24.02.2021

Ti, ti, ti!

Veš kaj bi ti mogo je bolj hermetična plošča, uličarskega humorja je precej manj, kar glede na izolacijski pandemični čas ne čudi. Emkej je bolj resen. Kar pa ne pomeni, da ni hkrati tudi sproščen. Je. Samo bolj odmerjeno, še vedno pa produkcijsko mladostno.

Jaša Lorenčič

Veš kaj bi ti mogo

Emkej

Veš kaj bi ti mogo

Wudisban
2021

Emkej ni en, Emkeja sta dva, vsaj. Na naslovnici četrtega albuma Veš kaj bi ti mogo je na naslovnici kar osem emkejev. (Ne)namerno se prvič na naslovnici katere od svojih plošč ne pojavi zgolj v profilu. Vzhodnjaško ilustriran, pomenljivo v desnem spodnjem kotu, pogleda tudi naravnost. Ne sicer nujno v oči. Kakšen je ta njegov pogled, je tako in tako dvoumno. Je pa zato direkten. Skladno z osnovnim sporočilom albuma, kjer kolektivno – tika. Veš kaj bi ti mogo torej ne dosega kreativnih konceptualnih potencialov prejšnje Probaj razumet, pozna se tudi, da je plata nastajala dalj časa in je vmes prišla pandemija, ampak obenem se je ravno v celoti upala zaviti v globoko, mračno, sporočilno produkcijo. Emkeja je tokrat vsekakor precej, precej več kot v naslovnem komadu. Toliko več, da je več tega, kar je manj. Še ena top mlada produkcija za vse bolj klasičnega raperja.

Lahko bi se navrglo, da si Emkej pač lahko privošči, ker je na sceni že več kot dovolj dolgo. Ne le s Tekochee Krujem, kjer se za nazaj vedno bolj zdi, da je želel iti izrazito po svoje. Drugače kot Mito ali Šuljo. Toda po iskreno zaletavem prvencu Šmorn (2010) in visokoleteče glasnem Znajdi se (2012) je bil mejnik Probaj razumet (2017). Dovolj dolgo je zorel, da je dozorel in posnel svojo najbolj močno, konceptualno, povedno ploščo. Vzel si je čas in ponudil največ. Kjer je v zrak iztegnil, če že, prej kazalec kot sredinec. In ker Veš kaj bi ti mogo noče biti leno nadaljevanje ali preračunljivo vztrajanje, kaj šele trmarjenje, je prste, če že, tokrat stisnil v pest. Ampak ne tako, da bi z njo komurkoli mahal pred obrazom. »Načeloma nimam namena deliti nasvetov,« je povedal za 24ur.com. Veš kaj bi ti mogo v tistem delu, kjer kritike časa, družbe in prostora ne zmanjka, namreč ne računa, da bi se pelo, mahalo, upiralo skupaj z njim. Emkej ne deli nasvetov, deli izkušnje. Ni glas generacije, je pa lahko njen megafon. In odkrito je priznal, da se mu je po prvem poslušanju plošča, sestavljena iz singlov, zdela nekoliko shizofrena. Ampak ga ni zaskrbelo, saj da je tak tudi sam. 

Peta, v bistvu pa četrta plošča je krajša, manj celostna in bolj singlovska. Kar štiri skladbe – poleg naslovne še Airplane Mode, Oblast in Fokus – so postale popevke tedna na Valu 202. Pozna se, da je Emkej po Probaj razumet postal profi muzičar. Kar ne pomeni, da na račun mainstreama trpi kreativa. Veš kaj bi ti mogo je bolj hermetična plošča, uličarskega humorja je precej manj, kar glede na izolacijski pandemični čas ne čudi. Emkej je precej resnejši. Kar pa ne pomeni, da ni sproščen. Je, samo bolj odmerjeno, ne preračunljivo. Bistvo pete plošče je flow. In to znova drugačen. Mlajši, nižji, globok, meglen, viskozen. Pomagala je časovna distanca ne le od Probaj razumet, kajti maja bo dve leti od naslovnega komada Veš kaj bi ti mogo. Postavljen je na začetek, ker komad po svoje predstavlja premik od Probaj razumet. Že zato, ker zamenja perspektivo. Z Veš kaj bi ti mogo si Emkej sposodi večni mariborsko naglašeni nasvet in ga zasuka. V videospotu v terapevtskem krogu, sicer pa bi šlo skozi poslušanje razumeti, da je tokratni album bolj namenjen ogledalom kakor oknom. Z drugo osebo ednine je Emkej dosegel novo točko sporočilnosti v slovenskem hip-hopu. Ker gre za večplastno nagovarjanje. »Ti« je lahko namreč marsikdo marsikomu. Če bi govoril v prvi osebi ednine ali množine, kaj šele v tretji, učinek ne bi bil niti približno enak. Vsekakor ne tako temačen. Veš kaj bi ti mogo torej ne dosega kreativnih konceptualnih potencialov prejšnje Probaj razumet, pozna se tudi, da je plata nastajala dalj časa in je vmes prišla pandemija, ampak obenem se je ravno v celoti upala zaviti v globoko, mračno, sporočilno produkcijo. Emkeja je tokrat vsekakor precej, precej več kot v naslovnem komadu. Toliko več, da je več tega, kar je manj. Še ena top mlada produkcija za vse bolj klasičnega raperja.

