Pet obrazov Gašperja Livka

Ko je leta 2012 kot plod sodelovanja Ljubljanskega jazz festivala pod taktirko Bogdana Benigarja in Pedra Coste s cenjene portugalske založbe Clean Feed v takrat zagnanem diskografskem nizu Ljubljana Jazz Series Igor Lumpert s svojim triom objavil album Innertextures Live (to je bil prvi slovenski avtor v omenjeni seriji), si je malokdo predstavljal, da se bodo dober ducat let kasneje kar štirje slovenski glasbeniki ponašali z objavo peternega albuma pri Clean Feed. Pianistoma Rebeki Rusjan Zajc in Mihi Gantarju ter tolkalcu Domnu Cizeju se je lani namreč pridružil kontrabasist Gašper Livk. Vsak od peterice nosi enak naslov: Introducing. Na tretjem albumu je naš kontrabasist prepuščen samemu sebi in svojemu glasbilu. Nemara gre za najbolj zahtevnega od vseh petih albumov. Od poslušalca terja potopitev v notranji svet, malone poistovetenje z glasbenikom, odklop tako od zunanjih kot tudi notranjih dražljajev. Tisto, kar se mi je najprej zdelo kot vaja v slogu, se je izkazalo za labirintu podobno razpredeno mrežo zvokov, zvenov in šumov, ki v poslušalcu vzbudi številne miselne in čustvene odzive.

Gašper Livk že vrsto let deluje znotraj Inštituta .abeceda, ki ga vodi Dré A. Hočevar. Inštitut za raziskave umetnosti, kritične misli in filozofije, kot je njegovo polno ime, pripravlja Festival sodobne glasbe in vrsto drugih dogodkov, vpetih v avantgardna in eksperimentalna snovanja nove muzike v najširšem pomenu besede. Stroga forma glasbenikov, dejavnih v inštitutu, se domiselno prepleta z neke vrste ceremonialnim pristopom k ustvarjanju in nastopanju – in v tem risu se bomo lotili tudi petih Livkovih albumov. Na vsakem slišimo drugačno formacijo. Če naštejemo po vrsti od prvega do zadnjega albuma in istočasno od prve do zadnje skladbe, saj vsak album vsebuje eno samo daljšo skladbo: trio, duo, solo, veliki ansambel (large ensemble) Livka in osmih pianistov ter oktet kontrabasov. S tremi od naštetih formacij je Livk nastopil na lanskoletnem Ljubljanskem jazz festivalu.

Spremna beseda našega kontrabasista in skladatelja napove takole: »Senzacionalni slovenski skladatelj in kontrabasist Gašper Livk si je zasluženo prislužil drzno antologijo petih albumov (...)«. Skladbe so bile posnete med letoma 2022 in 2024. Kot pričajo letnice v naslovih skladb, dolgih od dobrih trideset do skoraj petdeset minut, so Livkova dela, ki so preprosto naslovljena na primer CODA I. 2024 in tako dalje oziroma naprej in nazaj po časovni premici, a seveda vedno z drugo letnico, nastajala v dolgem časovnem razponu od leta 2020 do 2024. Letnice v naslovih skladb se torej ne ujemajo z datumom snemanja, ampak s časom nastanka, kar pa tukaj niti ni tako pomembno. Pri vseh albumih je kot producent podpisan Dré A. Hočevar, kot izvršni producent pa Pedro Costa. V Amsterdamu delujoči Livk je okrog sebe zbral obsežno ekipo zvečine tujih glasbenikov in glasbenic, ki pri nas z redkimi izjemami niso ravno znani. Zato je toliko bolj pohvalno, da smo nekatere lahko poslušali na lanskem jazz festivalu, ko se je kontrabasist predstavil solo, v duu in triu, in sicer v slednjem skupaj s pianistko Chaerin Im in bobnarjem Giovannijem Iacovello. Na albumu igra še pianistka Agota Tamelytė, skladba pa nosi naslov CODA I. 2024.

