Konservatorska konzerva

V Zmelkoow so se na enajstem studijskem albumu, ki nosi naslov Plus, zapakirali v čisto »povprečno« oblikovano konzervo za zveste kupce, ki kupujejo že dolgo, in to zaradi vsebine. Etiketa gor ali dol, Zmelkoow je okus in grižljaj, ne oblika in vonj. Ampak to še ni častni krog, čeprav smo v letu 2026, ko je trideset let star njihov najbolj prezenten in konkretno celovit album Čiko Pajo in Pako, večni preboj te skupine. In, ja, Sergio ima bojda sto let. Ampak Zmelkoow ni klasični bend obletnic. Novi albumi izhajajo zato, da so tisti prejšnji še bolje umeščeni in cenjeni. Eno je biti konservator, drugo je biti konzervativec. V tem razmerju je Zmelkoow konzerva. Zmelkoow deluje pomirjeno sam s sabo, če je kaj takega sploh mogoče pri tako prismuknjenih hiperkreativcih. Plus je po Pionirjih divergentnega marketinga (2016) in veteranski plošči 10/10 (2022) po svoje nadaljevanje, vztrajanje, predvsem pa poosebljenje tega, kar Zmelkoow še vedno je. In bo to še bolj. Goga je še vedno silno kreativen, radovednost je njegova glavna vrlina, ki jo zna uglasbiti in spesniti, pri čemur ima zaslombo izkušene postave in produkcije. Neprimerno bi bilo reči, da so se sprijaznili s tem, kar so, ampak zdaj se res zdi, da v tem uživajo, da to cenijo in da negujejo lastno izraznost. Zmelkoow snema albume, ki si niso nujno podobni, so pa sorodni. Tudi zato, da potem »klasike« zvenijo neizbežno dobro.

Plus že z naslovom in pa s skladbo Pozitiva pove, kam se nagiba. In takšen tudi je. To je pozitiven, plesen, sčasoma kar konkreten album. Ne poudari sicer česa izstopajoče novega, a ima radoveden, zvedav zanos in predvsem iskrivo voljo. Zmelkoow že dolgo ni več »in«, a hoja po robu med popularnim in alternativnim po svoje prija, čeprav tudi omejuje. Albumi, ki so jih izdali v tej skupini, so resda vse bolj generacijski, toda bolj ko se tega zavedajo, boljše načeloma je. Narediti želijo melodične songe, kar jim bolj ali manj uspeva, hkrati pa si pustijo dovolj umetniške svobode, da albumi niso sami sebi namen. Ne, praktični so. Zato pa – konzerva. Kot je pojasnil Gorazd Sedmak – Goga v intervjuju za Primorske novice: »Izkazala se je kot zelo hvaležen medij za kombinacijo klobasanja na temo popolne neznanke, kaj v tej konzervi je. Praktična je tudi zato, ker jo lahko prodajaš kjerkoli, tudi ko so ljudje na koncertu že 'fajn pijani'. Tudi če komu pade na tla ali se kdo nanjo usede, se ne razbije. Uporabna je tudi kot dizajnerski klobuček ali pa hokejski pak.« Toliko, da veste. 

Zmelkoow na Plus spet precej govori, a tudi pove kar veliko. Uvodna skladba Še dobro je udarno zaverovana vase, na daleč celo spomni na Streloowod, ki je, diskografsko gledano, čisto prvi komad na čisto prvi plošči Kdo se je zbral? (1994), ko Zmelkoow ni bil več Bajonet. Produkcija je zdaj seveda polnejša, ampak tudi v skladu z genezo benda. Pozna se naklonjenost pihalom, klaviaturam, spremljevalnim vokalom, kar že lep čas pooseblja Anuša Podgornik. Klaviatursko vijuganje preplete osnovne kitarske akorde, v katerih Goga še vedno najde dovolj mamljive kombinacije, ki pa so le podlaga za bistvo – besedilo. Še dobro deluje skoraj kabaretsko in precej prepriča. Realni svet je nato najbolj singlovski, najspevnejši komad in za Zmelkoow vaja v slogu, ki med drugim pokaže, zakaj nihče drug ni mogel posneti večne pesmi Bit. Realni svet sloni in uspeva na narativnem sporočilu v verzih. Kdo ve, morda bi na albumu Kdo se je zbral? (mimogrede, prvi akord v Realni svet je identičen uvodu v prepoznavno skladbo Yo!) ali na Čiko, Pajo in Pako tak komad imel verze, ki bi se jih dalo naučiti na pamet, tu zdaj pa jih nima. Ampak se ne sekirat, saj »Položnice, računi, aplikacije, plug-ini, downloadi, deadlini, gesla, opomini / opomniki, updati, senzacije, škandali, zastoji, afere, katastrofe in zločini [...] članarine in tablete, v ozadju strici in tete delijo plakete zmagovalcem reaaaalnega sveta.« Realni svet je tista zanka, v kateri Zmelkoow navdušeno ujame samega sebe. Če je Zmelkoow nekdaj opisoval, živel, doživljal duhamorni realni svet, iz katerega se je krasno in flegmatično delal norca, potem pa karikiral in parodiral, ga zdaj opazuje, kritizira, skoraj pojasnjuje. Ampak v mejah, saj ne moralizira, ne žuga, kar potrdi že s tem, da se opre na reggae. (Ne vem, zakaj, ampak Realni svet kljub izpričani naklonjenosti Zmelkoow do karibskih viž spomni na tisto, kar je Pero Lovšin počel v Sokolih in še bolj v solo karieri.) Realni svet je hit, popevka tedna in ima 150 tisoč ogledov na YouTubu, skratka, pokaže, da Goga z ekipo, kjer ima vidno mesto Iztok Cergol (violina, harmonika, mandolina), obvlada modernost, toda z vsem tem rokuje drugače kot drugi. Ne gre do konca. Realni svet je komad, s katerim starši Sedmakovih (in mlajših) let za dobre stare čase kimajo, se režijo in dobijo potrditev, ki pride redko, kaj šele tako zabavno in spevno. Kot je povedal Goga za Nedeljski dnevnik, sta se s tistim igrivim »a-a-a« igračkala s producentom Andreo Flegom, dolgoletnim sopotnikom skupine, ki je v Zmelkoow slišal, kar so že mnogi želeli slišati, ne pa nujno oni sami. 

