Tristan in Izolda prvič v ljubljanski operi

16. februarja smo ujeli še zadnjo od razprodanih ponovitev Wagnerjeve opere Tristan in Izolda (WWV 90) v režiji avantgardnega gledališčnika Roberta Wilsona, ki je preminul lansko leto. Romantično delo, ki je bilo premierno izvedeno 10. junija 1865 v Münchnu, sledi tragični keltski legendi. Velja za enega izmed vrhuncev zahodne umetnostne glasbe, in to predvsem zaradi kompozicijskih razširitev z odmikom od tradicionalne tonalne harmonije s pomočjo rabe disonančnih akordov in nedokončanih kadenc, s čimer je skladatelj udejanjal svojo idejo o glasbi prihodnosti oziroma Zukunftsmusik, ki je vključevala njegove težnje po neprestano tekoči melodiji kot elementu prave opere. Tudi če odmislimo zgodovinski pomen te uprizoritve na slovenskih odrih, je bila predstava presežek v vsakem pogledu, od blestečih solistov, vrhunske orkestrske in zborovske izvedbe do sodobnega abstraktnega vizualnega pripovedništva, ki bi se zagotovo moral dotakniti tudi tistih, ki zagovarjajo zgodnejše tradicionalistično operno razkošje. Izjemno. 

Kot zapiše Jernej Weiss v članku »Wagner na ljubljanskih koncertnih in opernih odrih«, dejstvo, da se Wagner redko znajde v repertoarju v Ljubljani, deloma drži že od povojnega časa, ko je prevladujoča ideologija spodbujala izvedbo novih, dotlej še ne izvedenih ali vsaj manj znanih slovenskih oper in baletov. Drugi vidik, ki ga je treba vzeti v ozir, je distanciranje od nacistične kulture, ki je veličino nemškega naroda med drugim utemeljevala na Wagnerjevem delu. Kljub temu da se je po razpustitvi jugoslovanskega Oddelka za agitacijo in propagando na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja v federacijo vrnila naklonjenost do germanskih skladateljev, se je v slovenskem prostoru v okviru socrealističnih vrednot in estetike tovrstno produkcijo še vedno zavračalo. Drugače je bilo v času med vojnama, ko je opero vodil Mirko Polič. Točno sto let nazaj, konkretno 17. februarja 1926, je uprizoril opero Leteči Holandec, ki je požela izredno naklonjen odziv, v sledečih letih pa so bile izvedene še opere Tannhäuser, Valkira in Parsifal. Po tem so se Wagnerjeve opere na slovenske odre vrnile šele proti koncu petdesetih s ponovno uprizoritvijo Letečega Holandca in Lohengrina, ki ostajata najpogosteje izvajani Wagnerjevi operi v Sloveniji. Uprizoritev celotnega dela Tristan in Izolda ima v tem kontekstu torej zgodovinski pomen, saj predstavlja pomemben mejnik, ki med drugim postavlja na trhla tla tezo, da zaradi pomanjkanja solistov ter majhnosti operne hiše in njenega orkestra v primerjavi z evropskimi metropolami ni mogoče zadovoljivo izvesti dela takšnih razsežnosti. 

Predstava Tristan in Izolda, ki se je v ljubljanski SNG Operi in baletu premierno odvila 5. februarja 2025, je nastala v koprodukciji z gledališčem La Monnaie iz Bruslja, Kraljevim gledališčem iz Madrida in Vroclavsko opero. Trajala je dobrih pet ur, za izvedbo pa je bilo treba operni orkester razširiti do skrajne mere, ki jo je koncertna jama ljubljanske operne hiše še prenesla, tako da je bil zbor postavljen v zaodrje. Kljub prostorski stiski se je orkester pod taktirko gostujočega maestra Jacka Kaspszyka skozi tri osemdesetminutna dejanja izjemno izkazal v svoji interpretaciji monumentalnega dela. Od začetka preludija mimo veličastnih francoskih rogov v prvi sceni drugega dejanja in brezhibnega sola z angleškim rogom v izvedbi Mance Marinko do končne Izoldine ljubezenske izpovedi je glasba zvenela čudovito jasno in uravnoteženo. Kljub bogatim teksturam je bilo vselej mogoče razločiti glasove posameznih skupin inštrumentov, stopljenih v eno celoto. Poleg gostujočih Daniela Franka, Edith Haller in Dubravke Šeparovič Mušovič, ki so blesteli v vlogah Tristana, Izolde in Bragane, gre izpostaviti izjemni nastop Petra Martinčiča v vlogi kralja Marke, Ivana Andresa Arnška v vlogi Melota ter Mateja Vovka, Roberta Brezovarja in Aljaža Farasina v vlogah pastirja, krmarja in mladega mornarja. 

Izstopala je Wilsonova minimalistična gledališka scena, vključno s statičnostjo pevcev, barvno premišljenimi kostumi, manirizmi in maskami, ki so v misli pripeljali podobo pantomimika. S tem se je ustvaril močan kontrast s čustveno nabitima zgodbo in glasbo, katerih ključne trenutke je režiser vseeno podkrepil z raznovrstnimi odmiki od vzpostavljenega toka, bodisi z nenadnimi gibi, spremembo ozadja ali pa intenzivnimi barvami luči, ki so zarezale v privzeto črno-belo okolje. Poleg tega je režiser zgodbo poudarjal s pomočjo odsotnosti vizualnih namigov oziroma takim ali drugačnim mankom; dober primer je Tristan, ki je ob največjem hrepenenju in zavedanju prekletstva svoje človeškosti povsem nečloveško okoren in brez obrazne ekspresije, kar poglobi občutja, ki ga prevevajo. Kljub minimalistični sceni je bila ta mestoma absolutno ikonična z vizionarsko kompozicijo avantgardnega simbolizma filmskih fotografij. 

Tudi če odmislimo zgodovinski pomen te uprizoritve na slovenskih odrih, je bila predstava presežek v vsakem pogledu, od blestečih solistov, vrhunske orkestrske in zborovske izvedbe do sodobnega abstraktnega vizualnega pripovedništva, ki bi se zagotovo moral dotakniti tudi tistih, ki zagovarjajo zgodnejše tradicionalistično operno razkošje. Izjemno.