Prasketanje ognja

Sredi poletja dobim mail od Jana Lužnika. Napiše, da ima nov bend Loose Cannon, da so posneli album z devetimi pesmimi, in doda povezavo do prvega singla Find My Way. Jana sem spoznal v drugi dekadi tega tisočletja, ko je širil dobre vibracije z bendom Can of Bees, ki se je predstavil na uglednem festivalu v Subotici. Vesel sem bil, da se je javil, saj je bend Can of Bees igral na prav dobro rock'n'roll struno. Nisem zasledil njegovega izginotju – bendi pridejo z namenom, odidejo pa iz neštetih razlogov. To, kar vsak od nas nosi v sebi, to načeloma ostane v nas. Vedno se mi je zdelo, da imata Jan kot kitarist in pevec ter bobnar Davor Detečnik ta vajb in frekvenco v duši.   »Toliko let sem v tej zvrsti in se v njej najdem v tej meri, da karkoli zaigram, karkoli napišem, vleče na blues. Loose Cannon smo rock'n'roll. Blues rock z rock'n'roll držo! To je moj zvok in ni mi niti na misel prišlo kaj drugega. Fajn je doseči uspeh, ampak na glasbo gledam kot na umetnost, na svoje izražanje. V prvi vrsti mi je pomembno, da to predstavim ljudem, in upam, da bo komu všeč, ampak to je v prvi vrsti naše predstavljanje, naša umetnost,« pove kitarist, pevec in avtor glasbe Jan Lužnik.

Album Act I ima »blues power«, moč bluesa. Diha svobodno in izgoreva počasi. Razplamteva se ob vnovičnem poslušanju. Kot takšen stoji ob boku aktualni mednarodni in ameriški blues diskografiji.

Logično sem takoj pritisnil na gum »igraj«. Find My Way miluje moja občutljiva ušesa. Dobro podmazana reč. Zašiljena kitarica kaže enak občutek za ritem kot v času, ko je Jan lepil garažne blues punk akordske rife pri Can of Bees, a je zdaj bolj ubrana, natančnejša, slišati je, da prsti božajo vrat, bend pa sledi z močnim boogiejevskim ritmom – inštrumenti so lepo razporejeni, zvočna slika je široka, močna in jasna, klaviature lepo barvajo zvok, saks dodaja fineso. Bend zveni prodorno brez napenjanja. Poudarki s »stop and go« so odlični – ta reč dela, pelje. Jan je s svojo glasbo od nekdaj imel mojo pozornost in tudi Find My Way je definitivno zbudila v meni radovednost, da bi čim prej slišal še več. Logično sem tako vzel v roke telefon: vidim, da ga še imam v imeniku, saj sva pred časom delala intervjuje za Night Time na Radiu Študent in Aritmijo, ki je na TV Slovenija temeljito pokrivala domače dogajanje. »Oj, Jan, kako si? Pošlji mi vse, kar ste posneli, prosim.« Prošnja uslišana. 

Z Janom in basistom Davidom Novakom se na nedeljsko popoldne ob koncu poletja dobimo v Slovenj Gradcu. Najbolj fina kavarnica-čajnica, kjer je imela zasedba Loose Cannon svoj prvi nastop, je zaprta. Značilno za domače kraje. Nimaš kaj. Prečkamo in se tam usedemo. »Sta dva poglavja Loose Cannon,« začne Jan. »Koroška je mala, glasbeniki tukaj vemo drug za drugega. Zelo dober kitarist, prijatelj Jure Praper, mi je leta 2017, v obdobju, ko po Can of Bees nisem nič delal, povedal, da želi ustvariti blues bend. Ko je leta 2018 čajnica praznovala obletnico, je bil zadolžen, da pripelje bend. Na tem prvem koncertu smo Loose Cannon igrali blues rock priredbe. Takrat sem spoznal bobnarja Matica Črešnika, Davida in saksofonista Matjaža Mlakarja. Dve leti smo igrali lokalno. Stvar je potem potihnila, ker so se fantje odločili, da bodo šli nazaj k jazz fusion in da bodo naredili Juretov solo projekt,« pripoveduje Jan. »Kot avtor sem vseskozi hrepenel po avtorskem bendu, vedel sem, da ga moram narediti. V dotičnem tednu sem pošiljal vesoljne afirmacije in razmišljal, kako bi bobnarju Maticu napisal, ali je za to, da še igramo skupaj. Točno tisti dan, ko sem mu nameraval pisati, prileti k meni njegovo sporočilo: 'Jan, meni se še vedno lušta. A bi kaj naredili?'. Od tod dalje smo začeli graditi. Drugo poglavje se je začelo leta 2023.« 