Ne komad ne plošča namreč nista pretirano svetla. Če bi bil barva, tokratni album vsekakor ne bi bil ne rumen ne rdeč, tako kot zadnja dva. Prej bi ponujal odtenke črne in utripajoče ali laserske snope. Vsaj večji del albuma, gotovo pa po uvodu, ko Fokus še bolj (po)tone z močno, globoko, nizko podlago. Že takoj David Erak, tokratni mladi producent, 21-letni Domžalčan, nadgradi lastno izraznost. Fokus je za Emkeja po svoje najtežji komad, največ izvleče iz njega, že zaradi transponiranja na polovici komada. Atipičnega komada. Nima namreč refrena, precej prost je, odprt, neemkejevski. V uvodnem »konceptualnem« trojčku je Gospod že vsaj malo bližje Emkeju in njegovim, do prejšnje plošče, udarnim komadom. Tokrat ni tako udarnih motivov, niti v tako sporočilnem refrenu. Če je bil album Probaj razumet dokaj epski, je ta lirika. In vsekakor dokaz, zakaj je znova raje zaupal mlajšim silam, kakor je uprizoril že z Emiljom A.C.

Daj no pokaže, da vseeno ne more (in ne sme) iz svoje kože. S čimir ni prav nič narobe. Našel je svoj prebojni moment in niti malo ne okleva, da bi stavil nanj. Ko nastavi osnovno finto, torej plesanje salse s partnerko, jo le še podkrepi z glasbeno podlago, v tem primeru s klasično kitaro. Ko Emkej taca po nogah, je prikupno predvidljiv, ker se osmeši. »Nimam se potrebe vam dokazovat / nimam te potrebe z vami tekmovat« je premisa iz produkcijsko najtemačnejšega štikla 5%. Čeprav je tradicionalen po svoji sporočilnosti, ker (se) prepričuje, da bo še pri »petdesetih repal svoje komade, ne rabim se dret, da me čujejo prave glave«, pa ni po zvoku. Z Erakom ustvarita globoko sporočilo, podkrepljeno s kompaktnimi beati. Sam jih izbira, in ko izbere, ne okleva. 5% je pogumen komad na plošči, za katero se zdi, da bi vseeno rada prišla do močnejših adutov. In bi se potem po večkratnem poslušanju najraje vrnila k ravno takim štiklom, kot je 5%. 

Opazi se razlika med komadoma 5% in Oblast. Slednji je produkcijsko močnejši, ničesar ne skriva, kar najbrž pride z zdaj že vedno bolj aktualnim zlogovanim refrenom: »Komu na čast verjeti v oblast / jaz pač ne, sorry«. Emkej za razliko od Drage države s prejšnje plošče v tem primeru ni vsakdanji, uličarski, empiričen. Razen na koncu, ko reče, da »jaz sn večim pomago / kot si jih ti zajebo, majke mi«. Večinoma je Oblast bolj splošna in najbližje zanikanju tistega, da ne daje nasvetov. Saj jih ne, čeprav via Public Enemy spomni: »Veš, kaj je recept za lajf / Don't believe the hype.« In se zakorenini še precej dlje v zgodovino z »nisi hoto rečt brat / ko Brutus čako, da pikneš, nor za oblast«. Oblast je (a)političen komad, ki ima vse, kar mora imeti, ampak mu nekoliko zmanjka točno pri emkejevski prepričljivosti. 

Morda ne bistvena, a prelomna pesem te plošče je Rutina, ker naposled najde raperja, ki se nezadržno približuje srednjim letom. Rutina je skorajda satira. Pogled sedanjosti v preteklosti. Vsakodnevni (ne)izzivi tuhtajo o izhodu: »Rad bi dolge bakle in čaše polne vina / da je vsaki dan v mojem žepu gotovina / da izpolnim si vse skrite želje iz spomina / vse, samo da lajf ne bi ratal mi rutina.« Komad lahko razumemo kot esej, klasičen že zaradi sklepne rock solaže. Toda, ironično, takoj zatem Včasih izpade ravno kot tik pred tem pogubna rutina, zato je nehote najbolj neizrazit komad na plošči, ki skoraj kontrira sama sebi. Zakaj? Ker si želi rutino na verandi. S flašo. Sam. Na tej točki ne preseneča odkrita izjava o shizofrenosti. 

