Kjer je sam' patetika

Vse je v redu z mojo dušo je naslov novega albuma popevkarske jazz zasedbe Patetico, ki spretno krmari med tankočutnimi baladami, primernimi za zakajene mestne kleti, in šansonjerskim, na trenutke igrivim pogledom na svet. Najbrž se vsi spomnimo tiste pesmi iz televizijskega oglasa enega od mobilnih operaterjev, ki je Patetico čez noč izstrelil na domala vse radijske postaje pri nas in tako žanr iz nekega drugega časa uspešno prinesel v dnevne sobe (in spalnice) sodobnih melodij. Ta komercialni uspeh je zasedbo zaznamoval in jo za vedno narisal na zemljevid slovenske glasbene scene, vokalistka Nika Perunović pa je s svojim svojevrstnim vokalnim pristopom, ki ga črpa iz glasov ženskih jazzovskih legend, in momljajočim, z ljubeznijo okajenim sesljanjem postala nekakšna slovenska Billie Holiday 21. stoletja. Od takrat je minilo dobro desetletje. Kar je dobro desetletje več, kot so člani sprva računali.

Patetico so tokrat Nika Perunovič (vokal), Dejan Berden (klavir), Ciril Sem (bobni), Tadej Kampl (bas) in Rok Vilčnik (pero). Njihova zgodba naj bi se končala po nekaj kabarejskih nastopih leta 2003, a jih je v mariborskem klubu Satchmo na zvočni zapis ujel tonski tehnik in omenjeni bootleg je postal pravi hit, širil se je preko zapečenih cedejev in spleta. Lahko bi rekli, da je bil bestseller, čeprav se ni prodajal oziroma je bil brezplačen. Svojo pot je v tej ne prav visokokakovostni obliki našel tudi na Radio Študent in Val 202. Osnovna ideja dramaturga Roka Vilčnika je bila ustvarjati besedila na priredbe melodij znanih svetovnih ustvarjalcev in se ne omejevati zgolj na jazz, a jih nato ponuditi v swingovsko-šansonjerski preobleki. Zaščitni znak skupine sta kaj hitro postali »patetika« Vilčnikove lirike in izvenserijska glasovna interpretacija vokalistke Nike.

Priredb zdaj ni več, saj plošček Vse je v redu z mojo dušo ponuja izključno avtorske stvaritve, za razliko od prvenca Prolog, ki je bil izdan leta 2004 (založba Sanje) in je bil pravzaprav mala plošča, saj za vse skladbe niso pridobili ustreznih dovoljenj izvirnih avtorjev. Moj navihan Valentin je bil tisti single, ki ga je za svojega vzel tudi (takratni) Mobitel. Prvi celoviti album je izšel šele dve leti kasneje.

Tokrat Patetico, 11 let po Valentinu, predstavlja njegovo žensko različico Valentino in še deset drugih pesmi. »Saj ni kriv, če te ne ljubi, saj ni kriv, samo proč gre, pomagaj mu, da najde v vsej tej zmedi svoje staro dobro zguljeno srce,« pravi večkrat poudarjeno odpuščajoče uvodno besedilo, ki jezdi na bobnarskih metlicah, kontrabasu in vedno bolj nasičenem, stopnjujočem se klavirju. Plošča se odpre po pričakovanju tam, kjer je Patetico prej končal, in nakaže smer, v katero bo šel. Pot tako ostaja trdno začrtana in v okviru zmožnosti, omejitev ter predvsem prepoznavnega sloga zasedbe.

Skladba Leteče krste že, kljub tekstu, plava v živahnejših vodah. Swingajoči ritem v refrenu pravi, da »leteče krste dežujejo z neba, na njih bomo leteli do konca sveta, tam nam bo bog dal vse, kar želimo, a do takrat se raje tu veselimo« in da si »zdrav, dokler ti bije srce«. Komad ponudi celo kratek (v jazzu zaželen, v popu manj) basovski solo. Izstopa zagotovo tretja skladba, V živo, ki na začetku pričara minimalistično molovsko vzdušje in se nato razvije v prepričljivo hitečo zvočno tvorbo, ki jo poganja neumorna tolkalsko-pianistična baterija: »Ljudje imajo obraze, a izza njih ni nič, skozi vse te nore faze si delimo kič, tvoj pogled je star in potreben popravila, daj mi svojo kri, bova skupaj valovila.« Skladba Za tiste dni je klasična popevka z vplivi in primesmi njenih starejših predhodnic; za natančnejšo predstavo si zamrmrajte Where Have All The Flowers Gone. Že omenjena Valentina, ki se »vedno smeji, ko drugi gledajo stran«, prinaša zanimivo ritmično podlago, bolj funkovsko-rockersko, za katero je morda kot inspiracija služil Charlie Watts in njegova instrumentalna podlaga pri jazzovsko obarvani skladbi Slave. »Ljubezen gre, ena solza umre, sambo plešejo vsi, nek nov svet se rodi, na oknu vidim – leta grejo, sreča je že čez prvo vejo, samo Valentina tega ne ve.« Pesem očitno pripoveduje o Valentini, ki vedno piše pesmi, njen papir je zmečkan in ona je prepričana, da jokati ne velja vse do srca.

A tudi Patetico ne prepeva zgolj o ljubezni in čustvih, kar potrjuje komad Predsednik je zadet v slogu rockabillyjevskih Stray Cats in večne klasike Fever. Duhovito besedilo dopolnjujeta pristop vokalistke, ki svojo interpretacijo uspešno pelje med rapersko-pripovedovalskim slogom in soulom. Bolj v klasični popevkarski jazz se skupina vrne z Nezemljanom, v pop v stilu Norah Jones s skladbo Na kratko za dolgo, Dom pa bi lahko konec koncev napisal kar Vlado Kreslin.

Patetico konča tako, kot je začel, in album sklene z dvema za zasedbo značilnima skladbama Včasih bi človek in Spusti ptico iz srca. Na plošči morda ni hita, kot je bil Valentin in ki bi se s svojo svežino zažrl v vse pore slovenskega undergrounda ter nato sadove obiral tudi v mainstreamu. A Patetico je premišljena zasedba, ki ničesar ne prepušča naključju – gre za glasbenike, ki točno vedo, kaj lahko ponudijo in kakšno je njihovo poslanstvo. Prevečkrat opevani komercialni uspeh iz leta 2004, mimo katerega pač ne moremo, je bil pa vendarle pristno naključje, nikakor ne načrtovan ali izsiljen korak. In zdi se, da je Patetico s tem pomirjen. Preteklost in vso neglasbeno navlako, ki je prišla zraven, pušča za seboj. Čas je za zvok, za spomin prvotne ideje – za glasbo.

Ljubezen in patetika se pač v tem desetletju nista kaj dosti spremenili. Zakaj pa pravzaprav bi se? Ostajata večni. Kot tudi jazz.