12.10.2016

Senzibilnost in zavednost glasbenega

Second Round je druga plošča tandema Milka Lazarja in Zlatka Kaučiča, ki tako kot predhodnica Ena/One obsega koncertne posnetke dveh izmed najvidnejših in najplodovitejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev.

Peter Baroš

Second Round

Milko Lazar & Zlatko Kaučič

Second Round

Klopotec
2016

Second Round je druga plošča tandema Milka Lazarja in Zlatka Kaučiča, ki tako kot predhodnica Ena/One obsega koncertne posnetke dveh izmed najvidnejših in najplodovitejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev.

Plošča je izšla pri Založbi Klopotec, katere katalog obsega že 45 nosilcev zvoka različnih muzik. Kot smo že vajeni, je tudi pri tej plošči zvočno podobo albuma oblikoval in dovršil direktor založbe Iztok Zupan, glasbeni entuziast, ki lastnoročno skrbi za velik del domače glasbene produkcije, predvsem tiste slabše zastopane in bolj obrobne, a zato nič manj pomembne.

Ravno nasprotno. Second Round je še ena pridobitev slovenskega glasbenega prostora, ki se sijajno umešča v Klopotčev katalog in povečuje vidnost založbe in njenih izdelkov na mednarodni ravni. Kar si glasbena scena tovrstnih muzik nedvomno zasluži. Je izjemno produktivna, rojeva in goji kvalitetne avtorje in izvajalce, širi krog svojega občinstva, predvsem pa je toliko mednarodno vpeta, da se po svežini in inovativnosti brez večjih težav kosa s tujimi kolegi. Vsekakor gre za primer dobre prakse, ki bi ga veljalo širiti na mnoga druga področja domačih glasbenih izrazov.

Da sta Milko Lazar in Zlatko Kaučič ‒ glasbena umetnika visokega pedigreja, kar dokazuje njun življenjepis in nenazadnje visoka državna nagrada Prešernovega sklada, ki sta jo oba prejela ‒ del te scene, je nedvomno dodaten plus. Njuno razmerje z mladci je vzajemno. Sploh Zlatko nosi ogromno zaslug za razvoj mlade kreativne glasbene sile, bodisi v obliki poučevanj bodisi preko sodelovanj v njegovih projektih večjih zasedb (npr. Kombo, Kombo B, Orkester brez meja ...), kjer mladci zasedajo ključne izvajalske vloge. Hkrati so mladi referenca, ki predstavlja izziv za Kaučiča in Lazarja. Projekti, ki jih družno ali samostojno izvajajo Vid in Jošt Drašler, Cene Resnik, Ana Kravanja, Samo Kutin, Vitja Balžalorsky, Boštjan Simon, Marko Lasič in drugi, postavljajo letvico glasb, ki svoje bistvo črpajo iz improvizacije, zelo visoko. Seveda je greh ob naštevanju teh imen izpustiti še malce izkušenejšega Tomaža Groma, ki ima za razvoj teh muzik prav tako ključne zasluge. Skratka, Lazar in Kaučič nista imuna na progresijo in razvoj, ki ju kaže mlajša scena. In Second Round to potrjuje.

Milko Lazar, akademski komponist in instrumentalist, ima za seboj plodovito ustvarjalno obdobje na področju različnih glasbenih žanrov. Od Big banda RTV Slovenija prek jazz-rockovskih zasedb (npr. Quatebriga), stare glasbe in minimalizma do improvizacije. Od saksofona, čembala in klavirja do sintetične analogije in digitalije. Od simfoničnih in komornih glasbenih del do glasbe za film, ples in gledališče. Njegovo sodelovanje z Zlatkom Kaučičem, izkušenim improvizatorjem, ki ima za seboj številne mednarodne glasbene projekte in sodelovanja z glasbeniki, kot so Evan Parker, Marc Ribot, Barry Guy, Agusti Fernández, Peter Brötzman, Steve Lacy itd., je lahko na prvi pogled svojevrstno presenečenje, a v resnici ni. Improvizacija je vendarle prečna vez večine ustvarjalnih obdobij Milka Lazarja, relevantno vprašanje je kvečjemu to, kako se s Kaučičem kreativno ujemata in kako poteka dialog njune glasbene medigre.

Milkovo sodelovanje z Zlatkom se je pričelo leta 2013. Skupaj sta odigrala nekaj koncertov, koncertne posnetke pa zabeležila na dobro sprejeti plošči Ena/One (Založba Klopotec, 2014). Ko že ravno na različnih ravneh razpredam o nasprotjih in povezavah med njimi, je smiselno skozi to prizmo uzreti tudi prejšnjo in svežo ploščo. Kakor že Ena/One je tudi Second Round sestavljena iz živih posnetkov dveh koncertov, le da sta Kulturni dom Nova Gorica in Staro mestno elektrarno Ljubljana nadomestila kamniški Grad Zaprice in briški Brda Contemporary Music Festival, katerega glavni motor je prav Kaučič. Secound Round je izgubila nekaj na diplomatski jezikovni korektnosti in za razliko od Ena/One nosi zgolj angleški naslov, prav tako ni več dvojezičnih naslovov posamičnih skladb. Skladbe na Second Round so daljše in jih je manj, ohranja pa se razmerje avtorstva. Na obeh ploščah sta Milko in Zlatko prispevala vsak po eno avtorsko skladbo, pod ostale pa se podpisujeta družno. Tudi ovitka plošč sta pomembna reč. Na plošči Ena/One je uporabljeno posebej za to priložnost ustvarjeno delo Milana Eriča, ki umetnika prikazuje v karikaturi, s številnimi udi, ki kažejo na njuno razširjeno rabo telesnih in glasbenih tehnik, na Second Round pa najdemo reprodukcijo iz zbirke Darka Slavca z naslovom Kruh, svet in kozmos iz leta 1982. Pomembno razliko, če ne kar obrat, predstavlja izbira inštrumentarija. Če je bil na prvi plošči Zlatko opremljen s setom talnih bobnov in številnim naborom različnih tolkal in zvočil, Milko pa s klavirjem in sopranskim saksofonom, je pri Second Round ravno obratno: Zlatko je svoj set oklestil na osnovno bobnarsko baterijo z minimalnimi zvočilnimi dodatki, Milko pa je akustični klavir zamenjal za električni fender rhodes in mu za nameček dodal različne filtre, efekte, sintetizatorje in računalniško procesirane zvoke.