No, po tem je Veš kaj bi ti mogo vsaj malo drugačna plošča. Sproščena. Dovolj je že nagovor »mam en hitič v glavi, glej, poslušaj«. Ja, Airplane Mode izrazito štrli, že od junija 2019. Airplane Mode je neke vrste zafrkancija, ki spomni na uspele štose kolektiva Tekochee Kru. Ter toliko bolj potrdi potentnost prebojnega Emkejevega štikla Klasični pac. Seveda gre za dodelan, izpiljen in namenski komad. Ampak v kontekstu celotnega albuma ni zaman oceniti, zakaj je prav Airplane Mode ob naslovnem komadu tako množično nagovoril. Pesem govori o medsebojnem odnosu skozi sodobno tehnologijo in pričakovanja. »Mala, ko si z mano / daj phone na airplane mode!« je refren, narejen za generacijo, ki je gor rasla s telefoni, Emkejeva prednost pa je, da zna biti dovolj direkten. Pove točno tisto, za kar bi morda drugi iskali metafore. Pomaga tudi klasična kitara Vida Turice, vsaj toliko kot spremljevalno petje Anine Trobec. Emkej z Airplane Mode nagovori najširše poslušalstvo. Po okusu, starosti in/ali spolu, kar ne drži nujno za preostale komade z albuma. Najbližje temu pride Dadbody, še en precej zafrkantski štikl. Emkej ne skriva svojih kil, že od Tekochee Kruja ne. »Samo zdaj se lahko važim, kak jih lahko zgazim / ker je moj body premosorazmeren moji gaži«. Pomaga mu, ko uporabi, da »mala pravi«. To zelo pritegne. Škoda je le, da ni več takih »glasbenih (želja)«, kot je naročilo dodatnega pomfrita in čebulnega obročka. Spomni na bolj sproščenega, brezbrižnega, mlajšega Emkeja. 

Razlika med širino njegovih albumov je opazna v skladbi Mudi se mi, ki je ritmično prav tako dinamična, kitara Vida Turice znova prepoznavna, tokrat električna. Mudi se mi je prepričljiva izpoved o tem, da se nam mudi, samo ne vemo, kam. Produkcijsko po svoje suh komad, kjer je ogromno prostora prepuščenega protagonistu, komad pa nazadnje izpade nekoliko premalo zapolnjen za ta čas. Kar mu nehote koristi, je prav hitenje. Ravno obratno, kot velja za programski komad Hype, ki v drugem delu albumu še najbolj podkrepi naslovni štikl. Vzame si čas, le da je metahiphopovski. Hype je v bistvu kolumna o (naši) glasbeni industriji. Neposredno pove, edinkrat s pestjo v zraku, kako je sam uspel in zakaj meni, da mu še uspeva. Ker lajki niso izginili čez noč. Ker mu ne bi pomagale fejk superge. Z aktualno oceno, da realnost in nivo pokažejo streami. Tukaj je Emkej pričakovano in legitimno samozavesten. Ker je lahko: v času, ko ni veliko e-špilov, je nastopil v Narodnem domu, Kinu Šiška, Valu 202. 

Sklepni del plošče ima daleč najkrajša komada. Če je Mogo bi dokaj pozabljiv, variacija na osnovno naslovno temo, je Trezn presenetljivo garažni štikl. Škoda, da tega ni več. Zelo suho, ampak ne presuho. Emkej v komadu Trezn pokaže daleč največ emsijevske kvalitete. Ponudi sicer svojo izkušnjo z omamo, ampak to, kar prodaja, ni kislo, ker »ne vlagam«. Daleč je to od Ulice ali Rdečih oči, toda edinkrat na plošči to zveni kot kompliment. Presežek svoje sorte, ki na koncu brez podlage ponudi še deklamirano sporočilo, da je »smisel lajfa ljubezen / dojet, kaj se dogaja, in bit trezn«

Emkeju je na tem albumu obenem uspelo mariborsko špiko pripeljati do neke vrste ne sicer knjižnega, gotovo pa urbanega jezika. Kar je, denimo, Maja Pavlin ugotavljala z Nipkejem in Bojanom Cvjetićaninom v drugem delu dokumentarca Kdo se boji slovenščine. Črka v se izgovarja kot f (včasih) in na koncu so namesto u-jev o-ji. Veš kaj bi ti mogo torej ne dosega kreativnih konceptualnih potencialov prejšnje Probaj razumet, pozna se tudi, da je plata nastajala dalj časa in je vmes prišla pandemija, ampak obenem se je ravno v celoti upala zaviti v globoko, mračno, sporočilno produkcijo. Emkeja je tokrat vsekakor precej, precej več kot v naslovnem komadu. Toliko več, da je več tega, kar je manj. Še ena top mlada produkcija za vse bolj klasičnega raperja.