Vanjo nas popeljejo pianistične kaskade ter globok in gibljiv bas, ki plete samosvoje linije, za katere se sem ter tja zazdi, da hočejo kreniti svojo pot, vse skupaj podprto z zgoščenim, čvrstim ritmičnim zagonom. Skladba se odvija kot v suiti. Uvodni ekspoziciji klavirskih grozdov in mesnatega basa sledijo številni odvodi, ki vsakič znova v ospredje postavijo drugo ritmično-melodično temo z drugačnimi premisami od uvodne. Dokaj kmalu se bobnar Iacovella (na albumu so njegova glasbila navedena kot bobni in činele) razvname v pretanjeni igri, iskanju sozvočij med različnimi bobni, v iznajdevanju nenehno novih slojev v prepletajočem se mnoštvu ritmov in pulzov. Livk je s svojim impozantnim zvokom velikokrat v osredju mnogozvočja, bodisi z vibrirajočimi strunami ali pa z melodijskimi linijami, ki evocirajo zaključek klasičnih jazzovskih skladb, a se iz te navidezne code strune venomer izvijejo v novo popotovanje po pragovih inštrumenta. Prsti pianistk (iz spremne besede in kolofona ni jasno, kako sta si Chaerin in Agota razdelili vloge v skladbi) medtem ostajajo nemirni in raziskujejo tako skladje kot neskladje oziroma disonance med oseminosemdesetimi črnimi in belimi tipkami. Od taylorskega avantgardnega jazza, ki začara z nenadnimi neujemljivimi izbruhi prek ognjemeta zvončkljanja v visokih legah do kakor da umiritve z nizkimi toni, ki slikajo dramatično podstat za inventivna podjetja preostalih dveh članov. Kajti tako kontrabas kot bobni in činele se v klavirsko pretanjeno in obenem vihravo muziciranje vpenjajo z bliskovitimi posegi. Pri tem Livk in Iacovella ostajata s svojimi doneski v medsebojnem dialogu, hkrati pa z enkrat preciznim in konciznim, drugič pa z razdrobljenim igranjem dopolnjujeta zgoščene in brsteče pianistične vragolije. Bolj ko se skoraj petdesetminutna skladba približuje koncu, bolj se razrašča ritmična urgentnost, ki jo zavzeto gradijo vsi člani. Bobnarjevi prehodi in premazi po delih njegove baterije so vse bolj dinamični, napetost kajpak v enaki meri podpira Livk, ki sedaj svoje linije plete z manj toni, a so ti toliko bolj intenzivni, medtem ko se klavir oglaša s sila raznolikimi tonskimi in ritmičnimi paletami. Razživeto in nepredvidljivo od začetka do konca. In takšen je bil tudi koncert tria na jazz festivalu.

Po albumu s triom poslušamo duo in skladbo CODA II. 2023. Tokrat se je Livku pridružil pianist Seppe Gebruers, ki je naveden tudi kot soskladatelj. Uvod je karseda neposreden: ostri začetek z basovskimi strunami, ki kar zapojejo, malone zavreščijo v visokih registrih, klavirske tipke se med seboj bojujejo, vsaka hoče na svojo stran, te nemirne izlete oziroma odcepe pa Gebruers spretno prizemljuje z nenavadnimi akordičnimi posegi in glissandi. Podoben način igranja dokaj hitro privzame tudi Livk na basovskih strunah, leteče note pa umirja z nežnim in manj nežnim lokanjem, kar dodatno stopnjuje intenziteto medigre, za katero poslušalec nikoli ne ve, v katero smer se bo obrnila. Med vsemi albumi/skladbami s tega peternega kompleta je skladba, izvedena v duu, najmanj konvencionalna. Zato prednjači po dinamiki, iskrivosti dovtipov. Gotovo je sama formacija dua – dva glasbenika, ki se lahko opreta le drug na drugega – pripomogla k bliskoviti izmenjavi fraz, preskokov, niveliranj in poravnav. Ko se namreč en glasbenik zapodi v niansiranje, mu drugi ponuja oporo, enkrat s perkusivnim igranjem, drugič z razširjenimi tehnikami igranja, tako da poslušalcu kar ni več jasno, kakšne energije se pretakajo med glasbenikom in glasbilom, tretjič pa z melodijskim ali ritmičnim kontrapunktiranjem.

