16.06.2020

110-letnica tenorista Antona Dermote (1910–1989)

4. junija, ob 110-letnici njegovega rojstva, sta Antonu Dermoti gibanje Kultura-natura Slovenija in Fundacija za razvoj Lipniške doline (FLD) priredili spominski dogodek. Osrednja podoba v najrazličnejših oblikah predstavitev je bil seveda slovenski tenorist iz polpretekle dobe.

Franc Križnar

Anton Dermota
Foto: © Opera Musica

Slovenski operni in koncertni pevec, lirski tenorist, organist in pedagog Anton Dermota (1910–1989) se je rodil v Kropi na Gorenjskem. Bil je med največjimi slovenskimi opernimi in koncertnimi pevci. Odlikovala sta ga lep glas z dognano pevsko tehnično kulturo ter dolga in bogata pevska kariera tako v slovenskem kot evropskem merilu. Po drugi svetovni vojni je slovel kot eden najboljši interpretov (tenorskih) likov v Mozartovih operah. Nenadkriljiv je bil, denimo, v vlogi Don Ottavia v Mozartovem Don Giovanniju (prvič že l. 1938 na salzburških slavnostnih igrah). Po ljubljanski Orglarski šoli, študiju kompozicije in orgel, po petju v zboru ljubljanske Opere in do prvih solističnih vlog v operetah pa nato manjših v operah se je vse od vaškega organista (v domači Kropi in na Bledu) prek Ljubljane prebil do Dunaja. Tam je študiral petje pri sloviti Mariji Radò Danielli. Kot solist je prvič nastopil v sezoni 1939/31 na odru ljubljanske Opere, leta 1936 pa debitiral v Dunajski državni operi, katere redni in stalni član je ostal do upokojitve, skupno 45 let. Njegova mednarodna kariera se je začela, se nadaljevala in se povzpela po evropskih in svetovnih opernih odrih po drugi svetovni vojni (Covent Garden, La Scala, Rim, San Carlo, Teatro Colon, Pariz, Metropolitanska opera idr.). Leta 1954 je koncertiral tudi po Avstraliji. Za svoje delo je prejel številna odlikovanja in priznanja, med drugim »Kammersänger« in medaljo Otta Nicolaija Dunajskih filharmonikov, ne pa tudi Prešernove nagrade. Posnel je številne plošče v najrazličnejših vlogah. Nazadnje se je s svojo življenjsko in umetniško partnerico, pianistko Hildo (r. Berger v. Weyerwald), ukvarjal še s pevskim pedagoškim delom. V Dunajski državni operi je leta 1976 z vlogo Palestrine praznoval 40-letnico svojega dela in tam pri svojih sedemdesetih letih nastopil v vlogi Tamina v Mozartovi Čarobni piščali. Dermota je umrl 22. junija 1989 na Dunaju, kjer je tudi pokopan. V njegovi družini so bili še drugi glasbeniki, pevci. Od vsega dvanajstih otrok so bili kar trije bratje pevci, poleg Antona še Leopold (Leo Cordes [Kordež] Dermota) in Gašper (solist ljubljanske Opere in dolgoletni član prve generacije Slovenskega okteta). 

Ob obeleženju Dermotovega rojstva so po tolikih letih ponovno obudili spomin nanj v besedi, sliki in zvoku. Na posnetkih je bilo moč slišati samega pevca s pianistko in v opernih arijah, kroparski moški pevski zbor in orgle. Vmes je domačin Jože Eržen prebral uvodno poglavje »Bilo nas je enajst ali dvanajst« iz Dermotove avtobiografije Tisoč in en večer (prevod Marijan Lipovšek, Celjska Mohorjeva družba, 1985). Na posnetkih smo spoznali Dermotov glas v prepevanju samospevov in opernih arij. Na koncu je bil še pogovor idejnega vodje in organizatorja dogodka Slavka Mežka z Marjane Mrak, nekdanjo urednico za operno glasbo na Radiu Slovenija in soavtorico monografije o Antonu Dermoti (skupaj s Francko Slivnik; SGFM, 1988) v prezbiteriju kapelice Matere Božje v Kropi, tem izjemnem baročnem umetnostnozgodovinskem spomeniku s pridihom renesanse. Tja se je namreč zaradi dežja vsa prireditev prestavila iz prej predvidene lokacije, »Dermotovega« vrta ob mežnariji. Spoznali smo dunajski blišč in kroparsko bedo našega tenorskega asa. Na repertoarju je imel okoli 70 del (poleg solističnih recitalov s pogosto uvrstitvijo slovenskih samospevov in ljudskih pesmi še opere in druga vokalno inštrumentalna dela: maše, oratoriji, pasijoni, rekviemi idr.). Predvsem pa je Dermota slovel po morda še danes nedosegljivih interpretacijah Mozartovih tenorskih arij in oper. Mozart in njegova dela so ga zagotovo zaznamovala zaradi izredno subtilnega, da ne zapišem skoraj svilenega bell canta

Spomin na pevca je v Kropi potekal pod organizacijsko in umetniško taktirko Slavka Mežka, predsednika gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine oziroma krajine Kultura-natura Slovenija ter Fundacije za razvoj Lipniške doline, ter s sodelovanjem Muzejev radovljiške občine – Kovaškega muzeja Kropa in župnije Kropa. Tretji program Radia Slovenija – Program Ars bo med 7. junijem in 2. avgustom v rednih nedeljskih popoldanskih opernih oddajah ponovil ciklus oddaj o Dermoti.