Uvodno skladbo na Second Round, Wake-up call, vpelje medigra dolgih visokih zvenov in ritmičnih presekov, ki se umešča v sredino tišine. Z vstopom resonanc membran tolkal se tekstura zvoka postopoma zgošča, napetost pa svoj vrhunec doseže z električnim klavirjem, ki izvaja pasaže z arpeggii. Sledi zaključna tema, ki nastopi kot pomirjenje in iz zvočnega ozadja izlušči ritmični pulz, sestavljen iz kopice mikro ritmičnih vzorcev različnih odtenkov, v samem zaključku pa se napetost znova dvigne z igro v spodnjem registru klavirja, ki znatno razširi zvočno podobo igrane teme. Sledi Lazarjeva kompozicija The Winners, ki se podobno kot prejšnja skladba pričenja z daljšo umirjeno sekvenco, v kateri sta tokrat v ospredju posneti govor in Lazarjev rhodes. Naslednja je široka zvočna pokrajina z razlitjem sintetične podlage, v katero Kaučič znova vstopa iz ozadja. Njegovo igranje ni toliko v funkciji ritmičnega pulza, temveč se osredotoča predvsem na krajše ritmične vzorce, s katerimi obarva dinamičnost skladbe, ki se v iztek prevesi s klavirskimi variacijami osnovne teme. Sledi tekoč prehod v Through the weather, ki ga odpre silovitejši bobnarski solo, do zaključka skladbe pa ključno vlogo ustvarjanja toka skladbe zasede enotonsko ritmiziranje sintetizatorja v nizki legi. Izvajalca se izmenjujeta v solističnih vlogah, pri čemer je igra Lazarja v vlogi spremljevalca manj spodbudna in kljub temu ostaja precej spredaj v zvočni sliki. Skladbo dodatno oplemeniti posneti zvok sopranskega saksofona, sicer pa večjih dramatičnih učinkov ni in skladba stežka parira ostalim, ki so bolj dodelane ter vsebujejo bolj konkretne vzgibe in premene. Boureaucratic crunch ni nobeno presenečenje za poslušalce, ki oba umetnika poznajo pobližje. Napeto razpoloženje skladbe nakaže že prodoren začetni zven, ki v misli prislika Krik Edvarda Muncha, ta občutek frustracije in agonije pa dodatno podkrepijo hitre in distorzirane pasaže na klavirju. Zvočni kaos, ki bode v ušesa, se izteče v pomiritev, katere pomenskost je težje zapopasti. Pomeni kafkovsko vdajo, obup in utišanje vsakdanjega človeka ali pač utopično smrt zloveščega birokratskega aparata? Sledi Kaučičeva kompozicija Refletiva, ki zasluži posebno pozornost. Ta skladba je namreč tudi na prvencu Ena/One, zato je ravno skoznjo mogoče najbolj nazorno opazovati premike v glasbenem izrazu dua. Refletiva na Ena/One je kontemplativna skladba, ki bazira na akustičnem klavirju. Harmonski razpon klavirja je širok, dodatno noto senzibilnosti skladbe pa prispeva tempo rubato. Refletivo na Second Round odpre Zlatko s tolkalnim solom. Razpoloženje skladbe je tokrat bolj dinamično in raznoliko, glasbeni izraz bolj abstrakten. Milkova igra je harmonsko okleščena, pravzaprav tolkalna. Uporaba visoko prepustnega filtra iz električnega klavirja izvablja preplet visokih resonanc, ki spominjajo na odzven činel, gongov in kromatičnih tolkal. Uho spomni glavo na dejstvo, da je klavir v svojem bistvu tolkalo in da poslušamo glasbo dveh tolkalcev. Sklepna skladba Burning Pompeii je najdaljša na albumu. Odpre jo močan Kaučičev činelski tuš, ki se mu pridruži ritmizirani tok številnih odtenkov bobnarskih udarcev. Lazarjeva igra preko tega pulza je energična in distorzirana. Dramatično stopnjevanje se izteče v premeno, ki ji sledi harmonska tema skorajda orkestralnega značaja. Ta tema se v repeticiji odvija vse do zaključka skladbe, čez njo pa se plastijo odmerjeni toni rhodesa ter globoki udarci bobna, ki potencirajo pridih turobnosti in komemorativnosti, ki sta vtkani že v temo samo. Repetitivnost teme poraja občutke brezkrajnosti, resonance, ki jih iz svojih inštrumentov izvabljata glasbenika, pa delujejo kot kriki, znamenja trpljenja in bolečine, za katere se zdi, da niso zgolj stvar spomina, temveč zaradi svoje prezentnosti tudi sedanjosti.

Second Round je odraz senzibilnosti in zavednosti obeh ustvarjalcev, njun odgovor na stanje sodobnega duha in družbe. Je odraz sinergij, ki vznikajo iz njune medsebojne interakcije, njunih razlik in podobnosti. Je plošča, ki je rezultat nekega izziva, tako muzičnega kot osebnega. In družbenega. Z njo polje slovenskih improviziranih in drugih občutljivih muzik na margini pridobiva na vrednosti in teži.