Številni obrazi kitare

Piranski kitarist Teo Collori se je v zadnjem desetletju tako na domačih kot tujih koncertnih odrih uveljavil s projektom oziroma zasedbo Momento Cigano, s katero je od ustanovitve v letu 2015 posnel pet samostojnih in dva sodelovalna (live) albuma, enega z Vladom Kreslinom, drugega z Big Bandom RTV Slovenija. Kot promotor (avtorskega) gypsy swinga je vajen tudi večjih, resnih prizorišč, a medtem ko je na zadnjo marčevsko soboto v Klubu Cankarjevega doma, kjer je izvedel promocijski koncert vinilne plošče Alfonso Tartini, s suverenimi izvedbami to tudi pokazal, pa tega s svojim garažnim, če ne kar gostilniškim vedenjem nikakor ni dal slutiti. Natančno aranžiran program z obilo improvizacijskih vložkov in močno avtorsko noto, k čemer prispevajo vsi sodelujoči – Cali skladbe odpira, Čebašek vanje vnaša čvrst ritem, Krušič dopolnjuje kitarsko jedro, Collori pa skrbi za stilno raznolikost –, opredeljujeta predvsem energičnost in izrazit, dodelan kitarski zvok. Kitara namreč ostaja osrednja pripovedovalka, ki neodvisno od slogovne usmeritve posamezne skladbe ohranja visoko mero melodičnosti, čeprav se Collori tudi znotraj iste občasno posluži različnih tehnik igranja ter s tem doseže bolj raznoliko zvočnost, tako da enkrat prevlada akordično barvanje, drugič pa solistična vloga.

Glasbenik, ki je letos prejel plaketo Občine Piran za izjemno koncertno dejavnost in prepoznavno avtorsko glasbo, s katero predstavlja primorsko kulturno identiteto doma in v tujini, je leta 2024 iz želje po vrnitvi k električni kitari in žanrski odprtosti oblikoval skupino Teo Collori in Jaki Potezi. Sprva so jo sestavljali Collori na električni kitari, Jaka Krušič na basu in Pavel Čebašek na bobnih, nato pa se je triu čez čas iz organskih razlogov (za enega od koncertov so potrebovali zamenjavo za Čebaška, nakar se je pokazalo, da skladbe zahtevajo tolkala) pridružil četrti član, tolkalec Marco Cali. Z njegovim prispevkom so skladbe, ki segajo k različnim glasbenim svetovom – vse od funka, bluesa, countryja in flamenca do reggaeja, rocka, hiphopa in swinga, dobile še večjo širino in globino. Obenem s tem je v ospredje stopila ritmična komponenta.

Natančno aranžiran program z obilo improvizacijskih vložkov in močno avtorsko noto, k čemer prispevajo vsi sodelujoči – Cali skladbe odpira, Čebašek vanje vnaša čvrst ritem, Krušič dopolnjuje kitarsko jedro, Collori pa skrbi za stilno raznolikost –, opredeljujeta predvsem energičnost in izrazit, dodelan kitarski zvok. Kitara namreč ostaja osrednja pripovedovalka, ki neodvisno od slogovne usmeritve posamezne skladbe ohranja visoko mero melodičnosti, čeprav se Collori tudi znotraj iste občasno posluži različnih tehnik igranja ter s tem doseže bolj raznoliko zvočnost, tako da enkrat prevlada akordično barvanje, drugič pa solistična vloga. Tudi številni obrati in ritmične spremembe pomembno prispevajo k dokaj skromni zasnovi, mestoma obogateni z raznoraznimi efekti, kar glasbo dodatno popestri. Ni pa si v tem kontekstu težko zamisliti niti razširitve s pihalno-trobilno sekcijo, in sicer zlasti pri skladbi Cinco Mustachos, ki je ob tej priložnosti zaživela v svoji četrti različici, s četrto postavo glasbenikov. Na splošno so že jezikovno raznovrstni naslovi bolj ali manj vseh skladb precej povedni (Pratimo trendove, Dost mladičev, 69, sprva poimenovana 68 po 6/8 taktu, a je pri oblikovanju vinilne plošče prišlo do napake), kar je prav tako odraz dinamičnosti in prilagodljivosti skupine različnim glasbenim okoljem.

Zanimivo je, da se postava Collori in Jaki Potezi ni odločila za to, da svojo glasbo ponudi na kateri od glasbenih platformah, zato je njenemu repertoarju mogoče prisluhniti izključno v živo na koncertih ali pa, ko si doma zavrtimo vinilno ploščo. Po svoje je ta odločitev kar logična: svetovni splet glasbenike, glasbeno izkušnjo in navsezadnje poslušalce povsem razvrednoti, kar velja še toliko bolj, kadar glasbe ni mogoče v celoti žanrsko opredeliti. Poleg tega bežno poslušanje posameznih skladb na glasbenih platformah poslušalcu ne more posredovati svežine, energije, karakterne dodelanosti, ki smo jih čutili na promocijskem koncertu, da ne omenjam manka veselja ob izvajanju glasbe. To se pač doživlja le na odru in pod njim.