Na tretjem albumu je naš kontrabasist prepuščen samemu sebi in svojemu glasbilu. Solo nastop, ki sem ga sam videl na ljubljanskem festivalu, se mi je zdel kot vaja v slogu, pač vešče ponavljanje posegov in tehnik igranja, šele po poslušanju albuma oziroma skladbe CODA III. 2022 sem potegnil sklep, da je bil ta vtis nedvomno posledica utrujenosti in nezbranosti oziroma zasičenosti spričo bogatega in slogovno precej raznovrstnega celodnevnega festivalskega dogajanja. Nemara gre za najbolj zahtevnega od vseh petih albumov. Od poslušalca terja potopitev v notranji svet, malone poistovetenje z glasbenikom, odklop tako od zunanjih kot tudi notranjih dražljajev. Tisto, kar se mi je najprej zdelo kot vaja v slogu, se je izkazalo za labirintu podobno razpredeno mrežo zvokov, zvenov in šumov, ki v poslušalcu vzbudi številne miselne in čustvene odzive. Ko skladbo poslušamo s slušalkami, ujamemo številne nianse, drobne dodatke, ki nenehno brbotajo pod masivno podstatjo – to Livk ustvarja z lokom, ki strune boža in pestuje. Kot rečeno, temu strunskemu ščebetu glasbenik dodaja zvenske poskoke, pregibe, občasne izbruhe posamičnih tonov in kar je še postopkov, ki jih spretno obvlada in umešča v pulzirajočo skladbo.

Iz manjših zasedb in sola nas Livk na zadnjih dveh ploščkih iz zbirke vabi v zelo velike zasedbe, malone orkestre. Prva je Gašper Livk Large Ensemble, drzna in ambiciozna formacija, v kateri je ob Livku kar osem pianistov, med njimi tudi slovenski predstavnik Urban Megušar. Skladba CODA IV. 2021 se začne s počasnim grajenjem pulzirajočega tkiva. Izjemno perkusivno muziciranje je ozaljšano s pljuskanjem razbohotenih klavirskih tem. Livkov bas se sprva kakor da boječe, potem pa vse bolj strumno vpenja v gosto nastlano kalejdoskopsko podlago, a nikoli ne preide v ospredje. Disciplinirano mnogoglasje tipk in strun mestoma zavaja, kajti tu in tam se zazdi, da se bo iz nakazane teme razvila neka ost, nosilno ogrodje, a postane kaj kmalu jasno, da je namen devetih glasbenikov povsem drugačen. Pri delu je neumorno vzdrževanje napetosti, pričakovanja, katerega cilj je prav to vzdrževanje suspenza. A to je vendarle polno presenečenj in zasukov, ki znotraj skladbe ustvarijo drobne zvočne in časovne prostore, nepredirne mehurčke zvenov, zaradi katerih skladba zaživi v več odtenkih. Ko se prepustimo temu žgečkanju inštrumentalistov, nas ti dramijo z nepričakovanimi posegi – od razbrstenega ritmiziranja z levo roko do ustvarjanja filigranskih okraskov in nič kaj manj sugestivnih odmevov tišine in zavajajočih potopitev v tišino. Zelo cinematično, mestoma srhljivo, skoraj kot v kakem Hitchcockovem filmu, le da brez vreščečih violin iz Psiha. Poleg Megušarja na klavir igrajo še Matteo Paggi, Martina Effy, Madalena Massano, Dima Loginov, Manuel Giner, Yifan Du in Kasparas Petkus.

