06.03.2019

Podgursko-čefursko starošolsko slavljenje hip-hopa

Mirko Grozny s (pogojno rečeno) četrto plato proslavi hiphopersko kulturo, slorap sceno in naslika avtentičen portret sodobnosti.

Muanis Sinanović

Afera Majda Holc

Mirko Grozny

Afera Majda Holc

samozaložba
2018

Afera Majda Holc ni avantgarda. Ni prevpraševanje zaumnih vidikov kolektivne identitete Slovencev, ni ludistična poezija, ni mrakobno vzdušje, ni cinična do rapa in njegovih tropov. Daleč je od ljubljanskih hip (hop) kulturniških spogledovanj in nihilističnega podzemnega ludila. Je precej dostopna, beati ne ustvarjajo nove zvočne krajine. Je jebeno dober album. Podlage so žmohtne, kicki gosti, prevevajo jih živopisne funk meglice, mojstrska kitarica se fantastično zliva z beati, za polno mero vzdušja tu in tam nastopi lirični saks. Plata je, kot bi prišla naravnost iz ZDA sredi devetdesetih; pošiljka iz New Yorka 20. stoletja v Novo mesto 21. stoletja, namenjena vsej Sloveniji.

Sredinska, a nikakor ne povprečna plata, plata za sladokusce in širšo publiko, za kmete in alternativce. Plata čefurja in Slovenca, ki s svoje vmesne pozicije presega atavističen kulturni boj in strupeno sovraštvo, ki že desetletja preplavlja naš javni prostor. Za nostalgike, starošolce in novo publiko, ki presega prepad med modo in starimi ljubeznimi, ki ne bo nikogar razjezila, a ji tega ne moremo zameriti.

Mirko Grozny je načitan, a ne intelektualističen raper, kritizira, a ne pridiga. Kot vsaka klasična rap plata, je Afera Majda Holc pogosto samonanašalna, ukvarja se s hip-hopom kot takim, skozi battles, avtopoetiko, reference in gostovanja slavi hip-hop v njegovi pluralni širini, slavi njegov jezik, posebno geografijo. Ne sramuje se zavezanosti tradiciji, ne želi je presegati, priklanja se ji in jo obenem od znotraj oživlja.

Njegova geografija se razteza po slovenskih (pol)urbanih središčih, a tudi po podgurskih in drugih dolenjskih vaseh in oštarijah. Vseeno, Grozny ni zgodnji N'toko, ki se dviga nad ruralni mrak, temveč je v okolje potopljen in opeva njegove urbano-ruralne legende, njegovo komičnost, skozi zajebancijo ga ironizira, nikjer pa ne zavrne. Ni Miha Šalehar, ki bi kmete spravljal v taborišča, se jim brutalno posmehoval, prežal na njihove – pogosto očitne – napake, čeprav je čefur in ne skriva obstoja nacionalizma. V njegovih besedilih se spaja vse od druge svetovne vojne spajajoče se mestno in podeželsko, slovensko in čefursko. Zbliževanje je zapleteno, polno smeha in solz, strahov in solidarnosti; predvsem pa žurke. Hip-hop je tista sila, tisto osišče, ki zmore soočati razlike, ne da bi jih prikrival ali zaostroval, zna kazati probleme, ne da bi zapadal v defetizem in zagrenjenost. Hip-hop je hkrati kultura, v kateri humor polno zaživi, v kateri zajebancija ni prazna, nihilistična in cinična, temveč način življenja in svojstvena metafizika.

Album je slavljenje živega jezika, raznolikih narečij, pidžinov, slengov, ki se govorijo v Sloveniji. Spoj podgurščine, čefurščine, ljubljanščine in urbane dolenjščine je vreden jezikoslovnega raziskovanja in dosega najvišje standarde žive urbane književnosti, pri čemer v tem primeru raba pridevnika »urbano« ni niti malo posiljena. Grozny je dovolj prekaljen, da se ne spušča v poceni rime, njegova raba asonanc pa je bogata in je zgled izvirne rimoklepaške rabe slovenščine. S široko rabo popkulturnih referenc, referenc na slorap sceno ter tudi na klasično slovensko književnost tvori kognitivno mapo, v kateri se v na videz nemogočem srečanju soočata tako tradicija, visoka slovenska kultura, kot ulica. Ta spoj morda še nikoli ni bil tako naraven. Kako raperju to uspeva, je skrivnost, ki je povezana z drugo skrivnostjo, namreč to, kako mu uspe spojiti starošolski, klasični hip-hop, anahronizem, s tekočo in dinamično sodobnostjo.

