30.06.2019

Prevrnjene bagatele

Tukaj je še tretji slušni sprehod po ljubljanskem jazzovskem festivalu, tokrat po »festivalu v festivalu«, po Bagatelles Marathon Johna Zorna.

Luka T. Zagoričnik

Vsi nastopajoči na Bagatelles marathon Johna Zorna.
Foto: Nada Žgank / Ljubljana Jazz Festival

Letošnja 60. edicija ljubljanskega jazzovskega festivala je imela dve programski osišči: po eni strani vrnitev v Križanke na krilih nastopa ameriške popularne zasedbe Snarky Puppy in na drugi program, posvečen ameriškemu saksofonistu, skladatelju, improvizatorju, založniku, kreatorju koncertnih prizorišč in nasploh eni centralnih figur njujorške downtown srenje zadnjih trideset let, Johnu Zornu. Festival se je naslonil na formo, ki jo v Evropi in deloma v ZDA Zorn ponuja zadnjih nekaj let, namreč neke vrste »paket aranžma« njegovih ustvarjalnih etap. Sam sem pred leti v New Yorku prisostvoval maratonu, sestavljenem zgolj iz njegovih kompozicij za improvizatorje, ki jih je razvil s strategijo »igralnih kartic« (game pieces), ki so vrhunec doživele v skladbi Cobra, le dan kasneje pa so v različnih prostorih Metropolitanskega muzeja različni izvajalci in izvajalke ter zasedbe izvajali številne Zornove skladbe. Na staro celino Zorn v zadnjih letih uspešno izvaža paket, poimenovan Bagatelles Marathon, koncertni maraton, v katerem cvetober njujorškega downtowna izvaja njegovo novo serijo skladb, Bagatelles, ki jo sestavlja 300 skrajno virtuoznih del, ki jih Zorn do danes še ni zabeležil na nosilcih zvoka, zato so vsakič znova ekskluzivna na mestu izvedbe. Poleg Ljubljane bo tega maratona letos deležnih še sedem evropskih jazzovskih festivalov.  Uspeh pričujočega maratona kot celote lahko pripišemo učinkoviti formi krajših nastopov, eklektičnosti Zornove muzike, ki pa se ji da slediti zaradi določenih ponavljajočih se linij ter predvsem zaradi zavezanosti glasbenikov tej muziki in muziciranju. Vez med njimi in Zornom je ključna. In ključna je tudi za Zornovo kompozicijsko prakso.

