Svetla svežina odpiranja trdih oklepov

Enkrat Patetico, vedno Patetico, še bolj Patetico. Le da je zdaj, debeli dve desetletji po nastanku te mariborske posebnosti in še eno po zadnjem, tretjem albumu, drugače. Patetico je zdaj svež, svetlejši, močnejši in svobodnejši. In predvsem zelo mehek. Album Armadilo, ki je več kot le »nov, avtorski projekt«, je skoraj instantna klasika. Je zrelost, ki je ne moreš izsiliti, pričakati ali slaviti. Lahko pa jo tako izpoješ, izpišeš in izdihaš, kot to počne Patetico z nedosegljivo Niko Perunović. Patetico je v letu 2026 tako svobodno migetav, da je to po dveh desetletjih res zavidanja vredno. Glasbeniki so preživeli marsikaj, česar ni več. Izgube jim niso tuje, toda v tem najdejo toliko življenja, utrinkov, utripa in gibkosti, da Armadilo v pol ure preizpraša vse od spominov do pričakovanj. In to tako neponovljivo tu in zdaj. Z mehkobo se loteva trdih, vztrajnih, skoraj neprebojnih oklepov. Kjer bi drugi oklepe trli, Patetico radoživo in čutno kuka vanje. Ko se pasavec počuti ogroženega, se lahko zvije v kroglo, Patetico pa se zvije v mehkobo verzov in svežino zvoka. In ne le preživi, temveč žari. 

Armadilo je izjemno polurno poslušanje in še boljše »branje«. Niti za hip se ne sliši, da je diskografska pavza od albuma Vse je vredu z mojo dušo (2015), na Odzvenu pospremljena z zapisom »Kjer je sam' patetika«, trajala debelih enajst let. Na četrtem albumu Armadilo, ki že na videz, še bolj pa po zvočnem vtisu deluje drugače od prejšnjih izdaj (v gradivu sicer ne navajajo preostalih formalnih predhodnikov, Prologa iz leta 2004, in Patetica iz leta 2005), je Patetico najbolj dostopen doslej. Je bil že prej, ampak zdaj se z mehkobo loteva najtrših oklepov oziroma negativnih vzorcev. Naj bo pasavec še tako nenavadno bitje, je Armadilo res korak naprej. Patetico se predaja na tako svetel in mehek način in povrh brez pompa, brez obletnic ali česa podobnega, kar bi bilo za to skupino trivialno. V skupini so se predali na svoj način, brez premisleka in brez šuma, ampak zato pa najbolj skozi Niko Perunović. Album, ki zveni tako lebdeče in migetavo ter obenem nežno in poskočno, je predvsem tekstni, poetični, izvedbeni presežek. Že za Patetico, kaj šele za ostale. 

Morda je prav zato pravi čas za Armadilo. Tudi ali celo zlasti za sopotnike, ki jih je Patetico nagovoril že na začetku. Patetico je bil navihano mlad, ko se je sprva loteval »avtorskih« priredb še kako zrelih sort, toda zdaj je sam zrela sorta, ne da bi deloval staro ali predvidljivo. Obratno, skoraj neverjetno je, kako zvesto, četudi malenkost predrugačeno, saj se je postava navsezadnje spreminjala, pa vseeno sveže deluje zdaj, ko so pod posneto gradivo podpisani Nika Perunović (vokal), Arsenije Krstić (klavir), Tadej Kampl (bas) in Janez Gabrič (bobni). Smelo, sproščeno in še vedno brezkompromisno izvirno. Gre za »povsem avtorski projekt, ki prinaša svežo, mehko zvočno podobo, a v svojem jedru ohranja tisto izkušeno bridkost, ki jo znamo ubesedit le sami«. Ubesediti in še bolj uglasbiti. Nika Perunović je bila sprva vokalno intrigantna, zdaj pa se je njen vokal unikatno usidral, tako zelo, da se tekoča in razumljiva besedila sproti bere, ne da bi jih imeli pred sabo. Fenomenalni dosežek, ki lahko izhaja le iz celovitega pristopa k ustvarjanju, naslonjenem na izkušnje in zaupanje. Povrhu je album še sijajno posnet. Je moderen in je retro, ne hlepi po preteklosti, čeprav jo premore, hkrati pa izžareva zvok, ki ga nihče drug ne more zajeti v času, ko je dobra produkcija dostopna, odlična pa redka. Darko Kuković kot tonski mojster in izkušeni Tadej Kampl (slednji z obeh strani studijskega stekla kot oblikovalec zvoka) sta v Studiu 22 RTV Maribor sledila zastavljeni produkcijski noti, ki jo je zastavila vokalistka. Ali je Armadilo zato tako vokalno zgodbeni? Najbrž. A ne nujno samo zato. Preostala trojica daje prostor, niza osnovne melodije, vendar se vedno zvesto umakne in pusti, da plošča zadiha z vokalom. Čeprav preberemo, da je bilo vse »posneto maja 2025«, zadeva deluje, kot da je bila posneta v par urah, niti ne par dneh. In izvedena je bila tako kot včasih, ko se je v studio prišlo že z izdelanimi skladbami, saj sta bila studijski čas in trak svinjsko draga.

