15.08.2020

» Nekoč je bilo povpraševanje tolikšno, da je občasno v distribuciji pomagal tudi vodstveni kader.«

»Ne morem verjeti, da je minilo že petdeset let,« je med pogovorom večkrat poudaril Ivo Umek, dolgoletni urednik založbe ZKP RTV Slovenija. Vsa njegova delovna doba je namreč vezana za založbo, ki je pred pol stoletja nastala iz razmnoževalnice kaset.

Gregor Bauman

Ivo Umek
Foto: © ZKP RTV Slo

»Ne morem verjeti, da je minilo že petdeset let,« je med pogovorom večkrat poudaril Ivo Umek, dolgoletni urednik založbe ZKP RTV Slovenija. Vsa njegova delovna doba je namreč vezana za založbo, ki je pred pol stoletja nastala iz razmnoževalnice kaset in svoje zlate ali komercialno najuspešnejše čase doživela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bil čas, ko smo ljubitelji glasbe celo poznali imena urednikov (odtisnjena na ovitkih albumov in kaset) in so bili Siniša Škarica, Veljko Despot (Jugoton), Stanko Terzić (PGP RTB) in Ivo Umek (ZKP RTV Ljubljana) celo nekakšni naši mali heroji. Ne samo da smo dobili najnovejše albume skupin Pankrti, Ultimat, Videosex, Martin Krpan, kantavtorjev Janija Kovačiča, Tomaža Domicelja, Andreja Šifrerja, svobodnjaka Vinka Globokarja, preko licenčnih izdaj (resda z zamudo) nam je več sredstev ostajalo za nakupe drugih naslovov čez mejo. V polstoletnem arhivu založbe se seveda skriva še marsikaj. Pred kratkim je v obliki LP-ja (re)izšla restavrirana verzija vinilnega prvenca Dolgcajt skupine Pankrti, drugega v nizu petih albumov (po Štorijah in Baldorijah Iztoka Mlakarja), ki naj bi izšli ob okroglem jubileju.   

Založba kaset in plošč RTV Ljubljana nekdaj, danes Založba kakovostnih programov RTV Slovenija praznuje letos okroglih petdeset let. Kako bi s položaja nekdanjega urednika ocenili njen pomen in dediščino v nekdaj širšem, danes ožjem prostoru?

Na začetku, pred petdesetimi leti, je bila založba bolj kot karkoli drugega razmnoževalnica kaset. Imeli smo nekaj enostavnih razmnoževalcev, na katerih smo tiskali kasete. Vodstvo (takrat) Radia Ljubljana se je namreč odločilo, da bi bilo zelo primerno in odgovorno glasbenikom omogočiti, da pridejo do svojih posnetkov. Govor je seveda o kasetah, ki smo jih namnožili ter razposlali po trgovinah. V glavnem se je črpalo iz lastnega arhiva, s posnetkov, ki so bili narejeni za potrebe radia. Teh posnetkov v nasprotju s prepričanji nekaterih sploh ni bilo malo. Obsegali so vse takrat vodilne glasbenike v Sloveniji, od Avsenikov, Slakov, Slovenskega okteta, Mihe Dovžana in Belih vran. Ker je šel razvoj svojo pot neusmiljeno naprej, so se odgovorni na Radiu Ljubljana hitro poenotili, da je nujno treba ustanoviti čisto pravo, zaresno založbo. Poklicali so Jureta Robežnika, Dušana Velkavrha in Tomaža Tozona, ki je postal producent za narodnozabavno in zborovsko glasbo, Teodor Korban je prevzel klasično glasbo, mene pa so zadolžili za pop in rock. Kmalu so se začele štancati tudi vinilne plošče, sprva s pomočjo Jugotona in PGP RTB. Tako je ZKP RTV Ljubljana postala tretja največja založniška hiša v Jugoslaviji – in to so nenazadnje tudi začetki založništva na Slovenskem. Vedno je potrebno iti v korak s časom in brzdati svoja preferenčna prepričanja, da o predsodkih niti ne govorim. Osebni okus ni edino ali pravo merilo, temveč semkaj sodi tudi odprtost do žanrsko raznolike glasbe. To bi morale biti prave vrednote vsakogar v glasbenem založništvu. Prav tako je potrebno imeti dober nos za nove stvari, ...

Del Zekape ekipe ste postali leta 1972 in z njo prepotovali številne spremembe na glasbenem trgu. Kako ste doživljali te spremembe in katera je bila najodločilnejša za založbo?

