27.03.2021

Z vrta na plesišče

Ljubljanski kvartet Haiku Garden je v Kinu Šiška uprizoril sočen in jedrnat koncertni nastop.

Miroslav Akrapović

Haiku Garden
Foto: Aleš Rosa / CUK Kino Šiška

Ljubljanski kvartet Haiku Garden je v Kinu Šiška uprizoril sočen in jedrnat koncertni nastop, ki je še podkrepil mnenje, da imamo pred sabo vrhunsko in neustrašno rockovsko zasedbo, ki je svojo zvočno in lirično podobo zbrusila malodane do popolnosti. Pri tem je nujno treba poudariti, da se rock etiketa nanaša predvsem na splošno predstavo o inštrumentariju skupine: dve kitari, bas in bobne. Sama glasba skupine Haiku Garden pa je preveč nekonvencionalna in kompleksna za rock oznako. Dosedanja diskografija z albumoma Waver in Where If Not Now se je v ušesih privržencev še najbolj zasidrala kot novodobni shoegaze. Toda tudi v tem oziru je Haiku Garden skladateljsko, produkcijsko in aranžersko razred zase. Skladbe valovijo med različnimi kitarskimi atavizmi, ki na enemu mestu uspevajo pomiriti duhove novorockovske psihedelije in zasanjano distorziranega dream pop rocka. Čutili smo samozavest in osredotočenost na izvedbo, ki se je posebno razvnela pri novih skladbah. Te so bolj dinamične, na trenutke avantgardno krautrockovske in vrtnarsko urejene v slogu nekakšnega hibridnega postpunka. To ne pomeni, da je zasedba Haiku Garden naredila zasuk v svojem ustvarjanju, svojo hrupno simfonijo je zgolj (po)razdelila na bolj sekvencirano odrezav in hiter tempo. Dobili smo glasbo, ki nas je iz pomladansko razcvetelega vrta popeljala na plesni podij. In zaplesali smo.

In temu smo bili priče na zadnjem hibridnem nastopu v Kinu Šiška, ki je zaradi že več kot leto trajajočih koronskih ukrepov potekal po spletu. To je bil tudi zadnji koncertni nastop skupine pred skorajšnjim odhodom v studio, kjer bo kompletirala ustvarjalno delo za novi album, ki naj bi luč sveta zagledal to poletje. Ravno zaradi tega je bil šišenski nastop še posebno privlačen. Poslušalska radovednost je zagotovo sorazmerna naši privrženosti in simpatijam, ki jih gojimo do skupine. In seveda smo bili še kako potešeni in nagrajeni za to. Pravzaprav lahko rečem, da sem bil osebno več kot prijetno presenečen, celo navdušen nad novimi skladbami. Temu je zagotovo botroval tudi vrstni red skladb, kajti zasedba Haiku Garden je svojo zvočno-lirično preteklost in prihodnost simbiotično stopnjevala. Odločno in drzno, ritmično iskrivo in skoraj telepatsko uigrano nam je razprla svojo zvočno rozeto (Rosetta je skladba z EP-ja Waver), skozi katero so se lomili žarki svetlobe. Dognana in domišljena uporaba zrcal je odrsko dogajanje (pre)oblikovala v vizualno dovzeten proces ter glasbeno garaštvo projicirala na višjo umetniško raven. V Haiku Gardnu so vsekakor umetniki glasbe, ki svojih melodično hrupnih pejsaž ne prepuščajo naključju, kar nikakor ne pomeni, da ta godba ne vsebuje improvizacijske spontanosti. Res pa je, da se pri svojem glasbenem izrazoslovju poleg izvirnega navdiha in kreativnosti zasedba naslanja na tehnično dovršenost.

Dejstvo, da se tako rutinirano znajde na koncertnem odru, ni le rezultat lakote po igranju v živo, temveč impresivne koncertne kilometrine, ki je že zdavnaj presegla domače meje. Čutili smo samozavest in osredotočenost na izvedbo, ki se je posebno razvnela pri novih skladbah. Te so bolj dinamične, na trenutke avantgardno krautrockovske in vrtnarsko urejene v slogu nekakšnega hibridnega postpunka. To ne pomeni, da je zasedba Haiku Garden naredila zasuk v svojem ustvarjanju, svojo hrupno simfonijo je zgolj (po)razdelila na bolj sekvencirano odrezav in hiter tempo. Dobili smo glasbo, ki nas je iz pomladansko razcvetelega vrta popeljala na plesni podij. In zaplesali smo.