Country glasba je večna

Zgodovina slovenske (ali jugoslovanske) country glasbe je zgodovina pesmi, odetih v podobo nashvillskega, bakersfieldskega, bluegrassovskega sentimenta. Če seveda govorimo o žanru, če pa govorimo o štimungi, je stvar nekoliko drugačna. Lahko govorimo o obojem. In tu nekje naletimo na ime Milana Pečovnika – Pidžija. Pred nekaj leti smo že dobili antologijo Helidonovih let, zdaj je pred nami nekolikanj drugačen portret songsterja, ki se, kot sam pravi, poslavlja od diskografije. Medtem ko smo na Helidonovi plošči sledili mnogoterosti njegove delavske, ljubezenske in ontološke izpovedi, večkrat tesno prepletene z literaturo, se na albumu Pesem ostaja pokaže kot zelo raznolik ustvarjalec in izvajalec priložnostnih in vsakdanjih tem, ki pričajo, da se ni nikoli želel zapirati v slonokoščeni stolp glasbe za izbrance, a hkrati tudi nikoli ni hotel biti popolnoma ljudski, čeprav bi lahko bil.

Pidžijevo ime je v kolektivni zgodovini zdaj že tako domače, da ob njem pomislimo na žanr countryja. Korenine žanra so globoke in sodijo v zgodovino narodov, o katerih smo ogromno slišali, videli, poslušali, nismo pa bili neposredni del tega izročila. A ker je pesem pesem, tipološke analogije pa nekaj povsem običajnega, najdemo v žanru countryja vselej nekaj svojega; navsezadnje je v izhodišču šlo za pesem malih ljudi, nekateri so ga poimenovali tudi »beli blues«, kar bi se dandanes komu lahko zdelo sporno. Zanimivo je, a glede na izrečeno ne presenetljivo, da je pri nas žanr countryja v največji meri zaživel kot preobleka kantavtorskih person, čeprav smo imeli tudi kar nekaj vidnih bendov. Kantavtorji so zvrst posvojili preko izročila: zahodne obale ZDA, hipijevske plati nashvillskega zvoka, delavskih tem …, vsega tistega, kar je prišlo k nam zaradi velikih kulturnih prevetritev po drugi svetovni vojni. Imeli smo ljudske pevce, pevce folk glasbe, kantavtorje, ki so plošče snemali v Angliji in pesmi oblačili v zvoke kovinske kitare, pa take, ki so to počeli kar doma. Tudi puriste smo imeli, take, ki so prisegali na apalačevstvo, take, ki jim je šel v nos Nashville in so prisegali na Bakersfield, in še bi lahko naštevali. Pidži je bil eden izmed tistih, ki so se suvereno gibali v žanrih znotraj žanra: če je hotel, je v svoji pesmi urezal popcountryjevsko vzdušje ali pa jamestaylorsko, georgestraitovsko, willienelsonovsko in druga. Nikoli ni šel na temno stran in svojih pesmi oblačil v boom-chicka-boom, prav tako ni dopustil, da se ga umesti med striktno pop izvajalce ali epigone t. i. klobučarjev iz izročila country glasbe. Ko je v svoji maniri prepeval delavske pesmi, na primer Drejčnika Andreja in še katero, je za tem stal. In to potem tudi pokazal. 

Na novi plošči nam ponuja nov prerez. Pred nekaj leti smo že dobili antologijo Helidonovih let, zdaj je pred nami nekolikanj drugačen portret songsterja, ki se, kot sam pravi, poslavlja od diskografije. Medtem ko smo na Helidonovi plošči sledili mnogoterosti njegove delavske, ljubezenske in ontološke izpovedi, večkrat tesno prepletene z literaturo, se na albumu Pesem ostaja pokaže kot zelo raznolik ustvarjalec in izvajalec priložnostnih in vsakdanjih tem, ki pričajo, da se ni nikoli želel zapirati v slonokoščeni stolp glasbe za izbrance, a hkrati tudi nikoli ni hotel biti popolnoma ljudski, čeprav bi lahko bil. 

Countryjaši so tudi v ZDA vedno peli božične pesmi, navijali za svoje športne ekipe in zlasti za domovino. Dvanajst pesmi s pričujoče Pidžijeve plošče najprej naslavlja žanr ali raje kulturo/identiteto (Hey, cowboy), dokler ne preide v pisano paleto tem, tudi angažiranih: Hej, doktorji, Naj bo božič lep, Rad imam šport, Večer na vasi, Nocoj bom plesal le s teboj itd. Pidži je bil vedno ležerni pevec, s svojim glasom je nevsiljivo barval vzdušja in se odlično počutil v baladnih sferah, vsaj tako se zdi. Na pričujočem albumu ga slišimo še pri bolj veselih temah, ko navija za Maribor (Za šampione pojemo) ali zapoje Sloveniji (Vse najboljše, Slovenija). Inštrumentalne podlage segajo od bluegrassovskih do popcountryjevskih manir, odvisno od pesmi, kar je že standard v kantavtorstvu. Spomnimo se, denimo, Smodetove Uršlje gore ali Šifrerjeve Kdo komu več pomeni. 

Svojčas smo imeli na televiziji oddajo o sodobni country glasbi, ki jo je vodil Boris Perme. Posnel je tudi ploščo. Vinko Šimek je leta 1982 v parodičnem smislu pel Moja Minka, o maj darlink. Obleka countryja je pomembno zaznamovala zgodovino naše glasbe, ne zgolj zaradi podeželskega sentimenta, ki je doma pri nas, ampak zaradi fleksibilnosti, ki jo ta odeva omogoča. Naslov plošče Pesem ostaja pa je tudi precej programski: za Pidžija je vedno štela zgolj pesem, ta je bila v središču njegovega opusa. Pesem kot taka, brez modnih obeskov, a v odevi, ki ji je pristajala. Zdaj krojač odhaja, pesem pa ostaja. Čeravno se mi zdi, da tudi krojač ne bo docela izginil.