Pesem, ki nas piše

Letošnji Prešernov dan, državni praznik, ki ga obeležujemo 8. februarja, so v Novi Gorici praznovali naslednji dan, v ponedeljek, ko je osrednja kulturna inštitucija v regiji v sodelovanju z enim najuglednejših pevskih zborov na Primorskem postregla z navdihnjenim dogodkom, naslovljenim Pesem, ki nas piše. S tem je bil simbolično nakazan pomen ne samo pisane, ampak tudi pete besede pri oblikovanju kulturne identitete in tradicije slovenskega naroda. Primorci se posebej zavedamo pomena pete slovenske besede, ki je s trmo in prepričanjem kljubovala najhujšim izzivom in grožnjam v preteklosti. S ponosom in enakimi cilji jo je zato vredno ohranjati tudi v našem času. Odličnost dogodka je že od začetka dalje prepoznalo občinstvo, saj je iz polne dvorane po vsaki skladbi zadonel močan aplavz. S tem smo vsi prisotni, od izvajalcev in organizatorjev dogodka do poslušalstva, pokazali, da nam je mar za kulturo, za klasično in ljudsko umetniško izročilo, za našo kulturno in narodno identiteto.

Na oder Velike dvorane Kulturnega doma Nova Gorica so prikorakali skladno odeti člani in članice Komornega zbora Ipavska in se razporedili v dve skupini. Po prihodu zborovodkinje Damjane Vončina so presenetljivo lahkotno zapeli Gallusov motet Tempore felici multi numerantur amici (Komur se sreča smehlja, prijateljev šteje obilo). Zahtevna dvozborovska skladba (cori spezzati) je zazvenela izjemno ubrano, prefinjeno, uravnovešeno. Po uvodni skladbi je prisotne nagovorila povezovalka Mateja Rosa, ki je predstavila zbor in zborovodkinjo. Izpostavila je, da je spored stkan iz del slovenskih avtorjev ter posvečen slovenskemu kulturnemu prazniku. Žal na dogodku ni bilo direktorja novogoriškega Kulturnega doma, Andreja Šušmelja, čigar nagovor bi vsekakor primerno obarval obeleženje slovenskega kulturnega praznika in zato ne bi smel manjkati. Sledil je preostanek prvega sklopa koncerta, v katerem smo prisluhnili delom slovenskih skladateljev od renesanse prek romantike do sedanjosti. Pod skrbnim in natančnim vodstvom Damjane Vončina so pevke in pevci razkazali zavidljiv izrazni diapazon, ki temelji na dovršeni tehniki, stabilni intonaciji in jasni dikciji, vse to seveda nadgrajeno z izrazno podoživetim, temperamentnim muziciranjem. V najboljši možni luči so zaživele pesmi Po slovesu za ženski zbor in Če ti ne boš moj Emila Adamiča, Pa ne pojdem prek poljan Tadeje Vulc, Laudate dominum Tineta Beca ter Ples v rdečem Andreja Makorja. Slednja je hkrati poklon avtorju besedila, Srečku Kosovelu, čigar stoletnico smrti obeležujemo v letošnjem letu.

Drugi sklop sporeda je prinesel zborovske priredbe ljudskih pesmi z različnih vetrov presenetljivo pestre slovenske kulturne krajine. Tam za turškim gričem je za moški zbor priredil Pavle Merku, člani Komornega zbora Ipavska pa so podali izjemno nežno in intimno interpretacijo. Tudi beneška ljudska pesem Petelinček je zapieu Hilarija Lavrenčiča, prekmurska Fčelica zleteila Lojzeta Lebiča, istrska Kantaj, Nineta Alda Kumarja in Plovi mi, moj brode Ambroža Čopija, dve belokranjski v priredbi Sama Vovka ter Zarja Damjana Močnika so zaživele v očarljivih, globoko podoživetih interpretacijah. Z njimi sta Komorni zbor Ipavska in Damjana Vončina razkazala ne le svoje izjemne glasbene sposobnosti in umetniški navdih, ampak tudi enkratno izvirni in nedvomno kakovostni slovenski zborovski repertoar.

Odličnost dogodka je že od začetka dalje prepoznalo občinstvo, saj je iz polne dvorane po vsaki skladbi zadonel močan aplavz. S tem smo vsi prisotni, od izvajalcev in organizatorjev dogodka do poslušalstva, pokazali, da nam je mar za kulturo, za klasično in ljudsko umetniško izročilo, za našo kulturno in narodno identiteto.