12.04.2018

Adio, Marina!

In memoriam Marina Dolores Horak (1. 11. 1944–7. 4. 2018)

Tomaž Gržeta

Marina Horak in Četrtinka
Foto: © Osebni arhiv

Marina Horak je bila slovenska pianistka poljsko-makedonskih korenin, ki je kot enkratna osebnost svoje življenje, dejavnosti in stike razdajala in razvijala po vsem svetu. Njen življenjepis je impozantna in skoraj neverjetna zgodba, ki presega dolžino in namen teh vrstic. Kogar podrobneje zanima, naj obišče umetničino spletno stran.

Kot koncertna pianistka, glasbena umetnica in pedagoginja, mentorica na področjih, ki presegajo, a vključujejo glasbo, je Marina svoje znanje in emocije razdajala enako nesebično skozi glasbo kot tudi besedo. Večji del življenja je preživela v Münchnu, Parizu, Londonu, Amsterdamu ... V rojstno Ljubljano se je vrnila pred dvema desetletjema in od takrat naše okolje neutrudno bogatila s številnimi koncerti, seminarji, poučevanjem na Akademiji za glasbo itd.

Ni bila le glasbenica, temveč tudi pesnica, prevajalka (govorila je osem jezikov in bila domača v njihovih kulturah), skratka, bila je resnično prava humanistka in svetovljanka. Prav tako kot tudi psihologinja in terapevtka, ki je marsikateremu glasbeniku pomagala zgladiti pot med glasbeno mislijo in zvenečim umetniškim dejanjem.

Toda Marina ni bila le glasbenica. Nekoč mi je zaupala, da glasbe ne bi nujno izbrala za svojo poklicno pot, če ne bi bilo že od mladih let zaradi izjemne nadarjenosti samoumevno, da bo hodila po stopinjah svoje matere Hilde Horak, prav tako izvrstne pianistke in pedagoginje. Marino je zanimalo in navduševalo ogromno stvari. Širina in globina njene duše je hrepenela po zapolnitvi z neštetimi dejavnostmi. Ni bila le glasbenica, temveč tudi pesnica, prevajalka (govorila je osem jezikov in bila domača v njihovih kulturah), skratka, bila je resnično prava humanistka in svetovljanka. Prav tako kot tudi psihologinja in terapevtka, ki je marsikateremu glasbeniku pomagala zgladiti pot med glasbeno mislijo in zvenečim umetniškim dejanjem.

Marina je bila še veliko več od tega. Bila je kolegica, prijateljica, marsikomu sestra in nadomestna mati. Bila je oseba, na katero si se lahko zanesel, ki si ji lahko zaupal. Spustila te je v svoj svet in te posvojila. In se pustila sama posvojiti.

Marine ni več med nami. Ostajajo slike in zvoki, ne le na fotografijah in ploščah, temveč predvsem v naših spominih. Tam Marina ostaja z nami in živi svoje drugo, tiho življenje – v vseh nas, ki smo jo imeli radi.

Zvoki klavirja polnijo tišino mirne, skoraj idilične bežigrajske uličice. Izza rdečih vrat pokuka poskočna in večno mlada »Pika Nogavička«, nepočesana, s širokim nasmehom in iskro v očeh. »Veš, kaj, bratec, zate se pa že ne rabim rihtat!« Čaj, postrežen z lončkom mleka v družbi dveh muc na mizi. Neskončni pogovori o glasbi, potovanjih, otroštvu, politiki, kulinariki, prijateljih, drobnarijah iz vsakdanjega življenja ... Čas se ustavi, medtem ko ure bežijo. In zbežala je še zadnja. Adijo, Marina, in hvala ti za vse!