Zornove Bagatele so prvič kot koncertni paket zazvenele na festivalu Sarajevo Jazz, katerega programski vodja je Edin Zubčević, zdaj sovodja ljubljanskega jazzovskega festivala in osrednja figura, ki je Zorna letos ponovno privedla v Ljubljano in s tem delno ponovila gesto ljubljanskega festivala ob petdesetletnici, ko je Zorn obeležil jubilej s serijo improvizacij in koncertom svoje »easy listening« zasedbe The Dreamers in nastopom tria Medeski, Martin & Wood. Vez med Zornom in Cankarjevim domov ter Ljubljano pa je še daljša, sega namreč k Zornovemu gostovanju s kultno pankersko jazzovsko zasedbo Naked City, s katero je Zorn vstopil v širšo zavest ljubiteljev glasbe pri nas, in to ne le zgolj jazzovskih. S sodelovanji z Mikom Pattonom, zasedbo Mr. Bungle in lastno zasedbo Painkiller se je Zorn nato vpenjal še v svet metala, hardcora, temačnega duba in industriala ter odpičenega funka. Tako občutno razširjeni bazi poslušalcev je kasneje zlahka predstavil svoj jazzovski kvartet Masada, sloneč na kvartetu Ornetta Colemana, a zavit v melodije, vzete iz judovske glasbene dediščine, ter razširjeno električno različico te zasedbe, ki je bila nekakšen Zornov Prime Time. A tu se stiki z Zornom še ne končajo, njegovo glasbo ali pač duh njujorške downtown scene so vmes pri nas širili glasbeniki in glasbenice iz njegovega kroga: Marc Ribot s svojimi zasedbami in solo nastopi, kitarista Gary Lucas in Marco Capelli, zasedbi Pigpen in Sex Mob, kvartet saksofonov Rova, harfistka Zeena Parkins, trobentač Dave Douglas, pianista Uri Caine in Anthony Coleman, tolkalca Roberto Rodrigez in Cyro Baptista, harmonikar Guy Klucevsek, kitarist, pihalec in skladatelj ter sopotnik Elliott Sharp, kitarist Bill Frisell, elektrofonika Ikue Mori in David Shea, zasedba sodobnega klezmerja The Klezmatics, prišleki in občasni sotvorci njujorške scene novih muzik, strunar Eugene Chadbourne, vsestranski Fred Frith pa elektrofonik Bob Ostertag ter nenazadnje njegov svojstveni antipod John Lurie z Lounge Lizards. To so bile vse niti, ki so na takšen ali drugačen način vodile do Johna Zorna. Njegova obsežna diskografija plošč z jazzom in njegovo dekonstrukcijo, svobodno improvizirano in filmsko glasbo z značilnim kolažiranjem, game pieces, večžanrski izleti, večkrat motreni skozi sum postmoderizma, zasnova obsežnega projekta radikalne judovske kulture (Radical jewish culture) in kasnejši skoki h komponirani (sodobni) klasični glasbi – vse to je iz njega ustvarilo herojsko, kultno figuro, ki privlači širok krog občinstva. Zorn je bil povsod, poslušali so ga metalci, jazzisti, drugogodbaši, rokerji, panksi in hardkoraši; morda si vihal nos, a preslišati ga nisi mogel. Ob tem ne gre pozabiti, da smo pri nas imeli zasedbo Sinai pod vodstvom pihalca Marka Karlovčca, ki je izvajala njegovo glasbo, eno njegovih orkestralnih del pa so Slovenski filharmoniki leta 2003 izvedli v Cankarjevem domu v okviru Svetovnih glasbenih dnevov.

Če so bili prej Zornovi koncerti večinoma razprodani, tokrat ni bilo tako, kar lahko ob dejavniku spremembe koncertnega tržišča in ponudbe pomeni, da je Zornova avra v tem prostoru malce popustila ali pa je Cankarjev dom z izvedbo krajše The Stone Series s posamičnimi koncerti njegove glasbe v Klubu Cankarjevega doma v zadnji tretjini prejšnjega in na začetku letošnjega leta občinstvo preobložil z njegovo muziko, zato to ni bilo tako dovzetno za tokratni maraton, pravi festival v festivalu s kupom znanih in zvezdniških imen.

Zorn je bil in ostaja samosvoj, vedno vase zaverovani samohodec (tako v skladanju in odnosu z založniki kot v lastnem pihalnem zvenu), a obenem srce skupnosti glasbenikov in glasbenic, tvorec scen, mover in shaker ter obenem provider za njujorško sceno, kjer ekonomske in bivanjske razmere od glasbenikov ne zahtevajo le izjemne tehnične dovršenosti, temveč tudi širino in skrajno prilagodljivost. Vse to Zornova glasba in delo z njim ima, obenem pa v njej nikoli ne gre za sklepanje kompromisov. Zorn si sposoja, predeluje, a vedno zveni kot Zorn. Oziroma če še bolj zapletemo: vedno zveni kot Zorn, hkrati pa marsikatero njegovo glasbo odlikuje to, da je pisana za druge glasbenike in glasbenice ter sestave, se pravi, da v veliki meri sloni na njih, njihovi osebnosti in zvenu. In to še posebej velja za Bagatelles. Vse to smo torej lahko slišali na pričujočem maratonu, seriji štirinajstih krajših koncertov različnih zasedb in posameznikov, ki so igrali intenzivno, predano in virtuozno, se sprehajali skozi številne žanre in pristope, od jazza, sodobne klasične glasbe, fusiona pa komorne glasbe, hrupnega kitarskega rocka in post hardcora do ekscesnega funka in elektrofonije. Zorn v skladbah vzame zgodovinsko formo kratkih skladb – bagatel, ki v zgodovini klasične glasbe veljajo za lahkotno obliko, in jih na sebi lasten način pervertira v intenzivne in izvedbeno zahtevne skladbe.