Armadilo je primerno ime, pasavec ima pač zunanji oklep. Tega je Patetico vedno imel, že z imenom, vokalom, žanrom; zdaj ga ima pa še toliko bolj z besedili in zgodbami. V uvodni Vrt pritegne skoraj preočitno, kot neke vrste trik. Začne klavir, pretanjeno, vabljivo, nekje med filmom in klubom. »Ko ti misliš name / čaka pesem te / ko jaz mislim nate / piše se in ne skrijem se ji več / vedno jo bom iskala / vedno jo bom pisala / samo stisni k sebi me / kaj, če lahko skupaj imava vrt / kaj, če mi tokrat vse, ne tokrat, ne umre?« Vrta ne moreš napisati, ko si star kakih dvajset let. Ne moreš zapeti: »kaj če je to – to, da jemo naš krompir / kaj, če še enkrat rodim / in hišo zgradim«. Če bo Patetico koncerte začenjal s tem, bo prostodušne in odprte poslušalce dobil nepripravljene, ko jim bo serviral (ne)patetičen uvod. Vrt bi bil patetičen komad in po svoje je, le da so za Patetico te meje že davno zabrisane. Kar je za druge patetično, je za Patetico pač vrt. Nekaj šegavega je v tem, ko to počne Patetico. Enako potem velja za naslovno skladbo Armadilo. Eno je interpretacija in glasbena razgibanost, drugo tekst. Morda sta sprva vsaksebi, ampak nista. Nika Perunović poje o tem, kako se je zaleteti v oklep drugega: »Pol pa prideš ti / ki še sam ne veš, kje se te srce drži / in to napiše meni / moje srce gre tvojega poiskat / oba zgubita se in nehata sijat.« Auč. Pisati tako zgodbeno, celo navihano in hkrati ranjeno, zbegano! Ni čudno, da je vokal tako ritmično uspešen. Ja, to je nekaj med jazzom in šansonom, ampak ne premišljeno, študiozno in projektno, le unovčena so vsa ta leta za čase, ki jih ni več. Tempo se še stopnjuje v pesmi Luna, kjer je Rok Vilčnik podpisan pod besedilo, kar nekoliko obrne pristop, ki gre bolj v njegovem stilu z refrenom »nosi me samo še luna / ne nosiš me več ti«. Luna je albumska doza, dobrodošla bo na koncertih, predvsem pa pokaže spretnost Kampla na basu in da priložnost Krstiću, da zablesti na klavirju. Osrednja skladba, globina in težišče albuma pa je najbrž Dan želja. »Ta pesem je za vse, ki jih več ni,« torej zelo nazoren uvod, ki vendarle ne more niti približno zajeti, kako grobo nežna, glasno tiha in izkustvena zgodba sledi. »Lahko o smrti dejansko govorimo / in slovesa spremenimo / ko sem izvedela za raka, sem bila na Poštni / da te več ni, pa v trgovini / kaj naj si kupim, v njej mi povej / ven sem vsa solzna šla, ker kaj naj si kupim v njej, mi povej ...« Uh. In vse to na dosegljivo, skoraj standardno akordno strukturo, svetle pejsaže in utrinke, vredne tistih, ki jih je Patetico prirejal na začetku. Je to kabaret, pop jazz? Dan želja je nujen, nepričakovan, celo neprijeten, črnohumorni komad, a daje obenem ves čas vedeti, da je posvetilo, bolečina, izguba. In je vrhunec Nike Perunović. To je glasba življenja in je življenjska glasba. 

