zvoka. Blizu tej ravni je bil tudi trio kot celota, saj so vsi trije izvajalci z rahločutnimi prelivanji drobili implicitne intervale tišine. Nepredvidljivost osebnih intenc je prišla do izraza v nastopu Vitje Balžalorskega in Boštjana Simona. Duo je z obdelanim zvokom kitare, elektronike in saksofona dosegel izjemno koherenten zvočni tok, ki se je raztezal do težkih, industrijskih zvokov. Ker je bil zvok kitare najprej obdelan z obilico efektov, nato pa speljan še v računalnik, je zvočna masa vsebovala tudi aleatorične elemente. Včasih se ni vedelo, kdo kateri šum sploh proizvaja, tako tesen je bil namreč preplet zvočnosti in obojestranskih obdelav. Spet drugačno zvočno kvaliteto je prinesel večerni nastop dueta kontrabasov Jošta Drašlerja in Giovannija Maierja. V nepredvidljivost improvizacije je njun nastop vnesel še največ zvočne uglajenosti in izvajalca sta bila na trenutke prav neverjetno usklajena. Njun daljši nastop je imel celo neko mehkejšo, bolj melodično kvaliteto, ki se je nakazovala skozi občasne spontane poudarke in pedalne tone.

Manj posrečen je bil na festivalu nastop de Mattia in tolkalca Luca Grizza. Grizzov cirkuški nastop je vsiljeval performativni moment, ki je celoti dodajal neglasbeno vsebino in s tem zakrival de Mattieve finese. Linearnost pripovedi je ob zaklinjevalski vokalizaciji krepilo še postopno napredovanje od enega zvočila k naslednjemu.

Parker in Balžarosky (foto: Andrej Hočevar)Zaključek poučne delavnice je bil koncert 17-članskega orkestra pod vodstvom Evana Parkerja. Parker je obsežno skupinsko improvizacijo vodil z ohlapnimi navodili posameznim skupinam znotraj te zajetne zasedbe, ki so svoj zvok krojile tako po njegovih nasvetih kot tudi s svojim lastnim iskanjem odgovora na poudarke drugih skupin. Pri tem so seveda nekateri pokazali več suverenosti kot drugi, nedvomno pa je šlo za pomemben in spodbuden dosežek glasbenikov (ne le domačih in ne le mladih). Da je celota delovala dokaj plaho, kaže v veliki meri pripisati počasnim valovanjem zvočnih grozdov, ki jih je uokvirjala njihova naravna težnja po urejenosti.

Uspešen festival, ki mu želimo še veliko izdaj, se je sklenil s koncertom 15-članskega orkestra Diavoli Rossi. Raziskujoči karakter osrednjih koncertov je z njim dobil epilog v razigranem veseljačenju, ki pa se mu ni posrečilo najbolje nagovoriti zbranih ljubiteljev drugačnih godb, – čeravno tudi ta godba ni bila povsem brez svoje drugačnosti.