12.02.2021

»Samo iz srca se lahko dotaknemo srca«

Na prvencu The Balkan Experience of Song and Ritual so se povezali glasbeniki iz Srbije, Makedonije in Slovenije in (po)ustvarili imenitno sožitje barvnih zvočnih nians petja in ritma.

Jože Štucin

Intitiation

The Balkan Experience of Song and Ritual

Intitiation

samozaložba
2021

Balkan, bal in kan, ni boljše poenostavitve prostora, kjer se veliko tanca, pleše, »balka«, tako v mirnem kot v vojnem času. Četudi nas »kan« povleče daleč na vzhod, je ta »vzhod« že od nekdaj tu. Vzhod je vedno hotel začarati zahod, ga osvojiti in oblikovati po svoji podobi; seveda velja tudi obratno. Čudna kompozicija, vlak, ki potuje v eno smer, v bistvu vozi v nasprotno. Težko razumeti, ampak v umetnosti je podobno kot v vesolju: dimenzije so lahko zelo relativne. Balkan je srčika in središče glasbene izpovedi, pa obračaj kakorkoli. Kako se lahko na enem tako hribovito in geografsko raznorodnem teritoriju vse poveže v celoto – od grlenega petja, ki naj bi se porodilo pri bolgarskih pevkah ali daljni Tuvi, pa pentatonskih vibracij, ki so kozmični princip, do arhetipskih ritualov, ki so blizu vsem, ne glede na vero, kulturo, čas in modus. Glasba je popolnoma avtentična, pristno ljudsko intonirana, a oplemenitena z modernim, nemara celo eksperimentalnim videzom. Vilhar-Jenkova Lipa je kreativni unikum v tem smislu; slovensko ponarodelo pesem z avtorskim pedigrejem je vsekakor zelo drzno predelati v balkanski štiklc. Ampak v tem je point, tu smo, vsi naši, vsi s polotoka, pa naj se mimikriramo v podalpske Srednje Evropejce ali plemenite staroselce s Prokletij, nič ne pomaga, vsi smo tu domačini, ljudstvo, ki ga je oblikoval balkanski tonus. In hvala, da glasba zna to povedati v živo, brez taktičnih prilagoditev.

In tako je nastajala tudi glasba na Balkanu. Na eni strani se je vezala na junaške trenutke, na drugi strani je pogosto hrepenela in pila prelesti navadnih človeških s(t)anj, kjer je ljubezen, vseeno, ali srečna ali nesrečna, za glasbeno izpoved sta obe hvaležen material, pogosto vodilni motiv. In vedno se je brezkompromisno, brez predsodkov mešala oziroma oplajala – vse, kar je tu živelo, je pustilo svoj neizbrisni pečat. Ko so Bosno poselili Sefardi kot begunci iz Španije, se je vsaj v glasbenem smislu zdelo, kot bi se vrnili domov.

Na prvencu Intitiation zasedbe The Balkan Experience of Song and Ritual so se povezali glasbeniki iz Srbije, Makedonije in Slovenije in (po)ustvarili imenitno sožitje barvnih zvočnih nians petja in ritma. Ob pevkah Jeleni Soro, Brigiti Marko in Tei Vidmar za ritmično podlago skrbi Dejan Jovanov. Gre torej za »klasično« zasedbo, kjer frulica seveda ne sme manjkati, tokrat se pojavlja kot oboa, akademska nadgradnja pastirske piščali, ki jo v skladbe vpleta Jelena Soro. Glasba je popolnoma avtentična, pristno ljudsko intonirana, a oplemenitena z modernim, nemara celo eksperimentalnim videzom. Vilhar-Jenkova Lipa je kreativni unikum v tem smislu; slovensko ponarodelo pesem z avtorskim pedigrejem je vsekakor zelo drzno predelati v balkanski štiklc. Ampak v tem je point, tu smo, vsi naši, vsi s polotoka, pa naj se mimikriramo v podalpske Srednje Evropejce ali plemenite staroselce s Prokletij, nič ne pomaga, vsi smo tu domačini, ljudstvo, ki ga je oblikoval balkanski tonus. In hvala, da glasba zna to povedati v živo, brez taktičnih prilagoditev. Mogoče še s poudarkom, da je glasba odprta, neomejena, nezamejena, čista. Ima iskreno intenco stare viže reciklirati s sodobnimi zvočnimi sredstvi in jih pomladiti za današnjo rabo. Postopek je totalno logičen in glasbi, za katero se je na trenutke zdelo, da izumira, vrača živost, življenje, arhaičnost modificira v današnjost, preteklost brez predsodkov ponuja kot sedanjost. 

