29.06.2019

Sajeta praznuje dvajset let

Eden najbolj samosvojih festivalov na domačem festivalskem prizorišču, Sajeta – Art & Music Festival, praznuje dvajseto obletnico. Festival, ki je pognal iz lokalne iniciative, je v teh letih že davno prerasel lokalne okvire predvsem z vsebinami, ki jih vnaša v naš širši glasbeni prostor in s tem v zavest glasbenih odjemalcev na domači grudi.

Luka T. Zagoričnik

Sajeta 2019

Eden najbolj samosvojih festivalov na domačem festivalskem prizorišču, Sajeta – Art & Music Festival, praznuje dvajseto obletnico. Festival, ki je pognal iz lokalne iniciative, je v teh letih že davno prerasel lokalne okvire predvsem z vsebinami, ki jih vnaša v naš širši glasbeni prostor in s tem v zavest glasbenih odjemalcev na domači grudi. Že vztrajati toliko let je v našem kulturnem prostoru ne samo hvalevredno, temveč nujno početje, oscilacijam navkljub, ki jih tovrstne vsebine prinašajo tako na programski in organizacijski ravni kot na ravni nihajočega obiska ter interesa poslušalcev in medijev; prav tako ne gre pozabiti na nihanja v shemah javnega sofinanciranja kulturnih vsebin. Ob tem velja razmisliti, kako pomemben je tovrstni angažma za naš glasbeni in nasploh kulturni prostor, ter mu dati ustrezno težo. V današnjem času, kjer vlada hipnost trenutka, se prerado pozablja, kdo je prej tlakoval poti; in Sajeta jih je v svoji dvajsetletni zgodovini tlakovala mnogo. Nikoli ni bila pop, čeprav se na njej večkrat pojavi tudi glasba, ki bi jo lahko tako okarakterizirali. Vendar hkrati prav tako ni obstranski festival z obstranskimi muzikami, četudi ga marsikdo vidi in sliši tudi tako. Sajeta ni samo delavničarstvo, zatočišče za sodobne ljubitelje sožitja z naravo in različnih newagerskih skupnosti, čeprav je delno tudi to. Predvsem je to festival, ki svoj program kontinuirano oblikuje že dve desetletji ter vanj vključuje zvene in ritme določenih zvočnih preteklosti in aktualna snovanja, pa naj gre za elektronsko glasbo, punk, rock, jazz, svobodno improvizacijo ali različne folk in etno derivate ter vse vmes in počez. Tako je program Sajete, če karikiramo, vsako leto izjemno aktualen in obenem starikav; na odru na Sotočju se ti pristopi in generacijski zamiki skoraj vedno zlijejo v celoto. Zasluga za to gre predvsem programski smelosti, za katero je v teh dvajsetih letih skrbelo kar nekaj ljudi, v zadnjih letih pa Janez Leban in Sanja Popov Leban z ožjo ekipo. Gledano nazaj, bi si človek težko mislil, da bo v zelo centralistično naravnani kulturni produkciji nekje na periferiji obstajal festival, ki bo z vsebinami večkrat pred centrom države in temu celo narekoval posluh, da tako rečemo. Festival, ki je pravzaprav za širšo javnost odkril in zaznamoval prireditveni prostor na Sotočju, kjer se zdaj odvijajo tudi močne festivalske falange (Metal Days, Punk Rock Holiday, …), se tako poslavlja od dveh dekad s programom, ki v svojem bistvu ni nostalgičen, ne glede na to, da je v Sajeti sami vedno nekaj nostalgije. 

