Pospeševanje svobodnjaškega muziciranja

»Vaja dela mojstra,« pravijo. Podpisani sem večkrat slišal ali bral, da ta rek v jazzu velja tako za glasbenike, ki igrajo trdno zasidrane, zapisane ali že posnete skladbe, kakor tudi za tiste, ki se prepuščajo spontani in navdihnjeni improvizaciji, sprotnemu skladanju, svobodnjaškemu muziciranju. Ko gre za novo interakcijo, spontano muziciranje z neznanimi glasbeniki, s katerimi se še niso srečali iz oči v oči, pri svobodnjakih gotovo igrajo pomembno vlogo izkušnje, odrska kilometraža, dovzetnost in odprtost za nova sodelovanja in zvočna raziskovanja, poleg tega pa najbrž še marsikaj drugega, kar spada v »tricks of the trade« in se dostikrat razkrije šele ob srečanju z novimi zvočnimi tovariši in tovarišicami.

Vse te vrline odlikujejo in oblikujejo Tanjo Feichtmair, Ceneta Resnika in Urbana Kušarja, ki sestavljajo slovensko-avstrijski CUT Trio. Čeprav ime benda, prebrano po angleško, ponuja dodatni pomen, je preprosto sestavljeno iz začetnih črk imen Cene, Urban in Tanja. Prvič so skupaj zaigrali leta 2021, ko so na pobudo kuratorjev FriForme nastopili na festivalu V:NM v Gradcu. Tako kot na prvencu Pelletron / Dynamitron (ki je vseboval le dve skladbi iz naslova) so vse skladbe albuma Accelerator naslovljene po pospeševalnikih delcev: Rhodotron, Zyklotron, Synchrotron in Mikrotron. Še ena podobnost s prvencem je, da oba prinašata koncertne posnetke. Prvi je bil posnet na odličnem špilu na cerkljanski Keltiki, Accelerator pa prinaša posnetke z nastopa na avstrijskem festivalu artacts v St. Johannu na Tirolskem leta 2022. Oba sta izšla pri Inexhaustible Editions. Svobodnjaški izleti ter domiselni, vijugasti in muhasti prepleti obeh saksofonskih linij vlečejo skladbi naprej. Kljub taki silovitosti in srčnosti Tanjin altovski in Cenetov tenorski saksofon včasih kar zapojeta, sta, skratka, lirična, domala raznežena, a taka raba glasbila je vedno na svojem mestu v razdelani kompoziciji.

Še preden se prepustimo muziki, velja pripomniti, da je lepo videti oziroma slišati vsako novo sodelovanje naših muzičistov s predstavniki avstrijske novojazzovske in eksperimentalne scene, ki konec koncev niso več tak tujek v programih slovenskih festivalov in koncertnih ciklov. A vendar se spodobi povedati nekaj besed o avstrijski saksofonistki Tanji Feichtmair, ki se lahko pohvali, da je ameriški mesečnik DownBeat, sicer zagovornik bolj klasičnega jazza, o njej zapisal, da »v katarzo svobodnjaške igra vnaša občutek za liričnost in melodično razmišljanje«. Tanja je znana po zasedbah Now! ter LULL in po sodelovanjih z vodilnimi mednarodnimi jazzisti, kot so Anthony Braxton, Georg Graewe in Tony Buck. Verjamemo, da sta naša glasbenika veliko bolj znana še tako občasnemu spremljevalcu dogajanja na domači jazzovski sceni. Oba sta dejavna v več zasedbah in številnih ad hoc formacijah. Resnikovo muziciranje praviloma povezujejo z njegovim prakticiranjem budizma. Za seboj ima številna mednarodna sodelovanja, dostikrat z italijanskimi glasbeniki (Watch For Dogs, Mahakaruna Quartet, Ombak Trio, Jaz, drevo), pa tudi skupni nastop v Cerknem njegovega Free Stellar Tria z ameriškim trobentačem Robom Mazurekom, ki mu je sledil še album. Urban Kušar, ki je z Resnikom tudi v Acamar Triu (in Quartetu), se je med drugim učil pri Zlatku Kaučiču in igral v različnih zasedbah Giovannija Maierja (rednega Resnikovega sodelavca) in v zasedbah Kombo B, Koromač in Nesesari Kakalulu.