Izziv je potem prehod in naveza Realnega sveta na Rogljiček. Še en komad, ki pripelje osnovo benda v sedanji čas, ko zveni sodobno in lahko unovči vse, kar se je doslej naučil. Zmelkoow ve, kdaj je obrt obrt. In to je Rogljiček, ki se mu vseeno malce preveč mudi biti »kičasto mamljivo«. Rogljiček je v osnovi ljubezenska pesem, potem pa je Gogo »kot pravega pesnika zaneslo v satirično-parodične vode«. Čeprav Zmelkoow ni bend obujanja spominov, se muzikalno, brenkajoče Pismo komarju nehote nasloni na ekološke Herbicide, Dekle je po vodo šlo in Čao Slonček. V tem pogledu skladba ni uspešna, ni tako prodorna, čeprav željno nagovarja: »Zaploskajmo vsi skupaj / Mrčesu, ki leti / Okoli naših glav / Nam pije živce in pije kri / Mala nočna mora / Ki okoli nas brenči / Morda pa naše ploskanje / Sadove obrodi?!« Šele skozi razlago v intervjujih oziroma s spremnim tekstom se Pismo komarju razkrije kot komad, uperjen proti pesticidom. Tukaj je tista vnovična prelomna točka, ko Zmelkoow računa na pronicljivost poslušalca. Kdor zna besedila od prej na pamet, bo Pismu komarju prisluhnil, četudi je besedil, ki bi jih kdo znal v celoti na pamet, vedno manj, če sploh. Zgolj za primerjavo: zgodilo se mi je v Mariboru, da je nekdo za stavo za šankom odpel Čiko, Pajo in Pako v celoti. In zgrešil morda tri verze. 