Vedno je potrebno iti v korak s časom in brzdati svoja preferenčna prepričanja, da o predsodkih niti ne govorim. Osebni okus ni edino ali pravo merilo, temveč semkaj sodi tudi odprtost do žanrsko raznolike glasbe. To bi morale biti prave vrednote vsakogar v glasbenem založništvu. Prav tako je potrebno imeti dober nos za nove stvari, katerega je pri nas imel Jure Robežnik. Mene je postavil za urednika pop in rock glasbe tudi zato, ker sem s skupino Bele vrane prekrižaril takratno Jugoslavijo po dolgem in počez ter se na raznoraznih festivalih srečeval z odličnimi glasbeniki iz drugih republik. Moja naloga je bila, da z njimi navežem pristne stike in koga izmed njih nagovorim, da bi prišel k ZKP RTV Ljubljana. Založba je s tem rasla in rasla, se širila po programih in naslovih. V drugi polovici sedemdesetih nas je v njej – od vodstva do proizvodnje – redno službovalo petinšestdeset zaposlenih. Danes so te številke nepredstavljive.

Samo z nepoznavalske razdalje je ZKP RTV Ljubljana delovala konservativno. Verjamem, da je bilo v preteklosti veliko tistih, ki so ji očitali rigidnost, da ni plula s tokom, vseeno pa je ob pravem času pokazala precej razumevanja za punk. Kako to?

Povedal sem že, da je potrebno imeti odprta ušesa. Pri založbi smo bili stalno na tekočem z vsem, kar se je dogajalo na svetovni glasbeni sceni. Za razliko od prenekaterih tukajšnjih ljubiteljev glasbe smo redno spremljali informacije iz tujine. Zato smo pod svojo streho vzeli Pankrte in ob prvi priliki realizirali njihov prvenec Dolgcajt. Po drugi strani smo morali kot del nacionalne hiše skrbeti za izobraževalne programe in izdajati naslove resne glasbe oziroma večjih korpusov, kot sta Simfonični orkester in Big Band RTV Ljubljana/Slovenija. Ne smem izpustiti niti programa radijskih iger, ki jih zagotovo ne bi izdala nobena komercialna založba. Punk je bil zelo pomemben za nas, nenazadnje so Pankrti ostali z nami in vse svoje studijske albume izdali pod znamko ZKP RTV LJ. Posneli smo tudi prvenec skupine Laibach, vendar tik pred izidom dobili namig, da ne bi bilo najpametneje, da bi plošča izšla pri nas, zato smo ji enostavno, brez vsakršnih zahtev, podarili master. Skupina je odšla na drugo založbo in uspela. Vesel sem bil, res spoštujem delo Laibacha ter uspešno kariero doma in v tujini.    

V tistem času je za Zekape plošče snemala tudi legendarna beograjska skupina Katarina II, pozneje Ekatarina Velika, danes bend z razvpitim statusom. Kolikor mi je poznano, se v arhivih nahajajo celo posnetki nikoli realiziranega albuma te zasedbe. Kako je s tem?

Zekape je imel svoje zastopnike v vseh večjih ali glavnih mestih jugoslovanskih republik. V Beogradu – ker je TV Ljubljana tam imela svoje dopisništvo – smo imeli celo svoje predstavništvo. Nekoč smo dobili namig, da se je v mestu formirala zelo obetavna skupina in naš predstavnik je stopil v stik z njo. Med člani je bil Bojan Pečar, fant slovenskega porekla iz znane Pečarjeve družine. Borut Pečar je bil priznan arhitekt in karikaturist, njegov brat pa uspešen živinozdravnik, ki je bil zadolžen za farme prašičev, zato se je preselil v Beograd. Tam se mu je rodil sin Bojan, ki je postal basist skupine Ekatarina Velika. Nikoli nam ni bilo žal časa in vloženih sredstev vanjo. Še danes je veliko zanimanja za skupino, zato je ZKP pred leti realiziral dvojni CD s ponatisom štirih albumov skupine (Katarina II, Ekatarina Velika, S vetrom uz lice, EKV Live 1986), ki jih je izdala za založbo. Kar se neizdanih posnetkov tiče, ti zares obstajajo, vendar založba nima vseh potrebnih soglasij, da bi album realizirala. Če tega nimaš, potem je boljše, da ne izdaš ničesar, saj hitro za vrat dobiš pravnike, ki samo čakajo na takšne neavtorizirane poteze. To sem spoznal že pred leti, ko smo poskušal posnetke prodati neki beograjski založbi. Takrat sem se trudil stopiti v stik z dediči, vendar se je kmalu zataknilo. Usodo izvirnih članov skupine poznamo, v ZDA mi je sicer uspelo izslediti enega izmed bobnarjev, tu pa se je stvar na koncu bolj ali manj zaustavila. Vendar ni šlo samo za EKV. Pri ZKP smo izdajali projekte tudi številnih drugih jugoslovanskih skupin. Tu so bili reška punk skupina Paraf, kragujevški Smak, celo sarajevski Indexi … Pokrivali smo celo Jugoslavijo. Stalno smo bili v stiku s preostalimi založbami, šlo je za dogovore med nami, nekaj smo mi odstopili Jugotonu, PGP RTB-ju in Diskotonu, nekaj pa oni nam. Veliko korektnega sodelovanja je potekalo med največjimi založbami v SFRJ. 

Osemdeseta so bila nasploh zlato obdobje ZKP-ja.

