»dvomiš, če si morda ujet«

Kot so opazili že drugi, najnovejša plošča ljubljanskega dvojca balans, prisila ne prinese pokoritve, ne prinaša nič pretresljivo novega ne kot žanrski izdelek ne znotraj kataloga same zasedbe. Srž zvoka ostaja prepoznavna minimalistična postpunkovska formula, a to ni nujno očitek. Plošča je predvsem izraz zrelosti in samorefleksije, ki je prišla z leti obračanja istega vzorca in tudi s spremembo v življenju obeh protagonistov. Kristin Čona in Andrej Pervanje sta vstopila v novo obdobje družinskega življenja, novega starševstva, ko nastopijo večji eksistencialni in gmotni pritiski, nove odgovornosti in odločitve ter iskanje novih perspektiv. Plošča zaradi tega ni tako hitra in udarna, ampak bolj zasanjana in mehka, nič več zares ne dokazuje. Zato bi minimalizem balansa raje razumel drugače, to je kot postopek, ki je širši od glasbenega. balans, ki ne bi bil zgolj bunker pop ali bunker bend, ampak njegova embrionalna oblika: hipni, eterični izraz neke vrste priložnostne družabno-celične geneze, bližje improvizacijskemu gledališču, iz katerega izvira veliko Pervanjevih korenin, kot pa izrazito resnemu poskusu glasbe. Rajši bi ga razumel kot hermetične, dnevnosobne, pretenciozne in hkrati neobremenjene, skromne stvaritve simpatije, namenjene druženju, plavanju, blodenju in samoterapiji. V tem smislu ni plošča nič manj iskrena, le njen uporniški pridih je bolj atmosfera kot program. In tu se zareže vprašanje, ki ga plošča postavlja, čeprav ga ne razreši: kako si protesten in uporniški in dvomiš, če si morda ujet in celo zelo natančno izdelan za infrastrukturo, namenjeno temu, da te drži v kletki, na verigi? 

Vredno se je ustaviti pri naslovu, tako skrbno postavljenem v središče. Izgovarja na videz enostavno formulo: prisila ni enako pokoritev, ki pa postane zanimivejša, ko se ustavimo pri veznem glagolu. Prisila ne prinese pokoritve. »Prinesti« je poetičen glagol: prinašamo darilo, novico, olajšanje; jesen prinaša dež, zima mraz. Če je pokoritev nekaj, kar bi prisila lahko prinesla, se v naslovu skriva drugačna misel kot parola o uporu. Pokoritev je tu mogoča in morda celo zaželena, preprostejša pot, ki pa je ne dobimo. balans se kot postpunkovska zasedba, ki v patosu sega k jugoslovanskemu novemu valu in pripovednim momentom slovenske punkovske poezije, na vse pretege trudi v svoji aktualnosti ostajati v protestu in ohranjati videz nekonformizma. Prvi stavki promocijskega besedila so programski: »Prisila, nadvlada, represija … Odgovor – upor, protest in dvom.« Globlje v ustvarjanju pa se razkriva še nekaj drugega, žalobna misel, upor vodeni na vsakem koraku, v vektorjih z vseh strani. Tako berem vsepresegajočo melanholijo plošče – kot slutnjo bolezni v družbenem telesu, razkroja od znotraj. V tem duhu berem tudi obljubo, da bosta glas posodila vsem, ki imajo »kljub demokratični ureditvi občutek nemoči«. Andrej v intervjuju za hrvaško revijo Oblakoder govori o demokraciji kot »platnu za neoliberalno politiko, pred katero so država in ljudje nemočni«, Kristin pa o tem, kako »slepo ljudje sledijo nesmiselnim ukazom«, in o »moči nemoči, ki jo mora nekako pretvoriti v moč izražanja«. Naslov je po njenih besedah nastal iz prvotnega stiha »prisila ne prinese pokore«, ker ji je ugajal zven črk P in R, »pokoro« pa je kasneje zamenjala »pokoritev«. Beseda je torej izbrana po zvenu in po pomenu hkrati, kar pri tej plošči ni naključje. V takem precepu med protestom in žalno tolažbo se konstituira njuna moralna drža, v svetobolju pa se razgrajuje etični kodeks, spet pa je to star pankoidni imperativ in ne novost tega dvojca. 

Nekaj podobnega počne tudi naslovnica. Močna abstrakcija, simbolna skulptura Sangare Perhaj, razširja navidezno preprosto formulo iz naslova. Morda jo lahko beremo tudi kot podobo »sam dveh prekatov«, Kristin in Andreja, ki se v njej združita: prehajanje političnega v osebno, dvojnost in združena nasprotja dveh teles, identitet, hotenj in perspektiv v enem ter ideja ljubezni, doma, družine in varnosti. Pesem dva prekata to abstraktno kvantificira. Beseda »srce« se vrača ob glagolih »bijemo«, »negujemo«, »mučimo« in vsak glagol premakne njen pomen. 

