09.12.2020

Sinaptično simbiotična mantra

Tine Vrabič aka Nitz je izjemno plodno ustvarjalno leto okronal z mini ploščkom Ankshis, ki kot vsa dosedanja glasbena dela izpod njegovih prstov razširja poslušalska obzorja, izpopolnjuje spekter zvočnega kolorita in premika žanrske meje elektronike.

Miroslav Akrapović

Ankshis

Nitz

Ankshis

AmbientSoup
2020

Primer dobre glasbene prakse, ki jo je letos narekovala globalna pandemija, katere ukrepi za zajezitev so zdesetkali glasbeno industrijo druženja in organiziranja glasbenih dogodkov, je vsekakor bolj množična in kontinuirana studijska produkcija. S perspektive takšnega (ne)naravnega in novega (ne)normalnega stanja je treba analizirati mini album Ankshis, ki ga podpisuje eden najvidnejših in najimenitnejših domačih ustvarjalcev elektronske glasbe, NitzAmbientalno zlitje, ki poraja to temeljno glasbeno delo, je virtuozna magičnost skladanja elektronske glasbe brez primere, doma in širše. 

Na začetku leta smo se navduševali nad izdajo It Could Be Paradise, eklektično orkestracijo akustičnega in elektronskega kot simbolično predstavitvijo zvočne kulise raja, ki sta jo Nitz in harfistka Urška Preisrough – ah skladala pod imenom II/ III. Sledil je mini zgoščenec Little Pointers s šestimi skladbami, ki so dodatno poglabljali elektronsko ekspresivnost avtorjevega meditativnega glasbenega izraza, na pol poti med klubsko interakcijo in intimno poslušalsko izkušnjo. Temu studijsko produciranemu nizu je treba dodati Nitzevo internacionalno kompilacijsko gostovanje s skladbama Code in Antinode za pariško-berlinsko založbo Rings Of Neptune in založbo Voiceless iz Nantesa. Kot krona letošnjega ustvarjalnega opusa je zdaj pred nami pred kratkim poviti ambientalni mini album Ankshis. Ta poslušalca hipnotizira s hudomušno elektronsko impresijo, ki dokaj subtilno prinaša večbarvno zlitje nekonvencionalnih zvokov. Nitz je mojster ravno takšnih zvočnih bravur, ki vselej zbistrijo začetne meglice in zostrijo poslušalčeva ušesa ter strumni pogled povzdignejo do nebeških višav. V uvodni skladbi Gverila smo priče fiktivnemu zatišju pred izbruhom, ki ga avtor stopnjuje s prestreljeno zvočno figuraliko, katera odpira prostor maestralne relaksacije. Stretch Harmonics vnaša simbiotično mantro zvenečega zvokovja kot prispodobo idiličnega kraja, kjer nam narava zastira pogled v daljave. Sosledje zvokov, ki ga slišimo v ozadju, je toplo in prvinsko, dovolj hipnotično, da zabriše sledi med organskim in umetnim. Naslovna skladba Ankshis je dramaturško najbolj dognana, kot da bi celotni miselni lok prestavili v nadrealno spoznanje duha in telesa ter se sočutno povzdignili nad tuzemsko počutje. Zaključna Proof by … je razklano raztreščena elegija, ki na najboljši način potrjuje avtorjevo mojstrsko skladanje in produciranje avize vzdušja, ko še tako kompleksne in frekvenčno zahtevne zvočne zanke in melodični okrasi najdejo svojo komplementarno mesto v navdahnjeni orkestraciji. 

Ambientalno zlitje, ki poraja to temeljno glasbeno delo, je virtuozna magičnost skladanja elektronske glasbe brez primere, doma in širše.