Res je, za založbo so bili to izjemni časi. Veliko je bilo ploščarn, trgovin, ki so imele glasbene oddelke, ljudje so kupovali plošče in kasete, pozneje tudi VHS video kasete. Mi smo dnevno sledili trendom, spremembam na tržišču, saj smo hoteli zadovoljiti vse možne okuse. Veliko smo delali na otroškem programu, štancale so se ogromne količine pravljic (Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica, Pekarna miš maš), kupovali smo pravice licenčnih izdaj (Depeche Mode, Ultravox, Madness), pokrivali smo narodnozabavno glasbo in slovensko popevko. Ljudje so namreč šele takrat zares spoznali, da je tako imenovana zlata doba slovenske popevke vsebovala odlična besedila, izvrstne aranžmaje za naš revijski orkester in odlično izvedbo. Posledično je bilo povpraševanje po teh naslovih izredno veliko. To je bilo tudi obdobje, ko so v ospredje stopili kantavtorji, kot so Marijan Smode, Andrej Šifrer, Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj … Založba je njihovo delo redno spremljala in pokrivala. Bilo je tolikšno povpraševanje, da smo občasno morali tudi vodstveni ljudje združevati posamezne enote medijev skupaj, jih pakirati in nositi na pošto ali da so jih trgovski potniki pravočasno dostavili v trgovine. Res lahko govorim o zlatih časih.     

Kdo so bili (in bodo zagotovo ostali) prodajni favoriti? 

V prvi vrsti Marijan Smode. Prepoved skladbe Jožica na nacionalnem radiu je bila odlična neplačana reklama in prodaja naslova je poskočila v nebo. Še dandanes je rekordna (127.000 izvodov) in glede na trende ne verjamem, da jo bo kdo presegel, vsaj v našem času ne, če ne bo prišlo do odločilnega ali nepričakovanega zasuka. Velike naklade so dosegli tudi projekti Andreja Šifrerja. V petdesetih letih smo pri Zekape izdali preko 1400 programov, v zlatih časih več kot sto na leto. S tem v zvezi smo vsako leto organizirali podelitev zlatih kaset, kakor smo poimenovali slavnostno prireditev. Šlo je za televizijsko oddajo v studiu ali na terenu (Portorož), kamor smo povabili naše izvajalce in goste, med katerimi je bil nekoč tudi Richard Clayderman s svojo znamenito Ballade Pour Adeline. Lestvica je bila sledeča: 25.000 prodanih izvodov je pomenilo srebrno kaseto, 50.000 zlato in 75.000 platinasto … Te številke so danes seveda nedosegljive v našem prostoru.    

ZKP RTV Slovenija si je ob jubileju zadal vnovič izdati 5 naslovov na vinilnem formatu iz svoje bogate in pestre in zgodovine. Do tega trenutka sta že izšla posodobljena različica prvenca (prvič na vinilu) Iztoka Mlakarja Štorije in Baldorije in Dolgcajt skupine Pankrti. Kateri trije naslovi bi bili vaši favoriti za dokončanje projekta?

Navijam za Big Band RTV Slovenija na čelu z Jožetom Privškom. Privšek je bil genij, česarkoli se je dotaknil, je strašno zazvenelo. V mislih imam predvsem dva projekta, tistega, posvečenega Glennu Millerju, in Swing, Swing, kjer so zbrane najboljše swingovske kompozicije odličnega in odlično vodenega ansambla. Zavzel bi se tudi za Slovenski oktet in razširjeno kompilacijo iz obdobja zlate slovenske popevke. Na založbi bi lahko razmislili tudi o Tomažu Pengovu in albumu Cocktail Marka Breclja, kjer pa se je seveda zataknilo, saj je z Brecljem zelo težko najti skupni jezik. Bojan Adamič kot aranžer in jaz kot urednik in producent projekta sva imela močne živce in ne zdi se mi prav, da Marko sedaj tako trmari, saj smo vsi skupaj opravili izjemno delo. 

Ali vam je žal, da kakšna plošča slovenskega glasbenika ni izšla pri ZKP?

Bilo je nekaj izpuščenih priložnosti, priznam, vendar je v vsakem poslu tako. Za nazaj je lahko biti pameten. Pokrili smo veliko dobrega, seveda pa bi lahko še več. Vedno bi lahko še več. Morda smo malce preveč zanemarili naše vrhunske izvajalce klasične glasbe. V mislih imam predvsem flavtistko Ireno Grafenauer, kjer je nastal problem, ker je bila močno zavezana s pogodbami v tujini in se z založbami ni dalo ustrezno dogovoriti. Pred tridesetimi leti sem prišel na idejo, da bi vsako leto v duhu kulturnega praznika predstavili nekaj izdaj klasične in jazzovske, se pravi malce bolj zahtevne glasbe. V zadnjem času, prek Mojce Menart, je ta projekt ponovno oživel, sam pa sem s tem v mislih nekoč sestavil kompilacijo naše odlične pianistke Dubravke Tomšič.