Štirje veslači gredo skozi noč ...

Matej Krajnc, pesnik, pisatelj, kantavtor, član mnogih stanovskih društev in avtor velikega števila knjig in skladb, se pridružuje obhajanju stoletnice smrti Srečka Kosovela. Postavil se je v vrsto vseh, ki se letos spominjajo pesnika in posredno seveda sreče njegovega rojstva, in mu posvetil album z naslovom Tragedija na oceanu. Prenesete si ga lahko na Bandcampu, izdajo pa podpisujejo Matej Krajnc kot avtor skladb in izvajalec, stoletni pokojnik kot tekstopisec, posnetek je nastal v studiu Malotrška čeljust januarja 2026, izdala pa ga je kreativna zveza, ki sliši na ime Slušaj najglasneje!. Krajnc je dobro zapopadel cel pesniški cikel, ga primerno ozvočil, tako da ustreza značaju ekspresionistične pesnitve, polne vizionarskih in katastrofičnih usod človeške družbe, civilizacije. Tu smo nekje v območju apokalipse, kar je bilo čutenje in spoznanje razumnikov Kosovelovega časa. Glasba, ki jo je Matej Krajnc ustvaril, se vklaplja v ta modus, v ta mood, kot bi rekli danes, in s primerno dramaturško ekspresivnostjo še poudari vsebinsko podstat pesnikove vizionarske poezije. V bistvu je plošča še en lep podstavek za pesnikov kip, ki ob stoletnici smrti še kako živi.

Kosovel je živel dvaindvajset let (1904–1926), a je kljub temu ustvaril za kraško polje umetnin, ki so postale del naše kulturne dediščine, del slovenskega pesništva, iz katerega izhajamo vsi trenutno še živi in aktivni. Kosovelu se ni mogoče ogniti, a ne zaradi subtilne lirike, ki sicer kosi po krasotah brezčasja in odzvanja med šelestenjem borovcev in petjem brinovk, pač pa predvsem zato, ker se nas vedno znova dotakne, ker je mislil kot modrec in vizionar, čeprav se je poslovil skoraj še kot deček. Njegova poezija je nesmrtna in navdih za čase, ki jih morda nikoli ne bo. Kar je tudi sam vedel. Iz mnogih njegovih namigov razumemo, da je Evropa beton, železo, banka in kapital, vojna in revolucija, človek pa v krizi smisla. Kot modernist je bil direkten in nam je Evropo kazal kot simbol zamirajoče civilizacije. Je pa kot otrok svojega časa še vedno verjel v »novega človeka«, v »novo umetnost« in podobne reči. Po svoje je imel srečo, da je živel točno v vmesnem času med razpadom starih buržoaznih vrednotnih sistemov in namigi po novem, boljšem in pravičnejšem svetu. Bil je otrok civilizacijske frustracije in slednje je znal tako ekspresivno izraziti in izpovedati, da so njegove besede postale uporabne za vse čase. Še kako žive so danes, ko ponovno nekaj razpada, čez celi svet se razrašča golazen dekadence, nekje pa se rojeva bilka, ki niti ne vemo, če bo preživela v sušah, viharjih in totalitarizmih prihodnosti, in ki bi jo pesnik z veseljem zalival, če bi še živel. Kosovel je odličen kosec tudi dandanašnji. Njegovi travniki so porezani do minimalizma, do obisti, do srčike stvarnosti in resnice. Nikoli se ne bomo nehali navduševati nad njegovo ustvarjalno persono, to drži kot pribito.

Matej Krajnc se je prav odločil, da mu posveti del svoje glasbeno-poetične kreativnosti. Na kantavtorski način posodobljeno, kajti Kosovel bi v svojem času verjetno prisegal na samospeve in zborovska dela. Tudi slednjega je veliko nastalo v zakladnici domače ustvarjalnosti, a Krajnc se ga je lotil res na svoj, izviren način. Tu je električna kitara, akordika je preprosta, vrti se v krogu parih akordov, še najraje v kakofoniji zvokov, kar je za tovrstno glasbo primerno, melodično pa kakor kje: občasno so toni lepo razporejeni, glasovno prijetni, nekajkrat pa je vokalni del le recitativ, peto recitiranje. Oboje ima svoj smisel in pomen, saj se avtor posveča predvsem dikciji in poeziji sami, Kosovelovi besedi, kjer za nejasnosti in momljajoče napeve ni prostora. Kosovela je treba slišati, ujeti njegove besede, se ugnezditi v verzih, vse ostalo je namenjeno zgolj podkrepitvi in podčrtanju napisanega. Devet skladb lahko slišimo, pravzaprav devet enot Kosovelovega »baladnega« cikla Tragedija na oceanu. Krajnc se je odločil za poezijo in v glavnem recitira ob kitarskem vibratu in spremljavi, ki je zgolj akustična školjka in fingira ocean, nekakšno brezmejno vodno širjavo, ki vase sprejme vse bolesti sveta in izgubljenega človeka, ki se sprašuje »kaj je jaz, kdo je jaz«. Seveda gre za parabolo. Ocean je praznina niča in teme (smrti), pesnik pa na robu obale, zre v smrt in zre koncu v oči, še živ, a koliko časa še in kdo sploh je ta »živost«, ta jaz, ki se tu presprašuje o svojem smislu in o smislu bivanja na svetu, v družbi, v toneči civilizaciji. Takole pravi Kosovel v sklepnem delu: »Štirje veslači v noč gredo, / v noč grdo, strašno pojo, / in bijejo z vesli v temni val / in kličejo: Pridi, pridi kralj! // Štirje veslači gredo skozi noč: / Pridi, ga kličejo, na pomoč. / Ali reši v Evropi nas, / ali pa v strašnost potopi nas!«

Krajnc je dobro zapopadel cel pesniški cikel, ga primerno ozvočil, tako da ustreza značaju ekspresionistične pesnitve, polne vizionarskih in katastrofičnih usod človeške družbe, civilizacije. Tu smo nekje v območju apokalipse, kar je bilo čutenje in spoznanje razumnikov Kosovelovega časa. Propad civilizacije se zdi neizbežen, človek je minljiv in majhen, vsebinsko pa se sklop pesmi veže na ničejanski filozofski model in je nekakšna metafora in kritika vojn, kapitalizma, tehnike, propada humanizma, mrtvega boga itd., ki je, to je Kosovelova lucidna vizija, res udarila s hudičevim repom čez dvajseto stoletje z vso silo. Glasba, ki jo je Matej Krajnc ustvaril, se vklaplja v ta modus, v ta mood, kot bi rekli danes, in s primerno dramaturško ekspresivnostjo še poudari vsebinsko podstat pesnikove vizionarske poezije. V bistvu je plošča še en lep podstavek za pesnikov kip, ki ob stoletnici smrti še kako živi.