Skladba z zadnjega albuma v zbirki je naslovljena CODA V. 2020, izvaja pa jo Gašper Livk Double Bass Octet. Ime pove vse, bo pomislil kak lahkomiselni poslušalec, a dejstvo, da je naš kontrabasist okrog sebe zbral še sedem inštrumentalistov na dvojnem basu, nas še zdaleč ne pripravi na tisto, kar sledi. Na papirju se sliši sila ambiciozno in širokopotezno dejanje. In ja, Livk je spravil vkup še sedmerico godcev na inštrumentu, ki ima velikokrat vlogo spremljevalnega glasbila, ki naj bi, praviloma v španoviji s tolkalcem, podajalo in dodajalo ritmične pulze, v tem primeru pa so mu pripisane scela različne in med seboj tudi raznolike vloge. Že uvodoma nas lahno, a globoko, kakemu dronu ali večjim žuželkam podobno brnenje hipoma spravi v stanje lebdenja nad razvijajočo se gmoto, za katero, sodeč po siceršnjih Livkovih skladateljskih preferencah, slutimo, da ne be ostala pri miru. In res, basovska tvarina se začne premikati in preobražati, hkrati pa ves čas daje vtis nespremenljive celote. Iz nižjih zvokov, ki vztrajajo v migetanju in trepetu, se polagoma, a z jasno namero začenjajo izvijati posamične melodijske in ritmične linije, ki gredo stran od čvrstega brnečega temelja. Včasih melodije posamičnih kontrabasov zazvenijo kot milozvočne, skoraj romantične viole in prevzamejo melodijo po svoje ter jo vpenjajo v vse bolj zgoščajočo se začetno teksturo. V res redkih delih skladba spomni na postklasične klasične skladatelje; mislimo na Philipa Glassa, ne da bi se morali zateči k poimenovanju minimalizem, saj bi s tem delali krivico tako Livkovi kot Glassovi glasbi. Skladbo vseh osem glasbenikov izvaja izjemno disciplinirano, ves čas njenega trajanja jo spreminjajo in dopolnjujejo, ji dodajajo in odvzemajo. V zadnji tretjini pride do viharja, kakor da bi se posamezna glasbila uprla osnovnemu brnenju in začela gledati čez obzorje. V ospredje stopijo kriki in vzkliki, ki porušijo enakomernost tonov, ki so dotlej skupaj gradili skladbo. A le za kratek čas; sledi komaj slišno šumenje, malone šepetanje, ko muzičisti z lokom prebirajo po strunah in jih božajo. Dokončna umiritev? Sploh ne. Če se je prej našim poslušalskim možganom zdelo, da plapolajo na oblakih, ki jih sem ter tja predre kak sončni žarek ali lunin sij, imamo zdaj občutek, da smo v gozdu. Da nas obdajajo nevidna šumeča bitja, še najraje nočna, denimo sove, ki jih bolj slutimo, kot zares vidimo, in listje, ki šelesti iz nam neznanega razloga, morda zaslišimo celo šepetanje ljudi, ki so v gozdu našli zatočišče. Ta idila, neke vrste zvočna kopel pa ne traja dolgo; basi nočejo spati ali dremati, premetavajo se, dvigujejo glave, eden govori čez drugega, tretji ropota z lokom in diktira že kak nemogoči ritem, ki pa se mu tako in tako nihče ne prepušča oziroma vdaja. In potem strune spet zabrnijo, zavibrirajo. Ne vemo, ali smo na letalu ali na velikanski čezoceanki, v katere žrelu smo se izgubili, a ji zaupamo, da nas bo varno pripeljala na cilj. Brnenje le mestoma zazveni zlovešče, večinoma je dobrohotno, podobno tistemu, kar si nemara zamišljamo kot primordialni zvok. Ta je le na prvi pogled podoben začetku skladbe, a z vsem tistim, kar se je zgodilo v šestintridesetih minutah in dveh sekundah, ima popolnoma drugačen pomen kot na začetku. Skratka, fascinantna in vseobjemajoča stvaritev je to, ki jo ob Livku kot inštrumentalisti in skladatelji soustvarjajo Ignacio Pinto, Anna Zavorina, Alejandra Rony Rojas, Pietro Elia Barcellona, Sofia Perikleous, Liam Elion in Jennifer Maria Blom. Osemkrat bravo!

Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.