08.01.2014

Songov polna ciza

Člani Samih bab so z novo ploščo Dobri možje poglobili družbenokritični sarkazem do stopnje, ki potegne usta v kisel nasmeh.

Jože Štucin

Dobri možje

Same babe

Dobri možje

Založba Pivec
2013

Člani Samih bab so z novo ploščo, ki nosi naslov Dobri možje, poglobili družbenokritični sarkazem do stopnje, ki potegne usta v kisel nasmeh. Izdelek ima vse atribute resnega in poglobljenega uvida v bivanjsko stvarnost našega okolja, čeprav tega z nekaterimi postavkami presega in na trenutke zadiši po univerzalni kritiki zahodne civilizacije.

Sliši se patetično in (skoraj) preveč resno, pa vendar, Same babe nam dihajo za ovratnik s take vrste poezijo, ki špika in dreza v rano naše konformistične narave. Pred nami je plošča izvirnih šansonov, ki jih uvaja spremno besedilce, v katerem izvemo pravzaprav vse: zakaj so pesmi nastale, kje naš čakata humor in sarkazem, kje je rezilo nabrušeno do skalpela, zakaj družba preferira heroje in super uspešne »može«, kako ta sloj bleščečih avtoritet v »nič devlje« vse ostale, predvsem tiste, ki »ob večerih zamolklo tulijo v luno« in ni od njih nobene druge koristi. Takole se berejo besede gostujočega pesnika Matjaža Ambroža:

»Mojo pozornost je pritegnil poseben tip ljudi, ki se pogosto pojavljajo v časopisih. To so ljudje, ki so v življenju veliko dosegli in so na področju svojega udejstvovanja uspešni, kot pravimo. Zato tudi časopisi poročajo o njih in objavljajo intervjuje z njimi. Iz teh zapisov sem lahko razbral, kako predani so svojemu delu in kako velike avtoritete so na svojih področjih

Izhodišče te uglasbene poezije je torej evidentno: obrobje, zakotje in samota se ogledujejo v ogledalu (bolje rečeno v razbitemu špeglu) uspešnih, avtoritativnih in družbeno cenjenih osebkov, ki jih ob vseh »srečah« objemata še družinska radost in skrbna ženica.

Idila je zato prva recitacija na plošči, v kateri je brezkompromisno oznanjena naglavna resnica prelepega miljeja med Alpami in morjem, kjer se imajo vsi radi, s pikrim dodatkom: »vsak le samega sebe, seveda«.

V tej slovenski cizi se nato glasba pelje naprej do Mojega šefa, ki je en tak krepak fant z veliko glavo, slabim zadahom in ostrimi zobmi, atributi moči in vladanja. Kdo se ga ne bi bal? Slovencelj raje skloni svojo drobno delavsko betico in podloži hrbet za šefove batine – do penzije in še dlje. Ni kaj, svet je lep samo za Dobre može, čeprav se malemu človeku včasih tudi pripeti kakšna uporniška misel in »kapitalistu pokaže tiča«. Ampak kaj, ko tega nihče ne opazi, še več, »tič« postane takoj (p)tiček, pred katerim se stare ženice samo pomenljivo nasmehnejo, strogi redar pa ga brez težav spravi nazaj v zavetje hlač. Gnev, ki ga je hotel »ekshibicionist« izkazati potrošniški družbi, gnilim ležečim telesom na obali, kapitalizmu in sploh vsemu potrošniškemu svetu, se je tako prav po slovensko hitro »izgnevil« in izginil v tiho zavetje razbolele duše. Kako naše, kako cankarjansko, kako trpniško! In tako do konca, do Frančka, ljudske kreature našega plemena.

Vsekakor so Same babe imeniten dosežek novega vala šansona, ki se oplaja z različnimi zvrstmi glasbe, od bluesa do rocka pa še marsikaj bi se našlo, učinki so zabavni in zgoščeni. Nakazana je kreativna smer, ki se bo nedvomno prijela in postala standard, tudi zaradi bolj »moderne« zvočne slike.

V tem ritmu se vsebine poigravajo s pozicijo malega človeka v družbi, predvsem pa v pesmih vre od sarkazma in zbadljivosti. V večini primerov nadvse duhovito in prodorno, četudi na trenutke s pozicije rahlo populističnih refrenov. Vsekakor so Same babe imeniten dosežek novega vala šansona, ki se oplaja z različnimi zvrstmi glasbe, od bluesa do rocka pa še marsikaj bi se našlo, učinki so zabavni in zgoščeni. Nakazana je kreativna smer, ki se bo nedvomno prijela in postala standard, tudi zaradi bolj »moderne« zvočne slike. Stari šanson je v glavnem nagovarjal ljudi, ki so se glasbi lahko posvečali v detajle, s potrpljenjem in razmislekom, Same babe pa udarijo direktno, brez vijug in besednih meandrov, naravnost v bistvo, kot je nekoč že znal narediti Ježek.
 

Plošča, ki je pred nami, je zgledno studijsko obdelana, zelo izčiščena in »prefiltrirana« do všečnosti brez ostanka, za kar ima nedvomno zasluge tonski mojster Borut Činč.

Same babe – Miha Nemanič (glas, orglice, tamburin, šejker), Marko Voljč (glas, trobenta, tamburin, šejker), Marko Jelovšek (glas, kontrabas, kitara), Uroš Buh (glas, tolkala), Matjaž Ugovšek – Ugo (glas, kitara), Viki Baba (glas, kitara) – so skupaj z gostoma, prej omenjenim pesnikom Matjažem Ambrožem in pevko Majo Marovt, v svet spustili pikro puščico, ki bo zbadala in opominjala, zabavala in navduševala, nagovarjala ter osveščala ljubitelje tovrstne glasbene kreativnosti. 

@http://www.youtube.com/watch?v=6RALbnwbjOw@