Kot smo omenili že zgoraj, prinaša album Accelerator štiri skladbe, od katerih se prvi dve ponašata z zajetnima minutažama (16 in 26 minut), kar že v štartu nakazuje številne premene in zasuke, s katerimi nas bodo glasbeniki presenetili. Svobodnjaški izleti ter domiselni, vijugasti in muhasti prepleti obeh saksofonskih linij vlečejo skladbi naprej. Kljub taki silovitosti in srčnosti Tanjin altovski in Cenetov tenorski saksofon včasih kar zapojeta, sta, skratka, lirična, domala raznežena, a taka raba glasbila je vedno na svojem mestu v razdelani kompoziciji. Sam te zadnje besede običajno ne maram, ker jo »resni« glasbeniki ponavadi uporabljajo za svoje skladbe in s tem kakor da potegnejo ločnico od vseh drugih oblik muziciranja, ki niso klasične, in tudi od izraza komad, ki je veliko bolj v rabi v širokem žanrskem polju od popa do rocka in vsega vmes. A prosto po Prešernu kompozicija ni nič drugega kot sopostavljanje. Pri tem sopostavljanju pa je ključnega pomena, da sestavni deli sodijo skupaj, da dihajo kot eden, da drug drugega podpirajo, spodbujajo in sploh omogočajo. Lep primer najdemo v zadnjih petih minutah druge, dobrih 20 minut dolge skladbe, ko ima poslušalec za nekaj trenutkov vtis, da posluša številčno veliko večjo zasedbo od tria. Ali recimo, ko je kak šaljivec v prostodušno odigran, a nikakor nepredušni konglomerat svobodno letečih jazzovskih figur pritaknil drobec skladbe iz »zlatih časov« jazza, tam s sredine šestdesetih let, ko je forma še bolj kot prej začela izražati tudi vsebino. Onkraj, čez in brez ...

Predzadnji, po minutaži (glede na prva dva) skromni komad se začne s kriki in vzdihi ter treski činel, ki spomnijo na zvonce domačih živali, ki nevede in prostodušno, instinktivno sproti ustvarjajo glasbo. V takšno le na prvi pogled žvenketajočo kakofonijo vstopi saksofon s svojim rezkim in zvonkim glasom, kot bi pel hvalospev bivanju in dihanju, iz katerega je sploh sestavljeno njegovo bistvo. Kot tista kača, ki grize svoj rep in se večno samoobnavlja. Zvok saksa se s prihodom drugega pihala nato podvoji, postane bolj neposreden, vzpenjajoč in še bolj slavnosten. V ozadju Kušar ves časi drobi in drobenclja; le sem ter tja, a nekako v drugem zvočnem planu bobni – in še bolj činele – porivajo komad naprej, k obetajočim ekstatičnim višavam, ki pa se nenehno oddaljujejo, saj se saksa poigravata drug okrog drugega. Medtem ko se ena linija prepusti bolj globokim tonom in v bistvu dodaja vzporedni ritem, se druga zoperstavlja in gre svojo pot v piskajoče in poskakujoče nemirne izbruhe. Zadnji, še krajši in bolj eksakten komad se sliši kot neke vrste koda ali pa tudi kod: vsa stremljenja in hotenja trojice so strnjena v dobrih petih minutah zgoščene in žgoče medigre, ki diši po še. Rešitvi sta dve: ali se znova vrniti na začetek albuma ali pa se odpraviti na koncert CUT Tria. Oboje vam bo postreglo z eno najboljših freejazzovskih stvaritev v zadnjem času pri nas.

Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.