16.04.2015

Skozi SINTEZO

Zaključni koncert cikla ZVO.ČI.TI SO.UND.ING DUO z Anne Friz ter Majo Osojnik je lepo (dobesedno) skozi sintezo povzel in potrdil ambicijo zastavljenega programskega koncepta CONA Zavoda.

Žiga Pucelj

Frizova in Osojnikova sta celotni koncert raje odpeljali v stalnem dialogu kot pa v igri njegovega nastavljanja. Priča smo bili sočasni sintezi treh idej, treh »kompozicijskih« vodil. (Foto: Zavod Cona)
Foto: Zavod Cona

Zaključni koncert cikla ZVO.ČI.TI SO.UND.ING DUO je lepo (dobesedno) skozi sintezo povzel in potrdil ambicijo zastavljenega programskega koncepta CONA Zavoda. Komuna Kina Šiška je preteklo sredo, 8. aprila, gostila duo nastop domače predstavnice Maje Osojnik ter Kanadčanke Anne Friz kot tokratne ustvarjalne partnerke iz mednarodnega okolja.

Osnovna premisa dogodkov sklopa ZVO.ČI.TI je tokrat vsaj po formalni plati manjkala. Ti DUO večeri naj bi po konceptu predstavljali po eno samostojno delo vsake od vpletenih umetnic/umetnikov ter potem še eno skupno novo delo, pripravljeno posebej za to priložnost; vendar je tokrat volja vpletenih glasbenic hotela, da smo dejansko prisluhnili zgolj enemu dolgemu kosu, sočasni sintezi treh idej, treh »kompozicijskih« vodil, sicer napovedanih kot kontekst strukture koncertnega večera. To odločitev naj bi motivirala preprosta radost skupnega igranja Frizove in Osojnikove, ki sta zato celotni koncert raje odpeljali v stalnem dialogu kot pa v igri njegovega nastavljanja.

Vrednotenje te »drugačne« logike ni lahka naloga. Taka odločitev namreč lahko pomeni manj transparentno razstavitev, kompozicijsko in metodološko manj jasen pregled nad logiko realizacije Coninega DUO koncepta, morda celo manko neke na »novo« ustvarjene vsebine. Vendar lahko po drugi strani takšno neposrednejše trčenje pomeni tudi manj tipanja in izogibanja, manj previdnosti in varnega manevriranja, večji riziko drže posameznega izvajalca, ki bi sicer do konkretne konceptualne zastavitve lahko zavzel tudi distanco in s tem kreativno soočenje zreduciral na formalizem koncepta. Skratka, takšno bolj neposredno trčenje ustvarja potencial za preprosto več »proste« glasbe ...

Realnost večera se je tokrat nagnila bolj v nakazano drugo smer, ki ji v tem konkretnem primeru zlahka rečemo smer dodane vrednosti, dejansko pa se je skozi strukturirano improvizacijo ohranil tudi programski nastavek. Njun približno enourni kos je namreč materiale napovedanih samostojnih del obeh glasbenic kot konkretno vsebino vpeljal v tretji, prav tako napovedani koncept skupne, »s cinematično atmosfero in metodami glasbene produkcije inspirirane« kompozicije »cinema for the ears«. Frizova, sicer močna protagonistka t. i. radijskih umetnosti, je v novi kos vpeljala elemente svojega dela Under Lines, sestavljenega na eni strani iz vizualne komponente počasnih, iz »razbeljenih« v »počrnjene« prelivajočih se impresij električnih napeljav, žic, cest in znakov ter na drugi strani iz zvočnosti, ki izvira iz signalov, zajetih in zankanih na različne načine neposredno iz okolja, ter diktafonskih okoljskih zajemov in sintetiziranih zvokov. Ob to bolj mediirano krajino nekoliko nežnejših robov je Maja Osojnik postavila ujemajočo antitezo, sestavljeno iz ostrejših, robustnejših, manj eterično in zvočnoambientalno funkcionalnih okruškov zvoka. Bolj specifično je šlo za serijo v tehničnem temelju kompromitiranih zvokov, vzetih iz dela Bleaches, s katerim zbira in rekontekstualizira izgubljene in neuporabljene oziroma izvržene zvočne materiale. Nad to osnovno zvočno-vsebinsko kombinacijo sta nato glasbenici s konkretnim scenosledom, z razširitvijo zvočnih virov/inštrumentacije in z vzporedno proaktivno ter vzročno učinkovito igro elektroakustične improvizacije uspeli nadstaviti sugerirani cinematični lok, ki se ni bal gradnje vzdušij, intenzivnih vrhuncev in jasnega prehajanja med motivi.

Uspeh tokratne realizacije ZVO.ČI.TI DUA lahko vežemo prav na obrat koncepta koncertnega cikla, ki je skozi neposredno vživet lok, osredotočen na dinamiko dialoga in neponovljivo telo nastopajočega, na sočasnost komponirane motivike in improvizirane dinamike vzročnosti v trenutku preigravanja, dejansko dekonstruiral motiviko, ki se sicer skriva v ozadju koncepta soočanja več samostojnih del, katerim sledi skupno delo...

Glasbenici sta v ravno prav dolgi uri osmislili domala vse komponente nastopa, četudi zgolj skozi poslušalčevo in gledalčevo čudenje ter vpraševanje. S prehajanjem vizualne komponente v vseskozi bolj nepregledno in zgolj na podlagi svetilnega kontrasta učinkovite vzorce ter z vzporednim nihanjem oziroma počasnim relativnim razpuščanjem pozornosti, ki je bila s strani glasbenic namenjena vizualnim podobam, se je pojavilo vprašanje metod zvočno prosto improviziranega (scenosledno tematskega/cinematičnega?) raziskovanja (branja?) konkretnih okolij/prostorov, posredovanih preko fotografij, ki so posebej v primeru podob električnih napeljav asociirale na tipe grafičnih notacij. Zanimiv je bil tudi moment hkratne preglednosti in zamazanosti zvočnih virov, ki so s celovitim in sorazmernim polnjenjem frekvenčnega spektra ter z učinkovito, a izredno blago večkanalno razpršitvijo naenkrat ustvarjali le na videz statične, po vzorcih pa dinamične ambiente, ki jih je vseskozi od znotraj, to je iz baze instrumentalne in elektroakustične improvizacije, spremljala fokusirana napetost, stalna odzivna aktivnost tako pod kot na površju.

Uspeh tokratne realizacije ZVO.ČI.TI DUA lahko vežemo prav na obrat koncepta koncertnega cikla, ki je skozi neposredno vživet lok, osredotočen na dinamiko dialoga in neponovljivo telo nastopajočega, na sočasnost komponirane motivike in improvizirane dinamike vzročnosti v trenutku preigravanja, dejansko dekonstruiral motiviko, ki se sicer skriva v ozadju koncepta soočanja več samostojnih del, katerim sledi skupno delo, ki je zanimivo ravno skozi prizmo različnih, ločenih komponent, njihovih specifičnih metodologij/tehnologij, dvojice improvizacije/kompozicije ter rezultatov njihovih trkov. Vse to namreč odpira polje problemov sodobne glasbe, ki jih je sintetična moč tokratnega izvajanja koncertnega dua Anne Friz in Maje Osojnik naslovila na zvočno aktualen in metodološko izzivalen način.