Veličasten zaključek 40. Slovenskih glasbenih dnevov

Slovenska filharmonija je 23. aprila gostila zaključni koncert 40. Slovenskih glasbenih dnevov, na katerem je Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Stevena Loya izvedel Koncert za klavir in orkester št. 2 Žige Staniča ter skladbi landscape (overexposed) Paula Clifta in Eisenberg Vinka Globokarja. Odlična izvedba vseh treh del je dokazala, da je Simfonični orkester RTV Slovenija resnično zaprisežen tudi sodobnemu glasbenemu opusu. Steven Loy je s svojo dirigentsko prezenco orkester vodil poznavalsko in energično in se popolnoma predal svojemu poslanstvu. 40. Slovenski glasbeni dnevi so tako minili v intenzivnem tempu. V tednu dni smo doživeli kar nekaj izjemnih dogodkov in zaključni koncert jih je veličastno sklenil. Ostajajo številni vtisi, ki jih moramo še urediti, da bodo dobili svoje mesto v spominu, pri čemer nam bodo v pomoč zvočni posnetki in zapisi.

Posebnost večera je bil Koncert za klavir in orkester št. 2 Žige Staniča, ki inkarnira skladateljeve sodobne težnje in zanimanja. Stanič, ki je bil hkrati tudi solist, je prepariran klavir obravnaval kot tolkalo in ga postavil ob bok klasičnih tolkal. Vanj je posegal z raznimi pripomočki, kot so tresoče masažne krogle, vibratorji in opne timpanov, dodal pa je tudi elektroakustični posnetek. Stanič angažirano razmišlja o sodobnem svetu, v katerega je vstopila umetna inteligenca, ki lahko vpliva na ustvarjalni skladateljski proces, v delu pa je tudi nekaj namigov na ideje Edgarda Varèsa, ki se dotikajo razširjanja klasičnih zvočnosti. Koncert za klavir in orkester se prične z udarnim izvajanjem na klavirju in vsesplošnim kaosom, ki ga preglasijo tolkala, medtem ko pianist igra po strunah s tolkalnimi paličicami. Ponavljajoče se geste godal preglasijo trobila, klavir pa služi kot glasbilo, ki združuje klasične in razširjene tehnike. Vsestranskost izvajanja na njem spremlja orkester z izjemno intenzivno igro, v katero se vključujejo piščalke in sirena ter kljubujejo neusmiljenemu pianistu z zgoščenim izvajanjem. Tako se krešejo različne barvne nianse, napetost v godalih, izrazitost trobil in zlasti tolkal ter lucidnost pihal, medtem ko pianist iz grobe klasične igre preide v eksperimentiranje s strunami. Klavir se prelevi v izviren čutni inštrument, predmeti na strunah pa sprožajo alikvotne tone. Klavir postane tolkalo, na katerega pianist igra s tolkalnimi paličicami, pletilkami in celo kladivom, ter tako zaključi koncert. Stanič preseže vzorec klasičnega koncerta in vanj vnaša humorne elemente, ki zajemajo vse od Varèsovih vzorov do igre izvajalcev (pogovor, prepir, smeh, jok) ter poigravanje s predmeti, ki izvabljajo iz strun nenavadne zvoke. Temu pridruži še elektroakustični moment, ki dodatno razširi zvočno polje. Koncert je minil v humorni in divji igri, v kateri se je klavir pomeril s tolkali v bučnem urnebesu, ki se je iztekel v nenadni konec. Žiga Stanič se je izkazal kot angažiran, aktualen in neumoren skladatelj, vpet v sodobnost, ki ga navdihuje, zabava, obenem pa je do nje ironično kritičen.

Skladba landscape (overexposed) Paula Clifta s prikritim citatom Adagia iz Beethovnove Četrte simfonije predstavlja znan, a skriti element ter s tem nekaj znanega podaja v sodobnem kontekstu. Avtorju gre za »iskanje skladnosti med različnimi glasbenimi jeziki«. Skladba je subtilno delo, napisano v dovršenem skladateljevem osebnem jeziku, v katerem posebno mesto zavzema prosojnost in zračnost zvoka. Iz uvodnih pritajenih vzdihov se izvije transparentni zvočni tok, ki postaja vse bolj prisoten v počasnem crescendu in zgoščeni igri. Tolkala dajejo impulz tekočemu teku in razbijajo njegovo monolitnost, s čimer delo dobi nekoliko ritualistično noto. Domišljeno dogajanje v orkestru dopolnjujejo posamezne sekcije, ki se med seboj povezujejo v rahlo in fino tkivo.

Eisenberg Vinka Globokarja predvideva sprotno oblikovanje vsebine s pomočjo navodil in interakcij med izvajalci v okviru partiture. Gre za 8-stavčno skladbo, ki v svoje jedro lovi različne učinke, od prvotne gibajoče se zvočne zmesi, ki spominja na lavo, do oponašanja živali in preraščanja v trušč, ne manjka pa niti duhovitih trenutkov, ki so zelo blizu Globokarju. Zgoščena pripoved se stopnjuje v organizirani kaos, v katerem izstopajo trobila in tolkala, pridružijo pa se jim ostali v napetem tempu, ki jih neusmiljeno podi naprej do velikega poka. Ta navidezna zmeda je v resnici dobro organizirani proces, ki združuje najrazličnejše oglašanje v skupek skorajda vizualnih podob, saj nam izvajalci tako plastično predstavljajo posamezne zvoke, da si lahko zamišljamo vse od lave, tehnološke revolucije in živalske farme do sodobnega kaosa in velikega poka, ki v nastalem kaotičnem živžavu spet ustvari red. K temu pripomore tudi trenutek geste vseh nastopajočih, ki s tresočimi rokami navzgor zaključijo delo. Vinko Globokar je mogočen ustvarjalec izjemno jasnih predstav, ki v svojih delih s humorjem ter izbrušenim (po)sluhom in mislimi nastavlja ogledalo družbi, pri čemer mojstrsko izkorišča vso svojo ustvarjalno domišljijo in jo vloži v zvočni potencial, ki ga mora udejanjiti izvajalsko telo. 

Odlična izvedba vseh treh del je dokazala, da je Simfonični orkester RTV Slovenija resnično zaprisežen tudi sodobnemu glasbenemu opusu. Steven Loy je s svojo dirigentsko prezenco orkester vodil poznavalsko in energično in se popolnoma predal svojemu poslanstvu. 40. Slovenski glasbeni dnevi so tako minili v intenzivnem tempu. V tednu dni smo doživeli kar nekaj izjemnih dogodkov in zaključni koncert jih je veličastno sklenil. Ostajajo številni vtisi, ki jih moramo še urediti, da bodo dobili svoje mesto v spominu, pri čemer nam bodo v pomoč zvočni posnetki in zapisi.