Plečnik a-cappella in Komorni zbor Ave v NUKu

Ciklus koncertnih večerov z naslovom Plečnik a-cappella nas tudi letos preseneča s kakovostjo in sublimnim druženjem glasbe s Plečnikovo arhitekturo. Nastop Komornega zbora Ave v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice je izstopal že zaradi čudovitega ambienta, še bolj pa po izvedbi tega izjemnega zbora, ki med širokim krogom ljubiteljev slovi po visokem pevskem nivoju. Umetniško vodstvo Ambroža Čopija je ta ugled le še utrdilo.  Komornemu zboru Ave in njegovemu umetniškemu vodji Ambrožu Čopiju gre priznanje za poglobljen, pevsko brezhiben in suveren izraz, s katerim so osvojili občinstvo in nam priredili enkraten večer. 

Pevci so se predstavili s sodobnim in klasičnim programom pesmi s sakralno vsebino, z nekaj dodanimi ljudskimi. Večer so pričeli s pesmijo God So Loved the World Boba Chilcotta, v kateri nas je presenetila čistost glasov in njihova izenačenost ter vzvišeni in poduhovljeni zanos, s katerim so podajali delo. Sledila je Ave Verum Corpus Javierja Busta, katere duhovno noto so izpostavili uravnoteženi, izčiščeni glasovi in globina, kakršno premorejo profesionalni pevci. Levente Gyöngyösi je Laudate Dominum zasnoval energično, glasovno razgibano ter s poudarjenim ekspresivnim značajem in fascinantnim zaključkom, kar je zbor lepo poustvaril s svojim zanosom, glasovnim razponom in uglašenostjo. Tebe Poem Sergeja Rahmaninova s solistko Mašo Prah (sopran) je zvenel meditativno poduhovljeno in prispevek solistke je še dodal k izraznosti dela. Pretresljivo lepoto skladb Three Sacred Hymns (II. Gospodi lisuse in III. Otche nash) so pevci izrazili z usklajenimi in poglobljenimi glasovi, ki so dinamično podajali obe deli. V Bogoroditse Devo Sergeya Khvoshchinskega sta kot solistki nastopili sopranistki Maruša Gjerek in Maša Prah, katerih mili izraz je prednjačil pred bolj komemorativnim izrazom zbora, skupaj pa so ustvarili vznesen vokalni preplet. Andrej Makor je skladbi iz Three Orthodox Hymns (II. Tebe poem in III. Otche nash) za manjši zbor napisal v letih 2014/15. Lepo vodeni glasovi in mirna dikcija v prav tako umirjeni dinamiki so se čudovito uskladili pod taktirko asistentke Maše Prah. 

Drugačno vsebino je izražala Melanholija gladu Vilka Ukmarja na pesem Srečka Kosovela. Označuje jo polet glasov v višine, z nežnim zagonom in razmišljujočo vsebino. Richepinov motiv Marijana Lipovška izraža grozljiv napev, ki ga dramatizirajo presunljivi glasovi v skupni pripovedi. Bolj prijazno in življenjsko se je glasila ljubko preprosta, a premišljeno zasnovana priredba slovenske ljudske pesmi Kako kratek je ta čas (Lojze Lebič). Glasovi v njej so pretehtano razgibani, popestrijo pa jih tudi zvočni učinki. Ēriks Ešenvalds je priredil škotsko ljudsko pesem My Love is Like a Red, Red Rose. V njej je kot solistka nastopila Eva Majcen na kljunasti flavti ter sopranistka Katarina Pivk in tenorist Primož Perko. Pesem je zvenela ljubko in izpovedno, ob solistih pa je zbor izkazal svojo visoko kvaliteto. Za konec smo slišali skladbo Let My Love Be Hard Jake Runestada, ki je minila kot iskrena molitev v subtilnem prepletu ženskih in moških glasov. V odziv na navdušeno zahtevo po bisu so člani Komornega zbora Ave izvedli še pesem Pozimi pa rožice ne cveto Andreja Makorja, v kateri smo ponovno občudovali jasne glasove in visoko izvajalsko raven pevk in pevcev, ki so pesmi dali lirično noto.

Komornemu zboru Ave in njegovemu umetniškemu vodji Ambrožu Čopiju gre priznanje za poglobljen, pevsko brezhiben in suveren izraz, s katerim so osvojili občinstvo in nam priredili enkraten večer.