Vse je v naši glavi

Steve Turner, kitarist seattelske rock zasedbe Mudhoney, je v sodelovanju s publicistom Ademom Tepedelenom letos objavil avtobiografijo Mud Ride, A Messy Trip Through The Grunge Explosion, v kateri ploščo My War zasedbe Black Flag s sredine osemdesetih let omenja kot pomembno prelomnico ne samo za ta bend, ampak za seattelsko in širšo ameriško alterrockovsko sceno tistega časa. V nab(r)it hard core je namreč vnesla novo dimenzijo in z Black Sabbath navdihnjeno težo, z upočasnjenim tempom valjanja zvočnega zidu je okrepila masivnost svojega zvoka ter s tem pritisnila na zavoro brzečega hard core punka in ga preusmerila. Ta ustvarjalni odmik od hard core ortodoksije so v Black Flag nadaljevali tudi na naslednjih ploščah; na In My Head, denimo, so svoj zvok še bolj odebelili s težkimi, na trenutke že prav razvlečenimi kitarskimi rifi. Po Turnerjevem pričevanju je bila My War ob Meat Puppets II, ki je za razliko od Black Flag segla po elementih countryja in folka, ključna za seattelsko proto-grungersko sceno sredi osemdesetih let; nanjo so se naslonile zasedbe, kot so Melvins, Soundgarden, Green River in Malfunkshun. Udarnost benda je brezkompromisna. V dobri kondiciji in prav uživaško struži vizijo plastenja in zlivanja trdorockovskih odtenkov v homogeno gmoto. Izpiljena izraznost in brezhibna izpeljava odražata notranjo sinergijo klasičnega rockovskega tria.

Med branjem te Turnerjeve pripovedi je iz velikih zvočnikov grmela nova, druga plošča udarnega primorskega rockovskega tria Omega Sun. Morda je prav to dodatno podžgalo vtis, da se težka kitarska metalurgija puščavskih pasaž, v nebo pojočega vokala, distorziranega basa in gromkih bobnov, ki umirjeno, a otesano meljejo vse pred seboj, še kako napaja tako pri trdorockovskih hibridih devetdesetih let, kot so Soundgarden, Alice In Chains, Stone Temple Pilots, ki so grunge porinili iz garaže v velike dvorane in na stadione, in pri zasedbah Kyuss in Fu Manchu, ki sta s puščavskim rockom odprli pandorino skrinjico stoner rocka, kot tudi pri metalsko orientiranih zasedbah, kot je na primer Prong, ki je zarezala industrijski rif. V Omega Sun ne skrivajo svojih vzornikov, sami si nadevajo oznake, kot so metal, doom metal, fuzz, fuzz rock, grunge, heavy psych, psychedelic rock, stoner metal, stoner rock. Vsi te prvine in drobci so posrečeno zaobjeti v njihovem tež(aš)kem rocku. Ob številnih priložnostih za mahanje s čupo in butnglavsko nabijanje plošča Roadkill streže z atmosferičnimi odvodi, ki odnesejo v kozmične širjave, s fuzzom dvignjeni psihoaktivni oblak pa zapelje v domišljijske svetove puščavskih viharjev. 

Udarnost benda je brezkompromisna. V dobri kondiciji in prav uživaško struži vizijo plastenja in zlivanja trdorockovskih odtenkov v homogeno gmoto. Izpiljena izraznost in brezhibna izpeljava odražata notranjo sinergijo klasičnega rockovskega tria, ki se je pred šestimi leti s prvencem Opium For The Masses ustalil v postavi ustanovnih članov Sebastiana Vrbnjaka za bobni in kitarista Arisa Demirovića ter pridruženega Igorja Kukanja z artikuliranim glasom visokega razpona, ki je prevzel tudi vlogo basista. Vez s preteklimi časi Omega Sun na novi plošči je skladba Early Morning, ki jo je bend prvič objavil že leta 2014 in velja za njegovo prvo vokalno-inštrumentalno skladbo, zato nekoliko odstopa od preostalih petih skladb. Te so nastale v letih 2019–2021, v času korona krize in zaprtja družbe, kar daje celotni stvaritvi kanec psihoterapevtskega naboja, ki posebno zakriči v travmatični odrešitvi komada Survive. Odlikuje ga nekoliko bolj surova energija, ki jo v preostalih nadomešča bolj prečiščen zvok in dodelani aranžmaji. Drugi plošči tria Omega Sun težko očitamo pomanjkljivosti, v njeni izpiljenosti pa ni mogoče preslišati zvestega oklepanja križanca stoner rocka, doom metala, težkokategorne rock psihedelije in grungea, tako da se slej ko prej ujame v past šablon in ne postreže s kakšnim posebnim presenečenjem, ki bi razbilo predvidljivi potek. 

Omega Sun z Roadkill še naprej sodi v špico naših stonerrockovsko orientiranih zasedb in veseli nas lahko, da ne odstopa od oziroma zaostaja za sorodnimi skupinami in somišljeniki po svetu. A to po drugi strani pomeni, da se v takšni pestri globalni množici brez težav izgubi. To danes ni osamljeni primer, prej splošni problem, ki je posledica oklepanja preverjenih pristopov. Zato je v tem kontekstu na začetku omenjena plošča zasedbe Black Flag tako pomenljiva, saj nas kot predhodnica stoner rocka poduči, da se ustvarjalni preskoki zgodijo takrat, ko glasbeniki odstopijo od togih konvencij nekega izoblikovanega žanra in se otresejo njegovih verig.