23.12.2016

Sanjave daljave

Mednarodni ELDA Trio, v katerem igra tudi Janez Dovč, ponuja samosvojo mešanico modernega folka, eksperimentalnih posegov in drugih slogov.

Mario Batelić

Elda

Elda Trio

Elda

Two Rivers Records
2016

Ko beseda nanese na pristnost in/ali avtentičnost kakega umetniškega izraza, se žanrski puristi ne razlikujejo prav dosti od desničarjev, ki bentijo zoper multikulturnost. Slednji, tokrat merimo na slovenske, bodo na primer slavili in častili narodnozabavno glasbo kot malone edino zveličavno, ki pritiče slovenskemu duhu, in to ne meneč se za dejstvo, da ne harmonika, ne kitara, ne trobenta, ne klarinet niso domača, izvirna, iz rodne grude vzbrstela ljudska glasbila. Skratka, glasba, ki jo imajo za nedvomno in nesporno slovensko, je rezultat prav tiste multikulturnosti, potovanja informacij, ljudi in idej, ki jo ozkogledneži črtijo. Ne zavedajo se, da multikulturo najdemo ne le že znotraj »tkiva« vsakega naroda, ampak tudi pri vsakem posamezniku posebej.

K sreči obstajamo še tisti, ki na svet ne gledamo črno-belo in se zavedamo, da Slovenec s harmoniko zmore igrati še kaj drugega kot le polke in valčke (da se razumemo: ničesar nimam proti temu, moti me le tisti le). Že od Bibiča naprej (resda najprej z velikim zevom) se je na slovenski glasbeni sceni, sploh v zadnjih letih, uveljavila četica drugačnih harmonikarjev, ki raje raziskujejo in se podajajo v še neznane zvočne pokrajine, kot da bi zadovoljno predli na zapečku. Mednje nedvomno spada Janez Dovč, »oče« založbe Celinka in festivala Godibodi, ki je zadnja leta bolj aktiven pri svojih glasbeniških druženjih in posledično diskografiji. Zadnje oziroma še čisto sveže v nizu teh druženj je mednarodni ELDA Trio, ki ga ob našem harmonikarju tvorita še švedska pevka s slovenskimi koreninami Emilia Mårtensson in brazilski tolkalec Adriano Adewale. Delujeta v Londonu, kjer sta se tudi spoznala in začela sodelovati pri albumu Ana Mårtenssonove. Ker je pevka pogosto bivala v materini domovini, natančneje v Izoli, se je ob druženju z dedkom nalezla ljubezni do harmonike, saj ji je dedek v avtu vrtel »slovensko harmonikarsko glasbo«, kot se sama izrazi.

Ne vemo, ali je Emilia z dedkom poslušala narodnozabavne izvajalce ali kake ljudske viže, gotovo pa se nič od tega ne sliši na pretanjenem prvencu tria. Presenetljivo? Niti ne, saj se Emilia na londonski sceni uveljavlja kot jazzovska pevka, po drugi strani pa tudi jazza – razen v postopkih in sem ter tja v aranžmajih in načinu izvedbe – na albumu ni veliko. Trio se je odločil za zvečine avtorske skladbe, ki naj bi resda temeljile na starodavnih načinih interpretiranja tradicionalnih pesmi iz vseh treh domovin njegovih članov (torej iz Slovenije, Švedske in Brazilije), in to s poudarkom na tehniki pripovedništva, toda končni rezultat se, pohvalno, sliši veliko bolje kot na papirju. Muziko ELDA Tria bi namreč težko opredelili kot »etno«, še manj kot »world music«; gre za zelo izvirno mešanico poetik treh preizkušenih glasbenikov, ki tradicionalno muziko jemljejo le za ohlapni okvir, pa še to ne povsod.

Pesmi, večina jih je zapetih v angleščini (le ščepec v švedščini), bi lahko pogojno umestili v neofolk, toda po drugi strani je glasba tria za tako umestitev preveč nekonvencionalna in eksperimentalna. Konec koncev nam toge in ozke žanrske umestitve že tako niso všeč ... ELDA Trio raje navdihe jemlje od vsepovsod, tako iz tradicije kot modernosti, iz klasike, kantavtorstva, popa in jazza. Skoraj vsa besedila je napisala pevka in, kot sama razlaga, je pri nekaterih navdih poiskala v starih ljudskih pesmih iz vseh treh domovin članov tria, nekatera pa odsevajo čisto njeno, osebno zgodbo. Kot je ugotovila, teme marsikaterega njenega besedila sovpadajo z aktualnim vprašanjem beguncev, saj je v številnih ljudskih pesmih ena od glavnih tem odhod od doma ter domotožje in tesnobni občutek negotovosti. Zato ne preseneča melanholija, prisotna v številnih skladbah, čeprav si bend vzame čas tudi za zabavljaško, hudomušno muziciranje, kakršno bi prisodili, denimo, kaki kabaretski združbi ... Lep primer so vokalizacije, v katerih pevki z vzkliki ter sekanjem in razlaganjem zlogov pomagata moška člana.

Vsi člani tria se preizkusijo kot avtorji skladb, nekaj pesmi pa podpisujejo nam neznani angleški glasbeni prijatelji švedske pevke. Album poleg melanholije prevevata kontemplativnost in občutek sanjavosti, nedosegljivosti, nejasnega hrepenenja. Če že glasba zveni mamljivo sanjavo, to toliko manj velja za glasbenike in njihove odzive: skladbe kipijo od drobnih ornamentov, tako harmonskih kot ritmičnih učinkovitih domislic ter nenadnih preklopov v ritmu in dinamiki posamičnih pesmi. Zelo dobro je poskrbljeno za dramatiko tako znotraj posamičnih pesmi kot tudi albuma kot celote. Malone vsaka pesem se namreč začne zelo počasi, marsikatera tudi zelo tiho, komaj slišno, da bi se z vse glasnejšimi vpadi in intenziviranjem počasi, a zagotovo pred nami razkrila kot majhen, trdno stoječ in domišljen vir vokalnih in glasbeniških inovacij. Gotovo se vam bo kaka izmed teh z milino zapetih in odigranih pesmi vtisnila v spomin prej kot ostale. Denimo Aleksandrinke in z Lepo vido navdihnjena To the Sun, To the Moon, morda tudi eterična in dvojezična Remembering/Vem Kan Segl, prežeta z atmosferičnim zvočnim ozadjem (kar je zasluga Dovča, ki poleg harmonike skrbi še za sintetizirani bas in elektronske učinke). A kljub vašim in mojim favoritom je prvenec Elda album v klasičnem pomenu, zbirka pesmi torej, ki jim je treba prisluhniti od začetka do konca, saj tudi njihovo zaporedje in počasno trajanje, s katerim nas obdajajo, ponuja dodaten, poseben poslušalski užitek, tak, ki ga ne ponujajo posamične »singlice«. Škoda je le, da zelo lično oblikovani cedejki ni priložena knjižica z besedili in kakimi štorijami iz ozadja. Priložnost, da tole mikavno glasbo slišite v živo in za štorije sami pobarate muzičiste, se bo ponujala v prihajajočem letu, ko bo trio (po septembrski promociji albuma v Londonu, domicilu založbe Two Rivers Records, in nastopu na London Jazz Festivalu ter na Švedskem) obredel nekaj domačih prizorišč – od Kina Šiške (9. 2. 2017) prek cerkljanske Keltike (10. 2. 2017) do Velenja (11. 2. 2017).