Prelomna točka mehkobe

Soft spots, torej Mehke točke. Bo držalo. Najti pravi naslov za album je čisto posebne vrste znanje, kaj šele, ko gre za prvenec. In kaj šele takšen prvenec, ko je r&b znatno premešan in ima bolj topel okus. Larao, v katerem se mrmrajoče ideje in pretanjene zgodbe protagonistke Lare Oset obarvajo z glasbeno paleto Leona Firšta, da postanejo tandem, ima s Soft spots res primeren, skoraj idealen naslov. Prepričljiv, suveren, natančen. Do točke, ko navzlic svoji mainstream zrcalni odtujenosti dobiva konkretna in legitimna vprašanja, kot je na primer, zakaj ni bolj tukaj in zdaj. In predvsem, zakaj ne slovenščina in zakaj nekoliko težja zvočna slika? Tako izpeljan r&b? Odgovor je kar zasanjan, izpoveden, topel, ne pa vsakdanji album sam.  Soft spots ima posamično res krasne, vrhunske mehkobne točke, take, ki pobožajo in pomirijo. In predvsem zadržijo štimungo, kar je največji dosežek, sploh z zahtevnejšimi aranžmaji za ideje, ki bi lahko ostale bazične ali okorne. Lara Oset je predana svojemu ustvarjanju štirinajstih skladb in v Leonu Firštu je našla sorodno odprtega ustvarjalca. Skupaj sta sestavila nekaj, kar res ni vezano na čas in prostor. Za prvenec ni moteče, da močni produkciji navkljub obnavlja tisto, v čemer se najde. Čeprav to morda počne malo predolgo oziroma je takih mest nekaj preveč in se zato mehkoba malenkost porazgubi.

Dvojec Larao je svoj prvenec zlagal dovolj časa, da ta ni novost, ni prišel kar tako in nas presenetil v par mesecih. Nenazadnje je bila No rules popevka tedna na Valu 202 že aprila 2023. Albumi, sploh prvenci, se zdaj tako in tako sestavljajo nekoliko dlje. Lara Oset je grafična oblikovalka, ki povrhu iskreno (po)ve, kako »drago« je delati glasbo, in pove tudi, kakšna sreča je, da ima »okoli sebe neverjetno ekipo, ki je pripravljena narediti marsikaj zgolj v dobro projekta«. Soft spots sicer ni tako redek album, ki živi svoj paralelni, svobodni, sanjavi, mehkobni svet, a ravno zato je redek v svoji res suvereni izvedbi. V zvočni sliki, v besedilih, v topli simbiozi in še čem. Eno je, ko ima Lara Oset prebliske in nočna mrmranja intuitivno posname kot preblisk, nekaj drugega pa, ko njene ideje uglasbi, sestavi, oplemeniti Leon Firšt. Pozna se, da se poznata že vse od osnovne šole in da ne gre samo za projektno sodelovanje; takšna glasba je vseeno preveč osebna za kaj takega. Album je svojo predstavitev doživel v ljubljanskem Siti Teatru, za izbrano publiko, ne izborno v hermetičnem smislu. Ne premišljuje, ne kalkulira, koga želi nagovoriti. Ne, to je moderna, intimna, spet pa ne preveč intimna glasba. Je premešan r&b, mestoma soul v ovoju jazza z neo-pop pentljo, ki je v par minutah na radiu lahko konkreten sanjski predah. Kot album pa je to zajetna, premišljena noč. Glasba za nočne ptice. Za Larao si je treba vzeti čas in imeti željo po odmiku.

Soft spots se začne dostopno, vabljivo, mehkobno. Waiting je skoraj pop uvod, vsekakor v primerjavi s skoraj vsem, kar sledi. V takšni poznovečerni napol meditaciji in napol uspavanki je Larao vrhunski, skoraj filmski. Ko sledi Ambivalent, pride na vrsto bolj konkretna razlaga oklevanj. Takoj prodre na plano ritmični del dua Larao in požene prav tako močno (dis)harmonično akordno sliko. Skladatelj, multiinštrumentalist in aranžer Firšt ima proste roke, veliko prostora in na trenutke, ko bi skladba Ambivalent vsaj v obrisih lahko postala pop štimunga, ki jo negirajo ali raztegujejo vzorniki Lare Oset, ga odnese dalje. Precej dlje, stran. In ko že kaže, da se bo Larao nekako umestil, se vrhunec istega komada nenadejano prevesi v Anymore. Tretji komad v manj kot štirih minutah. Ni časa, da bi padla odločitev, teza, mnenje, vse je občutek. In zato se pri Anymore Larao dokončno usede. Ko skladba dobi več prostora in zlasti časa, ko so pejsaži v refrenu sladkobni in hkrati pisani in vijugasti, takrat se začnejo sestavljati vsa tista vprašanja. Ja, tudi o slovenščini. Sploh zdaj, ko je angleščina skoraj izjema, in to tudi v primeru, ki vendarle, hote ali ne, gravitira k bolj izbranemu občinstvu. Saj ne, da bi Larao terjal preveč, ne, ne počne tega, vsaj ne namenoma. Ampak če bi tak komad, kot je tudi Stop numbing your feelings pa še kateri, Lara spesnila v materinščini, bi nenazadnje trčila ob primerjave z ne ravno praznim prostorom sorodno »zmešanih« žanrov. Lara je v intervjuju za Delo dobila dovolj prostora, da je povedala praktično vse, ne da bi se opravičevala. So pa vprašanja legitimna in se znajo ponavljati, čeprav ne nujno dolgo. Kajti vsak prvenec zagrabi le enkrat. 