Album se bi po tem lahko zapeljal in usidral v vajene strukture, kar deloma drži, saj v komadu Vrtiljak zavije tja, kjer je Patetico že bil. Začuda je Vrtiljak bolj instrumentalno kot besedilno vrteč, pozna se tudi, da Nika Perunović poje glasbo na tekst, ki ni njen. To ni kritika Tadeja Kampla kot avtorja glasbe ali Roka Vilčnika kot tekstopisca, ampak dejansko je Nika spet bolj prepričljiva, ko pride Punca in zapoje svoje verze. Punca je komad o ljubezni za tiste, ki imajo srce na svojem mestu. »Si čakal, si čakal na svojo punco, ki te bo sprejela / si čakal, si čakal na punco, ki bo še starše rada imela,« to so točno takšni verzi, da je klavir še bolj uspešno bluesovski. Če bi le obstajali hoteli in klubi, ki bi tole ponujali redno in v takšnih dozah. Najbolj umirjena točka albuma pa je Ne pravi mi: »In oprosti mi, ker me boli kot križ / in ker odgovoriš, kot da poleta mi res manjka / ker jaz več ne bom delala v strežbi / ko tebi družbe zmanjka / ne pravi mi, da sem te iskala / ker si bil ob meni čas.« Vrstice, kakršne se je včasih pogosteje pelo in pisalo, zdaj pa so presneto redke, zato pobožajo, celo nasmejijo, četudi kdaj s kislim priokusom. Ne pravi mi je ob šelestečih metlicah na bobnih, sledečem klavirju in zanesljivem basu prepričljivo svetovanje o tem, zakaj se take pesmi poje. Čisto ob koncu zapoje še saksofon Vaska Atanasovskega, tako značilno njegov in dobrodošel, da je Ne pravi mi kot trepljaj samemu sebi in svojemu srcu. In da klavirja ne more biti preveč, torej klavirja, ki akordno udriha nastavke, se izkaže v Leze mi ljubezen v srce, ki se je znašla kot kandidatka za popevko tedna na Valu 202. Vilčnikov tekst in interpretacija sta »zaklenjena«, komad deluje kot častni krog, topel, poln, željan. To so lepe muzike, doživete z odprtimi ušesi in zaprtimi očmi. 

Kadar padajo oznake, da »takšne glasbe več nihče ne dela«, se izkaže, da jo Patetico še kako zna, neguje in nadgrajuje. Najprej zase in iz sebe. Ali kot slišimo v sklepni pesmi Ljubezen v žepu, kjer bobni edinkrat zaštrlijo in se ritem lomi med pričakovanji in dovtipi: »Vsi smo tukaj za malo sonca malo strasti / in tudi brez konca se preživi.« Če bi se v tem razbralo, da bi to utegnil biti konec Patetica (kar je malo verjetno glede na kondicijo), bi se res preživelo. Z nasmehom in mehkobo vsem tegobam in nepolni dvojini navzlic. Patetico ima v Armadilu tisto, kar že sam pove, da ima: »Glasbo, ki ni več samo zvok, ampak prostorsko-čustvena izkušnja; ustvarjalno polje s popotniki med dimenzijami in svojim zvočnim zemljevidom.« Patetico je v letu 2026 tako svobodno migetav, da je to po dveh desetletjih res zavidanja vredno. Glasbeniki so preživeli marsikaj, česar ni več. Izgube jim niso tuje, toda v tem najdejo toliko življenja, utrinkov, utripa in gibkosti, da Armadilo v pol ure preizpraša vse od spominov do pričakovanj. In to tako neponovljivo tu in zdaj. Z mehkobo se loteva trdih, vztrajnih, skoraj neprebojnih oklepov. Kjer bi drugi oklepe trli, Patetico radoživo in čutno kuka vanje. Ko se pasavec počuti ogroženega, se lahko zvije v kroglo, Patetico pa se zvije v mehkobo verzov in svežino zvoka. In ne le preživi, temveč žari.