Saj ne gre za to, da bi v Zmelkoow potrebovali hite ali častne kroge. Ne, ne. Finta je le, da je Plus skoraj ves čas pač tako izrazito zastavljen. Mikavno, gibko. Zveni tako, da album praktično nima mašil, čeprav je z enajstimi skladbami v štiridesetih minutah približno enake dolžine kot zadnji albumi. Ampak zdi se, da bodo singli dobili pravo moč in mesto šele v celoti, kar Plus na koncu tudi je. Najboljši kompromis in takšno bistvo je Polje plevela. Rifovska osnova in bendovski paket nista preočitna, kvaliteto komad pridobiva sproti, šele po refrenu, ki je mogočen: »Ne zalivajmo jeze / bo prerasla vse / kar naredi, da življenje nekako gre.« Zmelkoow je še vedno najmočnejši, ko mimogrede gromko zanesljivi bas Žareta Pavletiča prizna, da »čeprav sem v gužvi / je šel cel dan v nič«, kar potem ozaljša z »narcisoidni psihopati na svetovnem prvenstvu / v bebavih rešitvah velikih težav / se množijo kot bakterije / z viola obrazi od jeze promovirajo bes kot edino rešitev / zdaj gre zares.« Polje plevela je tako blizu, ampak tudi daleč, da bi Zmelkoow okrepil in hkrati zbežal od svoje preteklosti. Ko si stisne petko, odhiti naprej. Zato zavije v Patetiko, še eno parodijo, satiro, triakordni komad, ki se nasloni na obdobje s preloma tisočletja. Patetika bi lahko bila antipop komad. Posvari in hkrati pokritizira, čeprav ni čisto jasno, koga, ko se poloti uspeha v glasbeni industriji. Svoje sopotnike, aktualne mlade kitarske skupine, pop glasbenike? »Če hočeš na hitro na sceni uspet / in privabit pod oder na tisoče deklet / samo roko na srce in stokaj v mikrofon / patetika gre dobro v promet,« je mamljiv refren, skoraj prepoceni za bend tega kova. Patetika ni nič novega, je pa res, da kaj takega lahko legitimno spesni samo bend, ki je dehtel v komadih Sentiš navadni, Zavese plešejo, Ko bom prišel spet nazaj. To je tista kredibilnost, ki jo v Zmelkoow pač imajo. In potem je tu Sempre Sergio. Najprej, Sergio je nazorna ponazoritev tega, kako poln, močen, nepresežen album je bil Čiko, Pajo in Pako. Zakaj? Sergio niti ni bil med najboljšimi komadi ali med najbolj izrazitimi, ni mogel konkurirati skladbama Klub ljudi z resnimi težavami (»Problemi so«) ali Gravitacija (Več kot spijemo boljši smo). »Tržaški James Bond« je tista nit, ki je bila zastavljena na prvencu z Yo!, potem pa je dobila zalet s skladbami Primavera, Jaz se vrtim in Mogoče me ni, kjer je bil Sergio globina, srž albuma, ne pa polet. Zdaj Sergio za nazaj dobiva pozornost, katere takrat ni bil deležen, ker preprosto ni prišel na vrsto za kaj več. Kar ponovno potrdi, kaj vse je Zmelkoow tedaj zmogel. 

Spomenik je z verzi »Kar igraj se nevihto / ti smešen mali oblak / obljubim, da ne bom nikamor bežal,« tankočutnost čez brenkajočo kitaro, ob kateri violine delujejo sugestivno, ne da bi postale patetične ali vsiljive. »Boža me sonce, medtem ko si postala spomenik iz regratovih lučk / ki jih veter sproti razpiha,« je dih jemajoče, ganljivo in nekaj najboljšega, kar lahko te generacije še dajo od sebe. S Ti zlomka pa v Zmelkoow potrdijo, da zdaj »preskočimo tiste dejavnosti, pri katerih smo si polomili zobe in se obrnemo k preverjenim rešitvam,« kot so dejali za MMC RTV Slovenija. Ti zlomka popelje drugi del albuma h konvencionalnemu poslušanju albuma. Od pesmi do pesmi, samo tako je Ti zlomka nagrada za vztrajnost. Ta skladba je zmelkoowski blues, ki je vedno deloval, ker si je vzel čas za premislek in prepišno interpretacijo. Tako preprost, tako samoumeven, tako ničkolikokrat slišan, pa tako dobrodejen za album.  Bolj kot Samo zase kot prase, kjer je ideja takoj jasna in nato eksploatirana do točke, da meji na tujek za Zmelkoow. Samo zase kot prase je preočitna požrtija, tako kot Poredni gosti ali Batman. Karikatura in strip, s čimer ni v osnovi nič narobe, toda v Zmelkoow sporočilnost najbolje predajajo ne s sredincem v zraku, ampak z razkrečenimi tremi prsti (prstanec, sredinec, kazalec). Z navodilom »beri med vrsticami«. Podobno velja za sklepno Pozitivo?, ki je premišljujoča, produkcijsko markantna, a na tem albuma nekako tuja in nesklenjena, navzlic sporočilu, ki ga podaja: »vseeno je nasilje še bolj bedno kot smrt«. 

Plus je po Pionirjih divergentnega marketinga (2016) in veteranski plošči 10/10 (2022) po svoje nadaljevanje, vztrajanje, predvsem pa poosebljenje tega, kar Zmelkoow še vedno je. In bo to še bolj. Goga je še vedno silno kreativen, radovednost je njegova glavna vrlina, ki jo zna uglasbiti in spesniti, pri čemur ima zaslombo izkušene postave in produkcije. Neprimerno bi bilo reči, da so se sprijaznili s tem, kar so, ampak zdaj se res zdi, da v tem uživajo, da to cenijo in da negujejo lastno izraznost. Zmelkoow snema albume, ki si niso nujno podobni, so pa sorodni. Tudi zato, da potem »klasike« zvenijo neizbežno dobro. Plus je konzerva za tiste, ki so konzerve še znali odpirati z odpiračem za konzerve, in Zmelkoow je bend, ki deluje, da bi posnel še kar nekaj albumov. Zakaj? Zato, ker če ne bi ustvarjali še naprej, »konzerva« ne bi bila tako dobro konservirana.