Ko se je Loose Cannon drugič pognal, so Jan, David in Matic prve dve leti igrali kot trio. »Rabiš nekaj časa, da se uigraš, da prepoznaš, v katero smer bo glasba stekla. Vedno smo želeli razširiti zasedbo. Razmišljali smo, kateri inštrument bi nam ustrezal. Druge kitare nisem slišal. Bolj mi je sedel zvok klaviatur. Dve kitari bi bilo preveč vsakdanje. Hoteli smo solistični inštrument, saj smo na začetku temeljili na popolni improvizaciji. Naša zasedba kot takšna je v zvrsti, ki jo igramo, bolj redka,« pove Jan. Klaviaturist David Ristič in saksofonist Matjaž Mlakar sta se pridružila leta 2025. 

V Loose Cannon so izkušeni, spretni na svojih glasbilih, a prihajajo iz različnih smeri. Skupna točka je jazz v svojih mnogih pojavnih oblikah, klaviaturist Ristič pa je doma tudi v klasični glasbi. Vsi so precej preigrali skupaj. David Novak igra z Mlakarjem tudi pri uveljavljeni koroški jazz fusion skupini Jazoo, ki letos praznuje trideset let ustvarjanja, uril pa se je pri hard rock in crossover skupinah Histeria in Herald IV. »V Loose Cannon smo ekipa, ki se čuti med sabo. Smo uigrani. Pozna se kilometrina, ki jo zase ima vsak od nas. Igramo z energijo,« z mehkim glasom govori David. Imeti glasbeno izklesane sopotnike, ki so doma v jazzu, a imajo hkrati čut za blues in so rasli ob rocku, je lahko za Lužnika idealna kombinacija. »Loose Cannon smo rock'n'roll. Blues rock z rock'n'roll držo! V tej zvrsti sem toliko let in se v njej najdem v tej meri, da karkoli zaigram, karkoli napišem, vleče na blues. To je moj zvok in ni mi niti na misel prišlo kaj drugega. Fajn je doseči uspeh, ampak na glasbo gledam kot na umetnost, na svoje izražanje. V prvi vrsti mi je pomembno, da to predstavim ljudem, in upam, da bo komu všeč, ampak to je v prvi vrsti naše predstavljanje, naša umetnost,« pojasni. 

Prvenec Act I so posneli v studiu Jork pri basistu Jadranu Ogrinu s producentom Erniejem Mendillom, ameriškim basistom in brezpogojnim ljubiteljem rocka, ki že več kot petindvajset let živi v Naklem na Gorenjskem. Ernie je leta 1985 z Davom Kincaidom v New Yorku ustanovil roots rock bend The Brandos in je bil njegov ključni član do leta 2015. Bend The Brandos je imel uspeh v ZDA, zelo priljubljen pa je bil v Nemčiji in na Nizozemskem. Ko se je Ernie konec devetdesetih zaradi ljubezni preselil v Slovenijo, se je vključil v regionalno sceno: bil je član skupine Bombaj Štampa, igral je s Perom Lovšinom in ustanovil je mednarodno prepoznavno tribute skupino HELP! A Beatles Tribute, s katero ima na leto kakih sto koncertov v vlogi Paula McCartneyja. Ernie je imel priložnost poslušati zgodbe od samega slavnega pionirskega rock'n'roll izvajalca Diona DiMuccija, s katerim je igral kratek čas – o tem, kakšno glasbo je Dion vrtel z Buddyjem Hollyjem in kaj se je dogajalo na znameniti turneji, ki se je končala 3. februarja 1959 s strmoglavljenjem letala, na katerem so potovali Buddy, Ritchie Valens in The Big Bopper. Erniejev glas po telefonu zveni kot glas navdušenega in energičnega tridesetletnika, ne nekoga, ki se bliža sedemdesetim. »Na nekem koncertu sem slišal Jana s Can of Bees,« mi pove. 

