06.03.2018

Porkamlakar!

Tudi na peti plošči Porkaeva! Iztok Mlakar zvesto sledi svojemu načinu podajanja zgodb, aranžerskemu minimalizmu ter preverjenim tematikam. Te se delijo na tri sklope: biblijsko-mitološki, politični in ljubezenski sklop).

Katarina Juvančič

Porkaeva!

Iztok Mlakar

Porkaeva!

ZKP RTV Slovenija
2017

Ko je pred šestindvajsetimi leti izšel prvi album Iztoka Mlakarja, je bil svet še mlad, muzika pa tudi. Pesmi, pete v narečju, ki so do takrat spadale zgolj v rubriko narečnih popevkarskih festivalov, so z Vandimo, Pubi usidma se, Puntarsko, Republiko Palma De Coco in ostalimi komadi iz danes ponarodelega prvenca Štorije in baldorije (1992) postavile semantični žmoht narečnih govorov ob bok uveljavljenemu in čislanemu izrazoslovju knjižnega jezika. Mlakar je primorskim govoricam dal emancipacijski naboj, ki se je utrjeval z vsako novo ploščo (spomnimo: Balade in štroncade [1994], Rimarije iz oštarije [2001], Romance brez krjance [2008]), ki jih je ob redni zaposlitvi v gledališču ustvarjal sporadično in z dolgoletnimi premori. Med tem časom so spevne, melodično gibke in večjezikovne severnoprimorske in rovtarske »šprahe« v kanon domače kantavtorske, šansonjerske in literarne ustvarjalnosti ustoličili še Janez Ramoveš, Jani Kutin (Bakalina), tudi Tomaž Hostnik (Drajnarjuva vampa).

Mlakarjeva pregovorna humoresknost in komedijantstvo, ki se napaja iz klasičnih gledaliških žanrov, kot sta commedia dell'arte in vaudeville, cepljena na lokalne ljudske načine čustvovanja in upovedovanja sveta, je na plošči Porkaeva! morda še bolj prisotna, čeprav se v ničemer bistvenem ne razlikuje od svojih posnetih predhodnikov. Zdi se, da je njegovo glasbeno ustvarjanje prej stvar trenutnega impulza kot skrbnega načrtovanja. Ko začuti, da je čas, da nekaj pove, potem to pove.

Danes je Iztok Mlakar poleg Adija Smolarja najbolj znan slovenski kantavtor (čeprav tega izraza ne mara), z največ prodanimi albumi in najmanj koncerti. Če že, potem prepeva pred peščico ljudi v majhnih klubih brez ozvočenja. Njegova januarska koncerta na malem odru ljubljanske Drame sta bila razprodana v dveh minutah. Njegove komade poznajo in prepevajo stari in mladi, od tabornikov do svatov, od pijancev do slehernega kravatarja. Mlakar je torej ponarodelež v pravem, ljudskem pomenu besede. Razlog za to je preprost: zgodbe. Instrumentalno minimalistične (zgolj spremljava s harmoniko ali kitaro), z moralnim podukom, ljubezenskimi tegobami in politično »vafankulnostjo«. Takšne, s katerimi se lahko poistoveti slehernik ali slehernica. Iztok Mlakar je kot dramski igralec mojster pripovedništva. Do potankosti obvlada klasično dramaturgijo, ki jo prenaša iz gledališča v muziko. Izjemen občutek za naracijo in sočnost izražanja, ki je blizu ljudskemu, sta njegova največja aduta. In asonanca. Mlakar iz asonančne rime (ki je veliki večini kantavtorjev precejšnja španska vas) potegne zgodbo, in ne obratno. Vsaj zdi se tako. Kar pa ne pomeni, da je pisanje enostavnih pesmi enostavno. Sam pravi, da se mora za to (navidezno) spontanost in enostavnost precej »namatrat«.

Tudi na peti plošči z naslovom Porkaeva! izjemno skromnega in skopega izgleda (brez besedil, fotografij, spremne besede), ki jo je konec lanskega leta kot vse preostale izdala Založba kaset in plošč RTV Slovenije, zvesto sledi svojemu načinu podajanja zgodb, aranžerskemu minimalizmu ter preverjenim tematikam. Te se delijo na tri sklope: biblijsko-mitološki (Izvirni greh, Ja, Hudič!!!, Čuoja), politični (Volitve, Belo in rdeče), ljubezenski sklop (Ajnglc, Šuolni). In tu je še Kontrabas, oda tistim »monam«, ki gledajo soliste v rit, na katere vsi pozabljajo in brez katerih ne bi bilo muzike. David Šuligoj, njegov zvesti glasbeni kamerad, pa menjaje poprime za harmoniko in kitaro, odvisno od nareka besedila, tematike, zvena, konteksta. 

Svetopisemska motivika, s katero se je v letih pred nastankom tega albuma pečal v gledališki predstavi Pašjon (SNG Nova Gorica), za katero je napisal tudi glasbo, vsebinsko dominira na albumu, a nam jo predstavi precej predvidljivo, na trenutke kar tradicionalistično in »adamovsko«. Apokrifna folklora ga sicer spremlja že od gimnazijskih oziroma študentskih let; o Adamu in Evi je namreč pel že pri folkijaški skupini Stribor (katere član je bil tudi Šuligoj) v osemdesetih letih. V pesmi Čuoja (poleno, kos debla), kjer se sooči z Matildo, ponudi še največ mehke ontologije in neobičajne metaforične artikulacije. Vsekakor pa podpišem pakt z njegovim hudičem (Hudič!!!), ki pravi, da je največji osmi smrtni greh, neumnost.

Za malce obrabljeno humornostjo prav tako trpi komad Volitve, medem ko je pesem Belo in rdeče bolje metaforizirana (vino, pijanci in politiki/politika). Največ mehkobe in domiselne jezikovne svežine ponuja v pesmih z ljubezensko tematiko, kot sta Ajnglc (zapeta v njegovi cerkljanščini) ter Šuolni (primerjava starega para s parom čevljev): »Ti ku prvi dan si ljepa, jest pej ... Ugasni luč, je cajt. Če je rjes ljubezen sljepa, gvišno v temi puot zna najt.«

Mlakarjeva pregovorna humoresknost in komedijantstvo, ki se napaja iz klasičnih gledaliških žanrov, kot sta commedia dell'arte in vaudeville, cepljena na lokalne ljudske načine čustvovanja in upovedovanja sveta, je na plošči Porkaeva! morda še bolj prisotna, čeprav se v ničemer bistvenem ne razlikuje od svojih posnetih predhodnikov. Zdi se, da je njegovo glasbeno ustvarjanje prej stvar trenutnega impulza kot skrbnega načrtovanja. Ko začuti, da je čas, da nekaj pove, potem to pove. In to tudi, če vmes mine skoraj desetletje. Čas je relativen pojem. 

Konec koncev ga ne poslušamo zaradi inovativnosti, ampak nas zanima, kaj novega bo povedal o znanih temah, o človeškem »predikamentu in šentimentu« in predvsem, kako bo ta dva obrnil. Bog obrača, Mlakar obrne. Četudi včasih preveč predvidljivo in z »moralko« v oklepaju. A v času nenehnih perturbacij in prelomov ljudstvo v »mlakarjanskem« motrenju sveta vedno znova najde tisti del sebe, ki je nespremenljivo trmast; ali se takšen vsaj zdi, zato da lažje preživi, predvsem sam s sabo. Alora, porkamlakar!