V tole smer gre premislek: ali bi Larao v slovenščini lahko bil še bolj prepoznaven dvojec, ko ima vendar potrebno mehkobno, kakovostno glasbo in zgodbe, ki bi v slovenščini morda delovale še bolj gibčno in zašle globlje? Vprašanje, ki lahko preraste v dilemo, se pojavlja redno, kar kaže najprej na to, da Larao pritegne, in potem na to, da obstaja želja, da bi še koga. Zakaj torej ne materinščina? »Slovenščina se mi zdi zelo iskrena, v njej se nikjer ne moreš skriti. Dejansko sem že poskusila pisati besedila v slovenščini, a sem se hitro začela samocenzurirati. Zame je izredno zahtevno narediti slovenščino spevno, ravno zato toliko bolj spoštujem tiste, ki jim uspe napisati dobra besedila [...] Pri slovenskih besedilih me hitro zmotijo nerodne fraze, angleščina pa mi omogoča več svobode in več tolerance do lastnih napak. Pravzaprav mi angleščina daje potuho, ki mi zelo ustreza,« se je iskrivo smejala v intervjuju. Kot še pove, je odraščala v časih MTV-ja in spremljala vse od Destiny's Child do Mariah Carey, starša pa sta doma vrtela vse od Pat Metheny Group in Stinga do Princea in skupine Toto. Poleg tega se je sama našla pri vsem od The National in Radiohead do imen, kot sta Bon Iver in Frank Ocean. Izbran, eklektičen okus in vzgoja. »Mislim, da za vse obstajata čas in prostor. Pri tem res nisem snob in mislim, da obstaja veliko dobre popularne glasbe, ki jo z veseljem poslušam. Sporna se mi zdi predvsem fabricirana popularna glasba, ki je ustvarjena zgolj za prodajo. Takšna glasba zame nima substance, kar se hitro začuti.« 

Njena glasba, ki še ni šla v Kino Šiška, kamor se zdaj večinoma gre, ima substanco. V skladbi, kot je fine print, prinese migetavo, gibko, saksofonasto, v refrenu pa večplastno zgodbo, ki se ji da slediti. Larao na vsake toliko steče k ritmično močnejšim, malenkost hitrejšim skladbam. Hitreje kot gre, večji je vokalni razpon. Kajti v nižjih legah poje o tem, kako bodo težave ostale. Trouble bi morda lahko bila osrednja skladba, sploh v paketu z No rules, ki se ji v kontekstu albuma pozna, da ji je bilo usojeno postati popevka tedna. Kar je dosežek, saj Larao ni prvokategornik. V Dream se Lara zaupljivo nasloni na Firštovo glasbeno paleto, ki ves čas riše s svojimi barvami. Ki pa so neločljivo tudi njene, in potem oba »lebdita med prostori časa«. Lebdenje, ki terja pozornost in kondicijo. Nato sledi Nevertheless, v kateri se zelo dostopen vokal prileže še bolj dostopni akustični kitari. Tako preprosto, skoraj konvencionalno. Lara Oset ima svojevrsten, močen, prodoren vokal, ne najvišje lege, pravzaprav se pogosteje odloča za srednjo, čeprav je nemara prav tukaj njena prednost oziroma moč. Ko v angleščini pove, da »ne glede na vse je bilo dobro leto«, deluje mladostniško, ampak izvedba je zrela. In to ne le za prvenec. V In Your Heart je dvojec sodeloval s Hauptmanom in zvočna slika je malenkost bolj izčiščena, bolj diha, tako da se izriše več karakterja, ki ga drugje morda manjka. V skladbi In Your Heart je vokalni duet toliko bolj dobrodošel, ker nazorno pokaže, kako specifičen je Larin vokal. Lara bi lahko pela na porokah, na televiziji, v talent šovih. Ampak ne počne tega, pač pa poje to in pri tem vztraja. S takšno zvočno sliko postaja album Soft spots malenkost dolg, ko se pojavi Passenger seat. Ni namreč dodanega več veliko novega, vse smo že nekako slišali, le da je bilo prej povedano z drugimi besedami, podano z malenkost drugačnimi akordi. V Listen pa se album, resda malce pozno, spet prebudi, da bi poudaril veliki konec: vokalno močno in spevno skladbo All I Can Do, v kateri je toliko moči, da je vztrajanje nagrajeno, ter nezgrešljivo klavirsko sklepno Time. 

Soft spots ima posamično res krasne, vrhunske mehkobne točke, take, ki pobožajo in pomirijo. In predvsem zadržijo štimungo, kar je največji dosežek, sploh z zahtevnejšimi aranžmaji za ideje, ki bi lahko ostale bazične ali okorne. Lara Oset je predana svojemu ustvarjanju štirinajstih skladb in v Leonu Firštu je našla sorodno odprtega ustvarjalca. Skupaj sta sestavila nekaj, kar res ni vezano na čas in prostor. Za prvenec ni moteče, da močni produkciji navkljub obnavlja tisto, v čemer se najde. Čeprav to morda počne malo predolgo oziroma je takih mest nekaj preveč in se zato mehkoba malenkost porazgubi. Soft spots je album, za katerega se niti ne ve, da se ga išče. Dvojec Larao pa ga je marljivo našel, skrbno in predano. Vprašanje ob koncu je samo še, ali Larao lahko postane tudi kaj več. Ali je to prvenstveno vokalno-inštrumentalna mešanica v kozarcu r&b-ja s potencialom, ki pa ne poje v slovenščini? Edini odgovor za zdaj je album sam.