Pogovor z Ernijem mi prikliče iz spomina vtise Mihe Ribariča iz Prismojenih profesorjev bluesa o doživljanju scene v ZDA: »Tam te sliši kak naključen človek, ki začne po enem koncertu verjeti vate in te bo poskušal zriniti na vrh sveta. To je boljša stvar Amerike, ki ima sicer veliko slabosti. Pri takšnih ljudeh niti nimaš občutka, da želijo s tabo zaslužiti, samo hočejo, da te ljudje slišijo. V Sloveniji takšnih ljudi praktično ni.« Tega človeka, tega Američana je Jan Lužnik v Sloveniji dobil v Ernieju Mendillu. »Prepričal me je,« mi pove Ernie. »Všeč mi je bil njegov glas. Nisem opazil kakega posebnega naglasa. Všeč mi je bila njegova drža. Poiskal sem ga in se mu predstavil in rekel, da si želim delati z njim in da mi denar ni pomemben. Nisem želel, da bi kdo pokvaril to glasbo. Škoda je, da se v Can of Bees niso premaknili naprej. Všeč mi je bil filing, ki ga je imel bobnar. Je nekaj v načinu, kako udari v snare. Če bobnar udari v mali boben tako, da predrami, da ustvari vzhičenje, potem nekaj ima. Bobnar pri Can of Bees je to imel. Za tiste pesmi je zagotovil gruv in filing, ki sta bila vznemirljiva. Skladbam je vnesel življenje. V šolah te ne učijo strasti in vznemirjenja. Ne učijo te, kako imeti držo pri načinu igranja. Če nimaš teh stvari, si v težavah. Ni pomembno, kako tehnično je kdo dober. Seveda je pomembno, da zna bobnar držati ritem, ampak bolj kot to je pomembno, da ima dušo in srce. Mislim, da so ti tipi to imeli.« 

Ernie Mendillo mi zaupa, da je kot producent pristopil šele, ko sta se z Janom dogovorila o ključni stvari. »Rekel sem mu, da če bom sodeloval z Loose Cannon, moram biti v glasbi in v tem projektu stoodstotno – in vsi bodo slišali resnico. Gre sicer samo za moje mnenje, ampak moram imeti priložnost, da vam povem, kaj čutim in slišim ob tej glasbi. Ne leporečim, ne delam pri nečem, v kar ne verjamem, in če ni tako, potem ne želim posla. Jan mi je rekel, da ravno to išče – da sliši mojo resnico in mnenje. Ko sva to dorekla, sem bil pri projektu stoodstotno. Bil sem iskren z njimi.« »Mislim, da se je Janova vizija uresničila v studiu. Pred studiem smo veliko dela opravili po mailih. Ko sem preposlušal posnetke, sem jih obiskal na vajah. Želel bi si kakšno več, ampak prišel je termin za studio. Veliko odločitev in sprememb je nastalo v studiu, kar mi ni bilo posebno všeč, zato ker čas stane. Vse je treba imeti pripravljeno pred studiem. Bilo pa je zelo kreativno. Ideje so letele. Dobro sem se imel z njimi. Klaviature so v studiu dobile več prostora, ko se je razvila medigra s kitaro.« 

