29.07.2017

»Tovariš, mister i drug«

Razstava Jeans generacija v Muzeju novejše zgodovine Celje predstavlja zanimiv sprehod po zgodovini celjske (popularne) kulture.

Matej Krajnc

Jeans generacija: Celjska popularna kultura od kavbojk do mobitela

Razstava Jeans generacija v Muzeju novejše zgodovine Celje predstavlja, to velja zapisati že takoj na začetku, zanimiv sprehod po zgodovini celjske (popularne) kulture in dokazuje, da je v tretjem največjem slovenskem mestu poleg pomembne klubske scene (o tem smo pisali v zvezi s filmom Tadeja Čatra) čas tekel sočasno z jugoslovanskimi (in nemalokdaj svetovnimi) (pop) kulturnimi trendi. Razstava predstavlja razvoj popularne kulture v Celju, pri čemer prikaže način življenja od petdesetih let 20. stoletja do danes z najrazličnejšimi artefakti, značilnimi za ta obdobja, kot so stripi, kasete, plošče, plakati ...

V zborniku, ki je izšel z razstavo, najdemo zbirko esejev in razmišljanj o teh in onih časih celjske zgodovine iz ust različnih akterjev, od knjižničarja in pisatelja Mohorja Hudeja prek zgodovinarja in rokerja Toneta Kregarja pa novinarja Braneta Piana do dramaturginje Nuše Komplet Peperko. Zanimivo je, da se je projekt začel precej »sodobno«, na družabnih omrežjih, točneje s posameznimi poglavji poznejše razstave na kanalu YouTube in v omrežju Facebook. Razstavo in katalog, ki sta pognala iz tega, sta uredila Sebastijan Weber in Urška Ženko

Celje se je skozi desetletja, zlasti pa po osamosvojitvi in propadu industrije iz industrijskega mesta spremenilo v trgovsko; po nekaterih ocenah naj bi tam bilo največ trgovinskih centrov na prebivalca v Sloveniji. To je prineslo s seboj nekolikanj spremenjen način druženja in kulturne izmenjave med mladimi, vendar bi bilo krivično trditi, da je zato izginilo »tradicionalno« kulturno dogajanje: tu so med drugim t. i. Umetniška četrt (z galerijami), Mladinski center Celje, Mladinska knjiga, Antika, Metropol, Celjsko literarno društvo/Kulturnica in navsezadnje Narodni dom, Muzej novejše zgodovine, Osrednja knjižnica, JSKD, spodnji grad z rimskim mestom in drugimi poglavji iz stare celjske zgodovine ter prosluli stari celjski grad s pestrim kulturnim dogajanjem (Srednjeveški dnevi, podelitev Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko, različni koncerti). A razstava, o kateri govorim, je namenjena zlasti spominu na nekdanje kulturne vetrove v Celju. Pestro slikovno gradivo v katalogu ne omenja samo nekaterih glasbenih imen (Oto Pestner, New Swing Quartet, Kladivo, konj in voda, Baby zdravo, Strelnikoff, Nude, MI2, Edenon), ampak, kot sem zapisal že v uvodu, zanimive povezave s širše jugoslovansko popularno kulturo: kavbojkami, kitarami, knjigami, stripi, ovitki plošč itd. Kar zadeva kulturne dogodke, je Celje v drugi polovici sedemdesetih kratek čas gostilo Dneve slovenske zabavne glasbe, še skozi osemdeseta pa je v mestu potekal Teden domačega filma. Za razvoj popularne kulture je bil nenazadnje nekolikanj zaslužen tudi obrtni sejem, kjer so nastopali mnogi raznovrstni glasbeniki, v devetdesetih pa mnogi akterji mlade celjske poprockovske scene.

Celje je bilo, kot se spominja marsikdo, gostilna Koper z mladim Otom, bilo je Narodni dom s proslulim New Swing Quartetom, bilo je klubsko navdihnjeno s Kljubom in Bar-flyjem, a tudi s prizorišči, kjer se je dogajala taka in drugačna kulturna izmenjava: veleblagovnica T s svojo ponudbo vsega mogočega na Gubčevi ulici, prodajalna plošč in glasbil Melodija na Cankarjevi ulici, Glasbeni center na Stanetovi, vrt Ojstrice (ali Zamorca) z izposojevalnico CD-jev in podobno hotel Celeia, studio Coda, kjer je začelo svoje snemalne korake precej mladih bendov, pa stari Svet knjige, nekoč v prvem nadstropju Mladinske, kamor s(m)o srednješolci hodili po učbenike; ne gre pozabiti kioskov in trafik z Lunov Magnus Stripom, Zlatno serijo, Alanom Fordom in Politikinim zabavnikom, v katerem so v osemdesetih med drugim omenili proslulo celjsko rockovsko zasedbo Kaya

