08.06.2019

Prisluhni in povej

Jaz, drevo je mednarodni trio, ki ga tvorijo pihalec Cene Resnik, basist Boris Janje in čelist Giovanni Maier. Pri italijanski založbi Palomar je izšel njihov prvenec.

Nina Novak

cycles and lullabies

Jaz, drevo

cycles and lullabies

Palomar records
2019

Jaz, Drevo vse življenje stojim na istem mestu, da bi lahko prisluhnil okolici in tistim, ki me obkrožajo, ter se jim prilagodil v tej meri, da me veter ne podre na tla, da me teža snega ne zlomi in me sonce ne izsuši … Drevesa so pravzaprav, svoji statičnosti navkljub, izredno prožna in prilagodljiva. Isto simboliko zlahka zaslišimo tudi v glasbi mednarodnega tria, ki ga sestavljajo Boris Janje, v Sloveniji živeči in delujoči hrvaški basist, ki je album cycles and lullabies tudi oblikoval, italijanski glasbenik, basist, a tokrat čelist Giovanni Maier, pri čigar založbi Palomar je izšla tokratna izdaja, in slovenski saksofonist Cene Resnik. Slednji se je proslavil leta 2012 s prvencem Joyful Spontaneity in že takrat nakazal, da se bo udejstvoval v svobodnejših glasbenih oblikah, edina stalnica teh pa je raziskovanje stopnje zavedanja sodelujočih, zaradi česar ga le redko srečamo v družbi istih imen. Vendar Resnika in Maierja kljub temu na istih odrih ugledamo dokaj pogosto.

Če se na tem mestu vrnemo k začetku tega zapisa, je očitno, da so glasbeniki medsebojno izredno prepleteni tako miselno kot inštrumentalno, in to je mogoče le zaradi velike mere poslušanja.

Tudi zato morebiti skladbe, ki jih je trio izvedel sredi lanskega februarja v Layerjevi hiši v Kranju, kljub izraziti usmerjenosti v improvizacijo temeljijo na medigri obeh prej omenjenih glasbenikov, medtem ko basistični vložki njune linije v prvi vrsti zmehčajo in predvsem obarvajo, zares prepletejo pa se šele v sklepni Strange Lullaby. Prevladuje namreč dialog med saksofonom in čelom, ki je v večini primerov spoštljiv, saj prvi pogosto postavlja vprašanja in nakazuje smer, drugi pa niza odgovore. Iz tega razloga v glasbi zasledimo kanec igrivosti, čeprav je ta na splošno dokaj hladna, temno obarvana, kar je verjetno vsaj delno posledica neobičajne kombinacije inštrumentov. Posamični deli so zgoščeni (denimo konec Microtonal Serenade), vendar prevladuje minimalizem, ob katerem je manj precej več. Komunikacija se redko zaostri, prej se dvojica glasbenikov umika v ozadje, da bi Resnik, ki v tem primeru ostaja bolj ali manj osrednji protagonist, odigral svoj cikel, mestoma zasnovan precej melodično. A nas trio že kmalu povede v povsem drugo smer, stran od vsakršne predvidljivosti.

Navsezadnje je tako tudi z basom, ki v prvih treh točkah ostaja dokaj neprepoznaven, vendar Cycles večji del glasbene komunikacije gradi prav na prepletu čela in basa, ki (p)ostajata izredno povedna, saksofon se vključi šele mnogo kasneje in, seveda, znova povede, a tokrat z novo močjo. Morda gre za enega najmočnejših trenutkov, saj v sebi skriva simboliko imena zasedbe. Če se na tem mestu vrnemo k začetku tega zapisa, je očitno, da so glasbeniki medsebojno izredno prepleteni tako miselno kot inštrumentalno, in to je mogoče le zaradi velike mere poslušanja. A ker je zasedba maloštevilna, so impulzi, ki jih vsak glasbenik prejema (in sprejema) iz okolice, omejeni, jezik posameznega med njimi prav zato v še večji meri sledi toku njihovega notranjega dogajanja, vedno znova zavezanega predvsem svobodi in širini, ki so ju v dosedanjih letih muziciranja in življenja nanizali na krošnjo svojega glasbenega drevesa, za katero se zdi, da bo tako v višino kot širino rasel še mnogo let.