To je tudi ključni argument, se zdi, zakaj skladbe človeka zamrežijo že ob prvem stiku. Težko se je ubraniti glasov, ki so nekako latentno v nas, ki so nekje globoko v vsakem »Balkancu« živo prisotni, četudi hrepeni in raste v alpskih dolinah, goratih zatrepih, ki bolj gravitirajo na sever. Vedno me je presenečalo, kako mi je glasba Balkana od vedno domača, blizu, nekako moja. No, ja, počasi sem razčistil: na Balkanu se pač ustvarja rudimentarno, bazično, arhetipsko. Cilj ni popolnost, cilj je polnost izraza, cilj je človekova duša, njegovo srce, njegov sentiment in resnični temelj biti. Karkoli že vse to pomeni. Hecno je tudi, kako je obdobje največjega rokenrol razcveta v Jugoslaviji brez predsodkov srkalo iz ljudske ustvarjalnosti, ne bom našteval skupin, ampak jugoslovanski rokenrol je bil zaradi tega unikum in kreativni biser.

Pevke se niso izneverile tradiciji: septime, sekunde, vsi napetostni intervali so kot sol na cvet – rumeno je še bolj rumeno, mavrično je še bolj pisano ... Vedno me v ta svet potegne Rumijeva poezija, njegova misel »prenehaj se delati tako majhnega, si vesolje v ekstatičnem gibanju« zveni kot popotnica »balkanskim« pevkam s te plošče, ki spet poustvarjajo iz svojega bistva. Hvala, kaj naj rečem, da se vedno znova najdejo umetniki, ki oživljajo in restavrirajo, kar požrešneš in potrošnik uničujeta, hvala, da ste tako iskreno in iskrivo zagoreli v ognju nesmrtne balkanske poetičnosti, predvsem petja, in da lokalnemu dajete univerzalni pomen.

Ko se hote ali nehote te pesmi prekrijejo z nastavki grlenega petja, materničnega petja vseh petij, je to to, je to odprtje v vesolje, kjer Rumi pravi: »Samo iz srca se lahko dotaknemo neba.« To joče in poje, trepeta in se jezi, krvavi in se radosti bivanja. Tu smo, v srčiki življenja, na Balkanu, kjer so ljudski pevci kot po neki naravni zakonitosti vedno stali na vrhu izrazne piramide. Jasno, zaradi iskrene potrebe, da se bit osmisli, da se življenje veže na (s)misel in pomen, da ni vse samo vetrc s hriba, ki zatrese listek na drevesu, ampak ima pomen, vsebino in moč. Bivanje na Balkanu je bilo vedno podprto z glasbo, predvsem z ritmom in ritualom. Nemara bo kdo vskočil in pomislil, da je tudi drugje tako, da je cel svet en sam Balkan, pa bom z veseljem dodal, da je tu glasba več kot glasba, petje je življenje, igranje je kri. Na Balkanu sta doma ritem in izpoved, dva ključna glasbena elementa, res sta avtohtona, ne glede na to, da je takih domovanj na svetu veliko. Dom ni vedno en sam, Balkan pa ima svoj azil in neponovljivo izvirnost.