02.06.2020

160. obletnica rojstva skladatelja Huga Wolfa in Wolfovo leto 2020 v Sloveniji

V Sloveniji je letošnje leto poleg Tartinijeva razglašeno še za Wolfovo leto. Kar velika pozornost glasbene, kulturne in celo politične javnosti je usmerjena v ta dva zdaj že dolgo evropska in svetovna glasbena velika, ki sta dala svoj pečat Sloveniji.

Franc Križnar

Hugo Wolf: 160 let

V Sloveniji je letošnje leto poleg Tartinijeva razglašeno še za Wolfovo leto. Kar velika pozornost glasbene, kulturne in celo politične javnosti je usmerjena v ta dva zdaj že dolgo evropska in svetovna glasbena velika, ki sta dala svoj pečat Sloveniji. To daje določeno težo ne le stroki, pač pa gre tudi za splošno afirmacijo glasbene (po)ustvarjalnosti, kajti tako Tartini kot Wolf sta bila eno in drugo. Seveda pa predvsem skladatelja.

Hugo Wolf se je rodil v Slovenj Gradcu 13. marca 1860. Njegove kompletne in kompleksne (slovenske) korenine je pred desetletjem dokazal Jože Leskovar in s tem opozoril na vseslovenski pedigre Huga Wolfa, četudi ta kljub tej slovenskosti ni znal slovensko. Od vsega slovenskega je edino »rad jedel (slovensko) potico«. Hugov prvi glasbeni učitelj je bil njegov oče Filip, ki je doma rad muziciral. Po kar nekaj šolskih poskusih v domačem Slovenj Gradcu in Mariboru se je brez mature glasbeno šolal na Dunaju in se odločil, da bo tam kot 15-letnik študiral na glasbenem konservatoriju. Bil je pod močnim vplivom Nemca Richarda Wagnerja. Skupaj z vplivi F. Liszta in A. Brucknerja je Wolf oblikoval samosvojo glasbeno govorico. V tem je celo eksperimentiral, in to na področju samospeva, ki morda niti ni preveč zanimal preostale trojice. Paradoksno pa je Wolf živel od pisanja kritik, v katerih je poveličeval Wagnerja in napadal Brahmsa. Prelomni trenutek Wolfove ustvarjalnosti je bil njegov ciklus pesmi na verze Eduarda Mörikeja (1888), ki kot da je sprostil Wolfovo umetniško moč. Obenem se je skladatelj pričel strastno vživljati v svet pesniških čustev in se skoraj brez diha vrgel v ustvarjalnost. Tiste čase so občasno pretrgali meseci, celo leta molka, ko je izgubil vso inventivnost in se mučil v depresiji, kar ga je nazadnje privedlo do popolne omračitve uma. Navzlic temu je v letih 1888–1892 ustvaril več ciklusov nepreseženih del na verze Mörikeja, Goetheja, J. F. von Eichendorfa, G. Kellerja, H. Heineja idr. Omeniti je treba še Špansko pesmarico (1891) in Italijansko pesmarico (2 zv., 1892–1896), opero Der Correidor (1896) in njegovo zadnje delo, tri pesmi na liriko B. Michelangela (1896). Wolf je bil zagotovo umetnik pretanjenega literarnega okusa in sposobnosti, da je besede prelil v glasbo in jim dal novo dimenzijo. Njegovi samospevi so sprega med dvema umetnostnima panogama, literarno in glasbeno. Navezujoč se na prav tako slavna F. Schuberta in R. Schumanna, je Wolf z individualno uporabo novih dosežkov oblikoval lastni slog in hkrati ob Brahmsu ustvaril nov vrhunec v nemški vokalni liriki 19. stoletja. Po Evropi je Wolf zaslovel po letu 1894, seveda s samospevi. Na višku ustvarjalnih moči so ga poimenovali kar »Wagner pesmi« oziroma pesemski lirik. Čeprav ga je bolezen premagala 22. februarja 1903 na Dunaju, kjer je tudi pokopan, iz Wolfovih del še danes izžareva moč. V njih je Wolf dosegel popolno enotnost pesmi in uglasbitev.

Leto 2020, leto medsebojnega dialoga med Slovenijo in Avstrijo, je v okviru Wolfove 160. obletnice rojstva poimenovano Wolfovo leto in obeleženo z različnimi prireditvami tako na avstrijski kot slovenski strani. Hugo Wolf v letu medsosedskega dialoga na ravni kulture veže obe državi in oba naroda, saj gre za slovenskega skladatelja, ki pa je svoja največja dela ustvaril v Avstriji. S tem je hkrati s svojim zavedanjem slovenskih korenin postavil spomenik tudi dediščini slovenske klasične glasbe.

Uvod v letošnje Wolfovo praznično leto, ki ga je razglasilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, je bila slavnostna akademija v Slovenj Gradcu (Koroška galerija likovnih umetnikov, 22. 2. 2020), kjer so z večinoma Wolfovo glasbo nastopili domači mešani pevski zbor Carinhia Cantat z zborovodjo Tonetom Gašperjem, Komorni (mešani pevski) zbor Huga Wolfa iz Maribora z zborovodjo Alešem Marčičem. Na koncu sta oba zbora skupaj zapela dvoje Wolfovih del, pri čemer sta se omenjena dirigenta izmenjala. Z uvodnimi, vmesnimi in zaključnim nastopom so poleg tega sodelovali še pianistka Maja Kastratovik, flavtistka Lucija Strmčnik ter solisti in solistke iz vrst obeh zborov. Ker je šlo za osrednjo državotvorno počastitev Huga Wolfa, se je po nagovorih domačega župana Tilna Klugerja in ministra za kulturo Zorana Pozniča odzval še predsednik Borut Pahor. Slavnostni in hkrati strokovni nagovor je imel Matjaž Barbo, ki je orisal pot, pomen in vlogo Huga Wolfa, tega vplivnega skladatelja, pomembnega za pot slovenske glasbe v evropski glasbeni prostor. V nagovoru je orisal skladateljevo povezovanje glasbe z besedo, Wolfov futurizem (Wolf zapisal, da glasbo »pišem tudi za prihodnost«), glasbo z ostro zvočnostjo in svetlobno razklanostjo, razcepljenost med slovenskimi koreninami in nemško zavestjo ter opozoril na skladateljevo ujetost v starodavno duhovno izročilo. »Že v svojem času je Wolf predstavljal izziv marsikateremu sodobniku, saj se ni uklanjal tipičnim in malomeščanskim predstavam o čistosti glasbenega stavka in glasbenem ustvarjalcu, ki kot svečenik služi v svetišču visoko dvignjene umetnostne religije,« je povedal Barbo. 

Letošnje slovesnosti so se v Slovenj Gradcu pričele že 30. januarja in bodo trajale vse do 17. decembra. Poudarek bo na koncertih, in to prednostno z Wolfovo glasbo. Vse sicer žari iz Wolfove rojstne hiše na slovenjgraškem Glavnem trgu 40, kjer je dandanes Wolfov muzej ter sedež Mednarodnega informacijsko dokumentacijskega centra Huga Wolfa. Zraven je še Društvo H. Wolfa s svojo glavno gonilno silo, predsednikom Markom Košanom, ki je bolj svetovni in evropski kot pa slovenski fenomen. 

Program prazničnega jubileja si lahko ogledate TUKAJ.