Vpliv psihedeličnega rocka na umetniško avantgardo

Do 19. januarja 2012 bo v ljubljanski galeriji ŠKUC na ogled umetnostnozgodovinska razstava High Times: Pogled na psihadelijo v socialistični Jugoslaviji 1966–1976, na kateri se je mogoče seznaniti z nekaterimi vizualnimi umetniškimi deli, pri nastanku katerih so pomemben impulz predstavljali vplivi subkulture psihedeličnega rocka. Obiskovalec se med drugim tako lahko poglobi v nekaj predelanih fotografij z motivi rockovske aristokracije (tj. članov skupin The Beatles in The Rolling Stones), si ogleda nekaj umetniških filmov in video projekcijo samodestruktivnega umetniškega performansa ter ob tem posluša cvetober komadov brsteče jugoslovanske produkcije psihedeličnega rocka. Hrvaški kustos razstave, Branko Franceschi, je želel s predstavljenimi umetninami razkriti »fascinanten in ploden odnos med vidnimi umetniki in popularno kulturo v edinstvenem kontekstu družbe, ki je ustvarila politični, ekonomski in družbeni sistem na podlagi njegovega omahovanja med vzhodom in zahodom na vrhuncu hladne vojne«.

Jugoslovanski režim je na področju popularne kulture vsekakor znal precej dobro krhati proti sebi naperjene osti in s tem blažiti njihov učinek (kar se je verjetno najočitneje pokazalo na primeru kasnejšega punka, ko je deklarirane protidržavne upornike pogosto precej uspešno preobražal v državne ljubimce). Rokovska mitologija, vezana na film Živi bili pa vidjeli režiserjev Bruna Gamulina in Milivoja Puhlovskega, za katerega je zvočno kuliso prispevala kultna skupina Buldožer (katere navdihovanje v psihedeliji šestdesetih, predvsem v njenem freakovskem odvodu, je očitno, hkrati pa s svojo protonovovalovsko estetiko predstavlja nekakšno vez z zgoraj omenjeno punkovsko senzibilnostjo), celo beleži anekdoto, da je kar sam maršal Tito ob ogledu filma izjavil: »Všeč mi je, če je mladina kritična!«

@http://www.youtube.com/watch?v=QoflkCZ4evs@

Tako tudi kustos Franceschi na samem začetku razstave High Times demonstrira način operiranja takratne države, in sicer na primeru uspešnice San Francisco (Be Sure to Wear Flowers in Your Hair) Scotta MacKenzieja. Pesem je kot mednarodna himna psihedelične kontrakulture nedvomno nosila močan mobilizacijski naboj po družbenih in političnih spremembah na globalni ravni (in tako tudi v vzhodnem bloku in med t. i. neuvrščenimi), toda v Jugoslaviji jo je doletela usoda popolne banalizacije. Takrat največja jugoslovanska založba Jugoton jo je namreč prevedla v hrvaščino, njeno izvedbo pa zaupala takratni vzpenjajoči se estradni zvezdi Mišu Kovaču. S tem so jo uspešno oklestili »vseh ideoloških konotacij, čeprav je bila namenjena mladim in v skladu s svetovnimi smernicami«.

@http://www.youtube.com/watch?v=wWDCZ8yelMs@

V nadaljevanju razstava lepo nakaže vplive popularne, tj. predvsem rockovske kulture na ustvarjanje nekaterih najvidnejših avantgardnih in konceptualnih umetnikov s področja nekdanje SFRJ, ki so kasneje prejeli tudi svetovno priznanje, kot na primer Marina Abramović in člani slovenske skupine OHO. Spiritus agens slednje, Marko Pogačnik, je o vplivu rocka na svoje delovanje in delovanje OHO pojasnil takole: »za netenje ognja potrebujemo vžigalice, rockovske skupine pa so kot vžigalice, ki netijo domišljijo njegove generacije in pred očmi javnosti kažejo potlačeno zamero do civilizacije«. Tako obiskovalec pridobi olajšujoč občutek, da pri jugoslovanskih (neo)avantgardah vendarle ni šlo zgolj za resnobni umetniški konceptualizem, temveč tudi za sproščeno in igrivo rock'n'rollanje! In to je nedvomen uspeh tu obravnavane postavitve.

A če lahko kustosu in organizatorjem razstave izrečemo vse priznanje za idejo in namen, pa sama izvedba ni tako zadovoljiva. Njena največja pomanjkljivost je bistveno preskromna številčna zastopanost eksponatov in, glede na dejstvo, da tovrstnega gradiva ne manjka, nejasnost kriterijev njihovega izbora, zaradi česar obiskovalec ne pride do poglobljenega sinteznega spoznanja o obravnavani temi. Zato bolj kot sklenjena predstavitev deluje zgolj kot iztočnica za razmišljanje (v čakanju na bolj celostno obravnavo). Omeniti velja tudi, da se razstava sicer (vsaj po naslovu sodeč) ukvarja s celotnim področjem nekdanje Jugoslavije, njen »soundtrack« pa predstavljajo skoraj izključno hrvaški izvajalci: Uragani, Grupa 220, Josipa Lisac, Time, Zdenka Kovačiček in Nirvana ter Mišo Kovač (skupaj 10 pesmi), katerim so pridani beograjski Korni grupa in sarajevski Indexi (vsak s po eno pesmijo). Med slovenskimi izvajalci tako pogrešamo vsaj prvoborce jugoslovanskega psihedeličnega rocka – skupino Kameleoni.

@http://www.youtube.com/watch?v=qwzDGMHp4W4@