V tej maniri najbolje pridejo do izraza v solističnih nastopih, konkretno letos v dveh vrhuncih, katerih eden je bil klavirski solo recital Craiga Taborna, ki je poskrbel za to, da smo Zornovo skladbo podoživeli v vsej pretanjeni zvočnosti. Zorn ga namreč pelje v intenzivnost ritmičnih grozdov in hitrih tonskih pasusov, kjer pa Taborn mojstrsko ohranja občutek za nianse in poudarke. Drugi je bil nastop dobro znanega trobentača Petra Evansa. Zornova skladba ga vpne v kontinuiran, cikličen in variiran zven, ki ga prebadajo posamezni trobilni izleti, izjemen smisel za mikrotonalnost in prehajanja v šum, kar v Zornovi skladbi deluje igrivo, celo humorno. Nekaj humornosti je po svoje vselej v Zornovih delih, in prav ta kontekst je bil še najbolj zornovski, vse ostalo smo od Evansa že slišali, tudi v boljši izvedbi, ko je preigraval svoja lastna dela. Čeprav so bili vsi nastopi zelo intenzivni in bi si morda želeli kvečjemu le kakšen opaznejši izlet v bolj pretanjena zvenenja ter večjo variiranje v zvočni dinamiki, je bila v zraku vseskozi prisotna sproščenost med nastopajočimi ter njimi in Zornom. Očitno je, da Zorn glasbenike neizmerno spoštuje in občuduje. To se morda na poseben način zrcali v njegovem odnosu do nekdanje bobnarke in zdaj elektrofoničarke Ikue Mori, ki je v svojem solo nastopu poskrbela za nekakšen kontrast z bolj subtilnim zvočenjem. Izhajala je iz preprostega klavirskega, a elektronsko moduliranega zvoka, razpotegnjenega med melodijo in perkusivnostjo, ter ga subtilno in na svoj značilni otroško igrivi način senčila z elektronskimi šumi in teksturami.

Kar nas pripelje do še ene splošne ugotovitve: večina zasedb, predvsem tistih, ki delujejo skupaj tudi mimo Zornove široko razpredene skupnosti, je v svojih interpretacijah Bagatelles v dobršni meri ohranjala lastni zven. Sprva sem to pripisoval Zornovemu mojstrskemu skladanju, nato pa sem ob prebiranju intervjuja Katje Utroša s pianistko Kris Davis v Dnevniku ugotovil, da jim Zorn v resnici pušča dovolj prostora, da se sami izrazijo v aranžmajih. Kris Davis, recimo, je s svojim kvartetom odlično utelesila formo sodobnega jazza, kakršnega poznamo iz New Yorka, se pravi skrbno komponiranega, skrajno variabilnega, vedno mehko drsečega po robu med strukturno in izvedbeno dovršenostjo ter improvizatorsko odprtostjo. Obenem pa se je dobrodošlo izpregla iz vrtoglave hitrosti in bravuroznosti oziroma ju je utelesila na precej bolj pretanjen način. V ta okvir lahko postavimo tudi kvartet kitaristke Mary Halvorson, ki gradi na komplementarnih in kontrastnih linijah bolj klasično jazzovsko zveneče kitare (Miles Okazaki) in mehki dekonstrukciji tega zvena s smelo in občuteno rabo različnih tehnik in efektov (Halvorson). V kitarskih unisonih me je kvartet deloma spomnil na Masado, Zornov kvartet, s katerim se je maraton začel, in me ponesel v znameniti skupinski zven Zornovega občasno rezkega in piskajočega altovskega saksofona ter trobente Dava Douglasa, ki je lirična in hkrati brzi, obe pa podkrepljuje gibka in mehka ritmika basista Grega Cohena in bobnarja Joeyja Barona.