»Presenetilo me je, da smo uspeli tako veliko narediti samo po njegovih navodilih na daljavo,« pove David Novak. »Zelo taktično je vse skupaj speljal, tako da ni vse naenkrat vrgel na nas in nas ni miniral. Postopoma je predlagal spremembe, potem pa je še v studiu prispeval svoje napotke. Ernie je bil vključen v nastanek albuma od samih demo posnetkov do masterja.« »Pred studiem smo imeli zaključeni skladbi Salvation, ki smo jo po Erniejevih navodilih iz hitre in vsega polne skladbe predrugačili v tričetrterec, ter Whole Lotta Soul. Za druge pesmi smo imeli nastavke, ampak bilo jih je treba zaključiti. V šestih dneh smo posneli vse inštrumente, potem smo si vzeli še dva dni za dodatne kitare in vokale,« pojasni Jan. Miks je opravil Domen Hudrap, brat svetovno uveljavljenega heavy metal basista Tilena Hudrapa. 

Bend Loose Cannon je novi material prvič igral v živo na Festivalu slovenskega jazza v organizaciji Kulturnega programa Jazz Ravne. Jazz Ravne je skupaj z Alojzom Črešnikom tudi financiral snemanja albuma. Prvi veliki promocijski koncert je napovedan za 20. november, in sicer v Orto baru v Ljubljani.  

Act I se odpre s Find My Way, boogie rollom, hitrim in gibčnim. Sledi Salvation, dvanajsterec, ki zaobide klišeje, nato preidemo v Slow Fall, ki je blues srednjega tempa in leze počasi in se fajn zareže v doorsovsko ikonografijo z izpostavljenim zvokom Rhodes klaviatur. Crossroads, klasično bluesovsko pesem Roberta Johnsona, so priredili v shuffle in ji vdihnili navdihnjeni solo na saksofonu. Movin' On, eden izmed favoritov, je dobro zapečen blues z bravurozno medigro kitare, klaviatur in bobna, Whole Lotta Soul, ki se ponaša z okrepljeno pihalno sekcijo, pa swinga na vse strani. Tudi v drugi veliki in pogumni priredbi, Spoonful, se zanesljivo odrežejo, instrumental Loose Cannon pa je zgleden in lepo naoljen shuffle, ki tiktaka kot švicarska ura. Album se zaključi z večplastno balado Passing By, s čimer si bend odpre vrata v americano. 

Avtomatsko pritisnem gumb za ponovitev. Fantje gradijo vzdušje. Ne bi se dotikal vrstnega reda pesmi. Act I ima moč bluesa. Stoji ob boku aktualni mednarodni in ameriški blues diskografiji. Diha svobodno in izgoreva počasi. Razplamteva se ob vnovičnem poslušanju. Peterka igra energično, elastično, hrustljavo in suvereno, kot da bi večino pesmi že preigrala na solidnem številu koncertov, ne pa ravnokar do konca izoblikovala v studiu. Zazna se finesa in opazijo se mišice izkušenj. Vseskozi se tudi čuti, kako zelo je Jan Lužnik napredoval v skladanju, igranju in tudi petju od časov, ko je na polna pljuča prepeval Love (»All the agression, corruption and greed ... there is only love in my head«) in Never Ever s Can of Bees. Kitaro je takrat držal pod popkom. Zdi se, kot da je odšel na znamenito križišče in se vrnil kot drug kitarist in kot drug človek. Pri tej transformaciji je opaziti tudi praktične spremembe, denimo to, da kitaro zdaj drži nad popkom, tako, kot jo je imel v rokah Carl Perkins. »To si opazil?« me vpraša z dvignjeno obrvjo. »Res je. Tisto pod popkom je kulsko za pogledat, dobro za imidž. Tole zdaj nad popkom pa je tehnično veliko boljše. Zdi se mi, da sem dosti napredoval. Delal sem na tem, kaj lahko še izboljšam, tako na drži, na levi in desni roki, da lahko odigram dober blues solo. Pri Can of Bees je bil poudarek na ritmu. Če hočeš biti blues kitarist, ne moreš samo tega delati.« 

