14.09.2026
Zborovsko petje vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine
Ena najstarejših in najbolj razširjenih oblik glasbenega udejstvovanja pri nas ima večstoletno tradicijo, danes pa v organiziranih zborovskih sestavih v Sloveniji poje več kot 64.000 pevk in pevcev.
Zborovsko petje je na Slovenskem dokumentirano že od visokega srednjega veka in se je neprekinjeno ohranilo do sodobnosti. Poseben razmah je doživelo z razvojem ljubiteljske dejavnosti v 19. stoletju, ko so po vsem slovenskem ozemlju začela nastajati številna pevska društva. V zadnjih dveh stoletjih je imelo zborovstvo poleg umetniške tudi izjemno pomembno družbeno vlogo, saj je bilo eno ključnih sredstev za širjenje in uveljavljanje slovenske pesmi ter pomemben dejavnik kulturnega in narodnega povezovanja.
Danes zborovsko petje predstavlja enega najbolj množičnih načinov aktivnega ukvarjanja z glasbo v Sloveniji. V organizirane zborovske sestave je vključenih več kot 64.000 pevk in pevcev, zborovska dejavnost pa povezuje različne generacije – od otroških in mladinskih do odraslih, ženskih, moških in mešanih zborov.
Pomembno vlogo pri razvoju in spodbujanju zborovstva ima Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ob njem pa tudi območne zveze pevskih društev. Zborovsko življenje bogatijo številna tekmovanja, revije, srečanja in pevski tabori. Med osrednjimi so Naša pesem in Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus v Mariboru, Mladinski festival v Celju ter Tekmovanje otroških zborov v Zagorju ob Savi. Pomembno mesto imajo tudi regionalne revije, kot so Primorska poje, Ljubljanski zbori in Goriška zborovska srečanja, med pevskimi tabori pa ima najdaljšo tradicijo Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Vpis v Register nesnovne kulturne dediščine potrjuje, da zborovsko petje ni le pomemben del slovenske glasbene zgodovine, temveč živa in razvijajoča se kulturna praksa. Za številkami stojijo generacije pevk in pevcev, zborovodij in skladateljev, neštete ure vaj, koncertov in srečanj ter bogat repertoar, ki se prenaša med generacijami in z novimi interpretacijami vedno znova zaživi.
Posebnost zborovskega petja je prav njegova skupnostna narava: posameznikov glas svoj polni pomen dobi v odnosu do drugih glasov. Petje v zboru zahteva poslušanje, odzivanje, prilagajanje in skupno oblikovanje glasbenega izraza, obenem pa vsakemu pevcu omogoča, da ohrani svojo individualno barvo. Tako iz množice različnih glasov nastane celota, ki je posameznik sam ne bi mogel ustvariti.
Zborovsko petje zato tudi v sodobnem času presega zgolj izvajanje glasbe. Ohranja kulturni spomin, povezuje ljudi, kraje in generacije ter umetniško glasbo približuje širokemu krogu izvajalcev in poslušalcev. V času poudarjene individualnosti pa ostaja tudi svojevrstna šola poslušanja, sodelovanja in odgovornosti do skupnosti.
Register nesnovne kulturne dediščine vodi Ministrstvo za kulturo, predloge za vpis posameznih enot pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej kot koordinator varstva nesnovne dediščine.