Tu se zdi smiselno pogledati še drugam, v industrijo. Dvojnost, ki jo plošča gradi med političnim in osebnim, se zrcalno razteza tudi na drugo plat, kjer je balans že od nekdaj, morda paradoksno, notranje protisloven. Glasbeno in žanrsko izraznost spremlja vsaj protofashionweekovska vizualna, performativna in promocijska podoba brenda balans. Brezkompromisna združitev je ideal, ki ga cenita tako skupnost kot tržišče. Družina in skupnost ponujata varnost, a jo zaračunata z lojalnostjo. Celica mora biti berljiva, enotna, vedno pripravljena na predstavitev, lahko jo fotografiraš, oblečeš, ponudiš sceni in občinstvu kot eno podobo. Vprašanje je, ali je takšna združitev, ki ne trpi ostanka, svoboda ali raje še ena oblika prisile, tista, ki se zdi najbolj naravna. Pokoritev, ki ne pride od zunaj, ampak od znotraj, iz želje po pripadnosti in varnosti, je lahko učinkovitejša od vsakega ukaza. To je tudi njena nevarnost: ne zahteva sile, ker jo ponotranjimo. Naslov plošče tega morda ne pove neposredno, a tej misli odpira prostor.

balans je v tem smislu priden bend. To se zrcali v dejstvu, da je plošča gotovo ena letošnjih bolj pričakovanih v okviru tega, kar je ostalo od alter scene. To je treba priznati in pohvaliti, kajti Kristin in Andrej znata in dobro delata, ko pride do vsega okoliškega angažmaja, ki ga danes zahteva pošiljanje glasbe v svet. Žanr post punka, kot sta ga prijela že ob prehodu od ŠOP Records plošč v tretje obdobje pod okriljem KAPA Records, ima med mlajšo publiko veliko simpatij. Poleg tega da znata učinkovito operirati znotraj sodobnih skupnostnih bežiščnic in orodij, jima takšen pust punk ponuja razmeroma preprosto izhodišče za pisanje. Gre za melodične trike, popevanje ponavljajočih se vzorcev v treh do šestih tonih, pogosto brez besedil ali v zelo enostavnih repetitivnih besednih nizih, kakršne najdemo pri kakem trapu. Včasih so mantrični, včasih bolj vzneseni, pogosto nadomestijo izpisani melodični refren ali z njim uspešno tekmujejo za pozornost. Podobno slišimo pri vrsti zasedb iz valilnice Vala 202, denimo pri Kokosy in Plateau. balans vztraja pri bolj surovi produkciji, posneti v studiih Radia Študent, kar dvojec drži v alter bazenu in ga dela manj prijaznega za zelo redno rotacijo na valovih drugega programa javnega radia. Plošča je bila posneta v živo, brez nasnemavanja, kar se sliši. Snemanje, miksanje in mastering je opravil dolgoletni zaveznik, Jure Anžiček – 08080, ki je s skupino podpisan tudi pod produkcijo.

Kako razumeti tak minimalistični post punk kot dejansko znaten žanrski minimalizem, ki tudi kaže na konceptualno ost v kompoziciji ali širši glasbeni ideji? Minimalizem pesmi in besedil, ponavljanja in besedne abstrakcije tu ne prinašajo kake ostrine, čeprav je nekaj skladb zanimivih predvsem v produkcijskih prijemih. Skladba imel je meč, ki jo je navdihnilo opazovanje genocida v Gazi in katere nauk velja za številne primere sistemskega zatiranja, izstopa z vokalom, sugestivno predrugačenim do neprepoznavnosti. Zanimiva so tudi bolj zapletena melodična pisanja, kot jih iz prvih let nismo bili vajeni, in to se čuti v zveznosti plošče, predvsem v prehodu med drugo in tretjo tretjino skladb. Tu in tam opazimo nov bežen pridih indie-folkovskih kitarskih motivov. Voda, ki jo je opazila že druga recenzija, teče skozi album: v besedilih komadov ples trave v vetru in js sm voda, v terenskih posnetkih morja in grgranja pri skladbi do dna. Vse to in še vrsta drugih reči so blage premestitve, senčenje, ki nikoli ne pripelje do resnega obrata. Zato bi minimalizem balansa raje razumel drugače, to je kot postopek, ki je širši od glasbenega. balans, ki ne bi bil zgolj bunker pop ali bunker bend, ampak njegova embrionalna oblika: hipni, eterični izraz neke vrste priložnostne družabno-celične geneze, bližje improvizacijskemu gledališču, iz katerega izvira veliko Pervanjevih korenin, kot pa izrazito resnemu poskusu glasbe. Rajši bi ga razumel kot hermetične, dnevnosobne, pretenciozne in hkrati neobremenjene, skromne stvaritve simpatije, namenjene druženju, plavanju, blodenju in samoterapiji. V tem smislu ni plošča nič manj iskrena, le njen uporniški pridih je bolj atmosfera kot program.

In tu se zareže vprašanje, ki ga plošča postavlja, čeprav ga ne razreši: kako si protesten in uporniški in dvomiš, če si morda ujet in celo zelo natančno izdelan za infrastrukturo, namenjeno temu, da te drži v kletki, na verigi? Četudi je to edini način, da preživiš. Kletka.