Ne gre samo za igranje, gre tudi za skladanje. Že dobrih deset let igra z Ditko, kar je prispevalo k ustvarjalnosti. »V njeno skupino sem najprej vstopil kot substitut za basista. Potem sem vskočil na špil kot kitarist. Ko so videli, da znam tudi peti in da bi bilo fajn imeti še enega spremljevalnega pevca, da se lahko vseskozi poje triglasna harmonija, so me angažirali za stalno. Odkar sem član zasedbe, sem sodeloval pri snemanjih kot kitarist in aranžer. Ta glasba mi je dala širino. Pred tem nisem razmišljal o tem, kako je harmonija zgrajena. Ko sem z njimi začel igrati, sem igral po notah in sem moral razmišljati, kateri akord bo prišel. Nisem mogel tako funkcionirati in zato sem se naučil, kako vse funkcionira. Spoznal sem tudi Ferija Lainščka, postala sva prijatelja in imel sem priložnost, da z njim debatiram o ustvarjanju in o poeziji. Ko sem začel prebirati njegovo poezijo, sem dobil širino. To je bil za mojo glasbeno kariero samo plus.«  

Jana vprašam, kako je z naslovom albuma Act I, na kaj se nanaša. »Naslov je kar tako prišel ven iz mene, ker je to prvo poglavje, ko sem začel ustvarjati zgodbe po propadu Can of Bees,« odgovori. »Kar tako – propad? Zanimiva beseda. Untergang!« prevedem v filmski jezik s pomenom nenavadno nabito izbiro besede za konec skupine. »Ja, Der Untergang!« ponovi. Veva, da gre za naslov krčevite nemške vojne drame o popolnem zlomu. »Razpad Can of Bees me je res prizadel. Bil sem čisto potrt. Kakšno leto nisem ne pisal ne vadil. Glasbo sem dal na stranski tir. To je bilo turbulentno obdobje. Šlo je za razhajanje v interesih in v resnosti pristopa med mano in Davorjem. Ravno ko smo začeli vedno več koncertov bukirat, ko smo rabili samo še zadnji potisk, je šlo vse narazen. To me je še bolj potrlo. Z Davorjem sva potem v nekem trenutku poskušala celo obuditi bend, ampak ko se nisva videla toliko let in je vsak šel v svojo smer, ni bilo iste skupne kemije. Jaz sem še vedno v blues vodah, on pa je šel v melodični rock,« pojasni. 

»I will find my way, the Lord is my witness, I am movin' on« (»Našel bom svojo pot, Gospod mi je priča, premikam se naprej«) renči v skladbi Movin' On. Jan je vmes spremenil tudi službo. Zdaj že šest let poučuje kitaro po individualnem pristopu, kjer se program prilagodi okusu in ciljem učenca, s poudarkom na spevnosti, ritmu in ljubezni do bazičnega rock'n'rolla ter bluesa. »Prej sem delal po izobrazbi kot zdravstveni tehnik v domu starostnikov. Tam sem videl, da je življenje prekratko, da bi delal nekaj, kar me ne veseli. Odločil sem se – konec, stoodstotno v glasbo in to delat, ali mi bo ratalo ali pa ne, zdaj grem vsaj poskusit. Že zdaj vem, da mi je ratalo. Kar se benda tiče, že vem, da nam je ratalo, saj smo za moje pojme naredili vrhunski album, sem zelo zadovoljen z njimi. Kar se tiče učenja, to že vem, da gre. Zdaj samo gas in naprej, ker so ambicije in cilji visoki. Samo gremo in se ne ustavimo. Mislim, da je treba k nečemu stremeti. Neke cilje je treba imeti, če ne, obstojiš. Obstati nočem. Že petindvajset let igram kitaro, pa še vedno vadim, da sem vsak dan boljši. Verjetno bom tako razmišljal vse do konca.«  

C'est la vie. Ko občutiš, da v življenju ne prepevaš pesmi svojega srca, si na križišču. Moraš se odločiti in zagrabiti. Ogenj s Koroške zdaj prasketa. 

V skednju je dovolj drv.