Dvorezna emanacija

Očitno nekje med resigniranostjo in optimističnim pogledom v prihodnost, je Darla Smoking v izteku lanskega leta zaključila svojo devetletno pot z albumom, ki se od predhodnikov razlikuje bolj, kakor bi morda pričakovali. New Mescaline ni niti nadaljevanje politične nujnosti Extincta niti eksperiment v žanrski in skupnostni kemiji, kakršen je bil Pass the Bless, pač pa bolj uigrana, organska, v določenem smislu tudi bolj zaokrožena plošča. Ta zaokroženost je njena najmočnejša lastnost in hkrati edino mesto, kjer se pojavi kak dvom. Tisto, kar ploščo dela tako učinkovito v klubskem ali kolektivnem kontekstu, jo paradoksno do neke mere tudi paralizira kot samostojno avtorsko izjavo ali kot izrazit eksperimentalni preizkus. Toda to najverjetneje ni njen namen. V tem smislu je smotrno motriti tudi nadplasteno politično sporočilo upanja in kolektivnega prehoda – New Mescaline glede na svoj zven ni plošča za virtualno introspekcijo, je plošča za skupni prostor. In v tem prostoru tudi deluje.

Zvensko jo močno zaznamuje prisotnost gostujočih glasbenikov. Kontrabas Jošta Drašlerja, klavir Roka Zalokarja in trobenta Gašperja Selka v kontrastu z osnovno produkcijsko strukturo dua ustvarijo izrazito dvojnost. Na eni strani deluje jasno zvočno prepoznavno jedro zasedbe: bobni, bas in še za korak bolj tehnično raznolika elektronika, ki so tokrat prav klinično čisti, skeletni, mestoma blizu dubovski klubski elektroniki ali nemškemu dub technu devetdesetih, drugod pa bolj eksperimentalnim žanrom, hrupu in radikalnejšim izrazom. Na drugi strani gostujoči instrumentalisti, ki odigrajo Brsove in Naceve avtorske parte, s svojim zvenom vso to preciznost potegnejo v smer protojazzovskega groova in skoraj noirovskega, prototriphopovskega sentimenta, ki Darli daje nov karakter. Ta sentiment je najmočneje skoncentriran v uvodnem delu plošče, s skladbami Straight Ahead, String Medicine in Nightmare Before Rainbow, ki kljub vsem nadaljnjim odvodom najmočneje zaznamujejo nastavek in splošni vtis celote. Prej je bila vselej v ozadju, kakor da v preži, vsaj latentna abrazivnost, tokrat je skoraj ni. Namesto nje v lepem številu skladb postopa Drašlerjev kontrabas in z njim povsem drugačna gravitacija. Rezultat tega kontrasta je morda nepričakovan. New Mescaline kliče k bolj klubski izkušnji kot k domačemu ali radijskemu predvajanju. Darla je bila vedno najmočnejša v živo in s klubskim ozvočenjem, ampak tokrat to ni glasna, kričeča, bendovsko udarna Darla, temveč dubovska Darla, idealna za okajeno psihedelično poplesavanje, za tiste momente, ko ritualistično bobnanje, zgrajeno preko dubovskih odmevov snera in prehodov, iz bobnarskih temeljev, ki so zasidrani v kitarskih muzikah, zraste v nekaj večjega, vznesenega tako v vzdušju kot v izvedbi. Za Brgsa in njegovo dubovsko znanost je to zmaga in morda njegovo najmočnejše delo v tej liniji, tudi če sežemo vse do leta 2011, denimo, k What Makes What What zasedbe Sportbilly krši embargo.

Nekje na sredini plošče ta logika doseže svojevrstno kristalizacijo v Desert Dubu, morda najbolj klasično klubsko dubovsko zveneči skladbi na plošči, v kateri smiselno dozirani odmev razmika fosilizirano ritmično zgradbo, hkrati pa se komad v podrobnostih nagiba k frazni in melodični abstrakciji. Dvorezna emanacija obeh Darlinih obrazov žanrske dub znanosti in digitalnega eksperimenta na enem mestu. Drugačen je tudi pristop k semplanju. Vzorci so tokrat naseckani na drobce in izkoriščeni bolj na način klasičnega linearnega instrumentalnega igranja ali mikrogranuliranja kakor pa kot metrično plastenje in zankanje. Kjer se pojavijo prepoznavni historični vzorci – in kakšen se pojavi, med njimi Ali Farka Touré v slogu zahodnoafriškega puščavskega bluesa, katerega suha, ponavljajoča se linearna melodika dobro rezonira s splošnim meditativnim tonom plošče – so uporabljeni kot melodično-kompozicijsko orodje, ne kot momentum ali vzdušje tretjih glasb. Vzorci na albumu New Mescaline redkeje nosijo komad, sem in tja pa ga tiho vodijo. To ni nikjer bolj očitno kot v Landing in Serenity, enem od preprostejših, a glasbeno in konceptualno bolj tehtnih in izzivalnih kosov s plošče, v katerem počasi lebdeča melodična nadstavba v loku prekriva prizemljeni groove in vse časovno vrtinčene nadrobnosti v njenem ploskem drobovju. Plošča se približa izteku s predzadnjo skladbo Snow, ki sledi takoj za Landing in Serenity in prinaša s seboj edini manj naseckani vokalni sempel na plošči. Kljub počasnosti, ali morda ravno zaradi nje, je to skladba, ki je najbližje stari Darli Smoking – z več orientalizma, eterike in mistike v atmosferi, ki je ne nosi kak protojazzovski groove, kakršne najdemo na začetku in še katerem drugem delu plošče. Tu bobni in na kick sploščen bas ne vodijo k obrednemu vrhuncu, pač pa se umaknejo, pritajijo in pustijo, da vzdušje samo nosi težo.

Tisto, kar ploščo dela tako učinkovito v klubskem ali kolektivnem kontekstu, jo paradoksno do neke mere tudi paralizira kot samostojno avtorsko izjavo ali kot izrazit eksperimentalni preizkus. Toda to najverjetneje ni njen namen. V tem smislu je smotrno motriti tudi nadplasteno politično sporočilo upanja in kolektivnega prehoda – New Mescaline glede na svoj zven ni plošča za virtualno introspekcijo, je plošča za skupni prostor. In v tem prostoru tudi deluje. Ajde, Darla, Jah Rastafari!