Sajetine programske niti so široko razplastene, tako da bi jih lahko ubrali kar nekaj. Naj se tule osredotočimo na tisto krautrockersko, skozi katero se najbolje izkazuje smelost programske zasnove festivala. Sajeta je gostila številna pionirska imena iz te dediščine (Embryo, Moebius, Damo Suzuki, Roedelius) in obenem predstavljala nadaljevalce, kot so Tomaga, domači dvojec Orton pa zasedba Hobocombo danes čislanega tolkalca Andrea Belfija (ta je festival prvič obiskal leta 2009), in s tem tkala vezi med generacijami in izrazi. Sajeta je gostila tudi sopotnike in nadaljevalce iz drugih glasbenih vej, od Petra Brötzmanna, FM Einheita, Gundrun Gut, Josepha Suchyja, The Fall idr. Zato je povsem razumljivo, da dvajseto obletnico praznuje z legendarno in še živahno zasedbo fAUST. K tej liniji pridodamo Sajetino iskanje v poljih bolj eksperimentalnih pristopov k elektronski glasbi: Fennesza, Tudžiko Noriko, Mika Vainia, Biosphere, Radian, Metalycee, Innode, Electric Indigo, Mapstation, B Fleischmanna, Thilges 3, Christiana Vogla, Jana Jelinka, v zadnjih letih tudi Chra, Morphosis in Caterino Barbieri. Omenimo še linijo progresivnega in avantrocka (npr. Richard Pinhas), sodobnega jazza in improviziranih godb (Peter Brötzmann, Louis Sclavis, Mats Gustafsson, Orkester brez meja, Francesco Cusa, Radical Improvisation duo, Drašler, Drašler, Karlovčec trio, duet Tomaž Grom in Seidžiro Murajama, Trevor Watts, Tanja Feichtmeier, duo Rdeča raketa), elektroakustične glasbe (Phill Niblock, Franck Vigroux, Nina Dragičević, Saeta, Novi Sad …) in izbor zasedb iz prostora nekdanje Jugoslavije. Spremljalo pa se je seveda tudi aktualna kreativna snovanja doma, se poklanjalo starostam (Borghesia, Saeta, Marko Brecelj, Ivo Volarič – Feo, Andrej Trobentar, Bratko Bibič, Bogdana Herman …) ter izpostavljalo ustvarjanja, povezana z domačim okoljem (Salamandra Salamandra, projekti bratov Kutin – od The Štrudls in Čarangi do Širom, Harlem Underground, Tminski madrigalisti …). Skratka, to je resnično bogat festival, ki se postavlja na križišče med Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Francijo in sega še dlje (Velika Britanija, Poljska …). Če karikiramo, je Sajeta vedno bolj prebirala in se informirala iz nabora muzik, ki ga predstavlja britanski glasbeni mesečnik The Wire, kot pa iz tipične slovenske enostranske zgibanke »Kako ustvariti tipični slovenski pop rock festival z delnim mednarodnim pridihom«, sestavljen iz domače in sosedske mainstream srenje in z že zbledelimi mednarodnimi zasedbami, katerih prime time je zamrl, če ne sredi, pa ob izteku devetdesetih let. Sajeta si je potemtakem izbrala prekletstvo t. i. butičnega festivala; in čeprav butičnost programsko bistveno presega, se sama včasih, in to na lastno škodo, tako obnaša.

Ob vsem napisanem ne čudi, da letošnja edicija, ki bo potekala med 1. in 7. julijem, poleg delavnic, niza predavanj O Muziki z muziko, okrogle mize (kjer se bo pod vodstvom Katarine Juvančič govorilo o obletništvu), filmskih projekcij (primeren dokumentarec o krautrocku Romantic Warriors IV– Krautrock pt. 1), zvočne instalacije (Boštjan Perovšek) in delavnic (Zvočni safari Perovška; glasbena delavnica Naked musicians še enega povratnika na festival, italijanskega tolkalca Francesca Cuse) s svojim programom posega v lastno preteklost. Slišali bomo torej nekatere povratnike, recimo jim raje stalnice. Z novo glasbo se vrača zasedba Salamandra Salamandra, z novim tolkalskim solom bosta nastopila Zlatko Kaučič in Francesco Cusa, Samo Kutin se bo predstavil v improvizatorskem duu z Ano Kravanjo, Boštjan Perovšek z avstrijskim tolkalcem Emilom Grossom, vračata se Rambo Amadeus pa libanonski elektronik Rabih Beaini, čaka nas tolkalec in elektrofonik Jaka Berger, ki bo tokrat nastopi z dubovskim dvojcem Darla Smoking. Vsekakor ob glavni zvezdi, omenjeni zasedbi faUSt, velja izpostaviti nove prišleke na festival, in sicer japonsko ustvarjalko Midori Hirano, pianista Paula Taylorja, belgijsko zasedbo Slumberland in francosko PoiL, prihaja tudi odlični francoski strunar Julien Duprez pa duet dveh legendarnih ustvarjalcev, pevke Sainko Natmčilak iz Tuve in japonskega kitarista Kazuhise Učihašija. Obisk festivala bo nova priložnost za seznanitev s preteklimi in aktualnimi snovanji, ki se lepo vpenjajo v kontinuiteto festivala in bodo tako vsekakor ustrezno počastila festival kot pomembnega sotvorca našega glasbenega in širšega kulturnega prostora. Vreme tudi bo! 

Več o programu in delavnicah najdete TUKAJ in TUKAJ.