Ker je katalog razstave zasnovan na osebnih spominih in pričevanjih, naj o odraščanju v Celju pristavim še peščico svojih in dodam kako zanimivo ime: v devetdesetih, ko sem po desetletju pisanja začenjal nastopati kot kantavtor, je bila mlada scena precej pestra; samo v Krajevni skupnosti Lava, kjer sem živel, so v zaklonišču igrali Every East (pozneje Nude), Nefra (leta 1996 oklicana za najboljši bend Savinjske doline), Ta boljša moka in Zidna plesen. Kot kantavtor sem nekako ves čas hodil ob robu scene zgodnjih devetdesetih; mladi bendi so večinoma igrali po dijaških domovih, kantavtorji pa smo se zadrževali v Bar-flyju in na raznih literarnih večerih, tudi v hotelu Evropa ter v mestnem parku, kjer so nas angažirali zlasti poleti v okviru Kluba študentov celjske regije. Spominjam se obrtnega sejma 1994, ko sta na dveh improviziranih odrih ob boku igrala že omenjena takrat najvidnejša mlada celjska (pop)rockovska benda, Every east in Nefra. V Every eastu so že imeli nekaj avtorskih komadov, med drugim Y song, poznejšo Povejmizakaj pesem in znamenito Romanco fyžoli, ki je bila prava lokalna uspešnica zlasti med dijaki, a je niso nikoli obelodanili na nobeni plošči. V popularni slovenski zasedbi Don Mentony Band je v zgodnjih devetdesetih basiral Celjan Aleksander Cepuš, sicer prej že član več bendov, tudi širše priljubljenih (denimo Veronique). Cepuš je pozneje ustvaril bržčas eno najpestrejših diskografskih zgodb na tem prostoru, saj je kot eksperimentalni rocker snemal za več domačih in tujih založb (mdr. Slušaj najglasnije! iz Zagreba) in zlasti z nizom albumov Cemetaryland ustvaril nekakšno »vzporedno« zgodbo novejše celjske zgodovine, ki jo opisuje v svojih knjigah. Pesnica in profesorica Jana Kvas je dandanes znana po svojih šansonih in kantavtorskih nastopih, na novejših festivalih šansona je, denimo, nastopala z zasedbo Uglašena riba, leta 1986 pa je kot lokalna selektorica literarnega natečaja Roševi dnevi sedela na stopnicah prostorov Krajevne skupnosti Nova vas in bodrila mlade udeležence s svojimi pesmimi: Peter, moj sin, nauči se verjeti v resnice, ki te jih učim ... In ko smo že pri dandanes privlačnejših popularnokulturnih plateh: prvi mobitel v rokah kakega bližnjega sem videl leta 1997, ko je bratranec prišel na obisk z ogromnim Sony Ericssonom, ceglom, ki ga je potem pozabil v moji delovni sobi. Mobitel sta s kolegom potrebovala za poslovne dogovore, saj sta takrat v okviru svojega kulturnega društva pripravljala recital poezije (izvedla sta ga tudi v ljubljanskem klubu K4), trajalo pa je še dve leti, preden sem si mobitel omislil sam, in še to le zato, ker v ljubljanskem stanovanju pri Tivoliju, kjer sem takrat živel, ni bilo stacionarca. Spominjam se mnogih plakatov in vabil na dogodke, kar zadeva kavbojke, pa nimam posebnih spominov; oblačila smo hodili kupovat bodisi v butik na Lilekovi bodisi v že omenjeno veleblagovnico T. Kdaj sem oblekel prve kavbojke, ne vem, a ni moglo bilo tako zelo zgodaj. Seveda pa ne bi bilo pisanja o znamenitih kulturnih dogajanjih in rekvizitih v Celju brez omembe Luke, legendarnega Van Halena, ki je bil s svojim rohnenjem in znamenitim radiem ob ušesu popularna kultura zase; kdo bi ga morda imenoval lokalni posebnež, a za našo generacijo (1975) je bil nepogrešljiv, čisto svoja »scena«. Prislužil si je svoj roman, radio pa je zdaj, kdo ve, kje. 

Pričujoča razstava s katalogom naj torej obvelja za potreben in nujen zapis nekaterih obdobij iz celjske kulturne zgodovine, predmetov in dogodkov, ki so bili in zdaj ostajajo. Ogled razstave (na voljo bo do septembra 2017) vsekakor svetujem ne zgolj navdušencem za popularno kulturo ali zbiralcem; gre za del slovenske (in jugoslovanske) zgodovine, ki je navsezadnje pustila za seboj precej pomembno sled; Pestner, denimo, še danes poje kot nekoč, kasete pa tudi še hranimo. Mlajši obiskovalci se bodo ob pogledu na kasete morda nasmehnili, a tudi to je Jamajka, kot je prav v Celju leta 1978 pel Tomaž Domicelj.