Kratek sprehod po štirih skladbah je hitro odpravil z nostalgijo in kmalu smo bili vrženi v polje sodobne klasične glasbe, prečene z jazzovsko izkušnjo partnerskega dvojca Sylvie Courvosier na klavirju in Marka Feldmana na violini, ki sta ponudila izjemen preplet gostega, ritmično in zvensko razdrobljenega pianizma in violinizma skozi prizmo sodobne klasične glasbe tam nekje iz sedemdesetih, ki se je občasno razvezala v senčeno folk melodijo violine. Dvojec je bil briljantno natančen in odmerjeno spreten v hitrih spremembah tempa, ritmike in značaja skladbe. V podobni maniri smo slišali še dve zasedbi, kitarski duet Gyana Rileyja (sin znanega skladatelja Terryja Rileyja) in Juliana Laga ter duet čelistov Michaela Nicolasa in Erika Friedlanderja, ki sta se oba vešče sprehajala med različnimi modusi igranja, posegala po različnih tehnikah, merila relacije med melodičnostjo in disonanco, členila ritem in ga kombinirala z zvenenjem. Jazz je zastopal še en izvrsten koncert, na katerem je pianist Brian Marselle Zornovo glasbo vtisnil v sfero post bopa, s katerim se je delno spogledoval tudi Nova Quartet z Johnom Medeskijem na klavirju, ki mu je poleg nalezljivega groova kanček lahkotnega poleta dodal Kenny Wolleson na vibrafonu. Medeski je za orglami nastopil tudi s svojim tršim fusion triom, v katerem ga spremljata Dave Fiuczynski na električni kitari in legendarni Calvin Weston na bobnih, skupaj pa se sprehajajo po poljih free funka in fusiona.

Glasni in nasičeni zvok tria nas pripelje do zvočnega kontrasta, ki so ga poosebljale tri zasedbe, zagledane v različne rock idiome. Poleg že omenjenega tria je nastopil še trio Asmodeus z Marcom Ribotom na električni kitari, Trevorjem Dunnom na električnem basu in Kennyjem Grohowskim na bobnih ter z Zornom kot konduktorjem, ki je s triom utelešal svoj sistem znakovnih gest, s katerimi vodi trio po glasnih, nasičenih, hrupnih in ekscesnih rokerskih poljanah, kjer na trdem ritmu prednjačijo Robotove kitarske solaže. Zasedba se na odru očitno zabava, a glasba žal deluje preveč hermetično in prepotentno, zato verjetno zares zanima le privržence omenjene trojice in Zorna. Rokersko falango je rešil mlajši njujorški trio Trigger, ki se spogleduje z dediščino hrupnega rocka, post hardcora in različnih vej metala, ob energičnem preigravanju Zorna pa ga kitarske melodije peljejo še v bližino progresivnega rocka. 

Basist Simon Hanes, kitarist Will Greene in bobnar Aaron Edgcomb so značilni njujorški trio z downtown scene, iz katere se Zorn napaja. Po eni strani so vsi ekstremni rokerji, po drugi pa izobraženi glasbeniki, ki igrajo različne žanre, komponirajo in improvizirajo. Taka vsestranskost je prava drža za Bagatelles in je nasploh ključna za Zornovo glasbo. To je torej zven skupnosti, ki jo Zorn pooseblja v svojem skladanju in delovanju. Zorn je to skupnost tako razširil, da seže vse od novega jazza (Kris Davis, Craig Taborn, Peter Evans, Tomas Fujiwara, v zadnjih letih veliko sodeluje tudi s tolkalcem Tyshawnom Soreyem) prek sodobne klasične glasbe do njujorškega avantrokerskega podtalja ter hkrati preči scene in širi jedro downtown scene, ne da bi pri tem žrtvovala svojskost. Zorn krepi svojo znamko in s pomočjo skupnosti udejanja svoje ideje in glasbo. V njih uteleša novo zvočnost, ki delno odstopa od prejšnjih skladb, nastalih v kontekstu Masada Book, in sicer predvsem na ravni melodij. Uspeh pričujočega maratona kot celote lahko pripišemo učinkoviti formi krajših nastopov, eklektičnosti Zornove muzike, ki pa se ji da slediti zaradi določenih ponavljajočih se linij ter predvsem zaradi zavezanosti glasbenikov tej muziki in muziciranju. Vez med njimi in Zornom je ključna. In ključna je tudi za Zornovo kompozicijsko prakso.