Njegova bralska zgodovina se še bolj kot skozi te subtilne povezave kaže v zmožnosti sestavljanja zgodb, vredne mojstrov kratke proze. Obvlada literarne tehnike, sestavo plota, tkanje pomena vanj, zgodbene obrate, stopnjevanje in zaključke. Flow je naravno in natančno strukturiran ter raznolik. Ni štrlin, zadeva je preprosto spolirana, a ne hladna, temveč posvečena ritmu, ki premika riti, čemur sledi um.

Gostovanja so osmišljena, naj gre za simpatičen in ganljiv poklon Klemna Klemna hip-hopu ali Koruja the Raggae podgurca, ki skozi naša ušesa oživi, satirizira, a nas tudi človeško zbliža z likom vaškega povzpetneža. Prekleto, tudi Jizahovo zajedljivost mu v skitih uspe narediti nadvse simpatično, izraziti poklon godrnjavemu kritiku in prvoborcu slovenskega rapa, pri čemer se ne ogne dobronamernemu sprdovanju zoper njega. Plato prevevajo zvoki dolenjskih gostiln, urnebesnih drobcev uličnih pogovorov. Ni da ni, Afera Majda Holc je poklon, zgodovinjenje in obenem avtentična reprezentacija scene, uličnega življenja, folklore, urbanih in vaških legend. Pri tem spaja slengovske trope z lastno jezikovno inovativnostjo, nekaj, kar je lahko tudi citat, je v naslednjem stihu prežeto z MC-jevim avtorskim pečatom.

Afera Majda Holc je lucidno domišljen prazen, neobstoječ dogodek, simbolna ničta točka, okoli katere se zgoščajo opravljivost, dnevnopolitična agresija, aktualni z algoritmi prežet zarotniški um množic. Posega in razgalja dihotomijo med spektaklom in življenjem, njeno iskreno doživljanje prepada in njegovo vpenjanje v zgodbe pa omogoča, da kritika zaživi onkraj moraliziranja in zadušljive katastrofične teže (ki ju ne zavračamo a priori, le poudarjamo osvežilnost Mirkovega pristopa). Socialni problemi, ki tarejo mlade, se prav tako znajdejo vmes, težave z orientacijo v multikulturnem svetu, beg možganov, pomanjkanje služb, nezavezujoče in razpadajoče vrednote, odtujenost v blokovskih naseljih, intimnih odnosih in na mreži, vse to brez očitne tendencioznosti, postopoma, umerjeno, a doživeto in prepričljivo.

Mirko Grozny je de facto isti človek kot Atila oziroma Mirko Vorkapić, že uveljavljeni novomeški rimoklepač; eden je zvezda večernica, drugi zvezda danica. Vorkapić je soočil dva svoja heteronima, lika z različnim odnosom do sveta, različnimi rimami in stilom, ki se na začetku soočita v battlu. Vsakemu je uspel vdahniti koherentnost, ki se odraža na več ravneh. Z vzpostavitvijo novega lika si je zagotovil nov položaj izrekanja, s katerega vidi stvari in jih občuti drugače ter skozenj izraža nekatere premike na svoji poti. S soočenjem obeh heteronimov samonanašalnost hip-hopa dobiva nove resno-ironične razsežnosti, skozenj se znova praznujejo značilnosti in pravila žanra ter kulture. To je še en primer, ko se Vorkapić pokloni stari šoli in je obenem novo življenje.

Sredinska, a nikakor ne povprečna plata, plata za sladokusce in širšo publiko, za kmete in alternativce. Plata čefurja in Slovenca, ki s svoje vmesne pozicije presega atavističen kulturni boj in strupeno sovraštvo, ki že desetletja preplavlja naš javni prostor. Za nostalgike, starošolce in novo publiko, ki presega prepad med modo in starimi ljubeznimi, ki ne bo nikogar razjezila, a ji tega ne moremo zameriti. Na njej najdemo vse, kar mora takšen produkt po regelcih imeti, hite, ljubezenske komade, družbeno kritiko, žalost in veselje, veliko bouncanja, pri čemer poslušljivost še zdaleč ni slabšalna oznaka. 

Navsezadnje je plata, o kateri je lepo pisati, plata, ki sama piše tekst. Afera Majda Holc nas poziva, da obraz Mirka Groznyja vklešemo v Mount Rushmore, pardon Trdinov vrh ali, če želite, Šmarno goro slovenskega rapa.