20.10.2020

Aktivni državljan

Po zelo uspešnem in razprodanem nastopu v Gala hali, se je fužinski mojster besedil Zlatko predstavil tudi na odru Kino Šiške, v hibridni koncertni formi.

Miroslav Akrapović

Zlatko
Foto: Kaja Brezočnik / CUK Kino Šiška

Po zelo uspešnem in razprodanem nastopu v Gala hali se je fužinski mojster besedil Zlatko predstavil na odru Kina Šiške, in sicer v hibridni koncertni formi, kar pomeni, da so se občinstvu v dvorani brez časovnega zamika lahko pridružili tisti, ki so koncert spremljali prek live streama platforme Dice na spletu. Glasbena izkušnja, ki v dobri meri ohranja pomembnost koncertov v sedanjih krutih časih za glasbeno umetnost in tovrstno industrijo združevanja. Četudi si ni mogoče predstavljati zmožnosti absorbiranja hip-hop glasbe iz sedečega položaja, se je nastop Zlatka in njegove mini ekipe pokazal v luči njegovega najmočnejšega glasbenega aduta – pristne, čuteče, odkrite in direktne besedne igre. A Zlatko ne bi bil Zlatko, če si ne bi privoščil diametralnega nasprotja tistega, kar izžarevajo njegova družbenopolitična stališča. Ne gre za to, da smo dobili predstavo drugačne osebe, temveč in izključno za dejstvo, da smo bili priče vsemu, kar je srž njegove lirike. Ta se seveda ne razlikuje od Zlatka z ulice z megafonom v roki, le optimizem, ki ga širi okrog sebe, je globoko zakoreninjen v njegovi glasbeni prezenci, ki kljub jezi poslušalca pomirja.

Naš najbolj produktiven raper, vsaj kar se diskografskega opusa tiče, si je letos s svojo neomajno držo aktivnega državljana in prepoznavnega obraza petkovih protestov prislužil kar nekaj bodic iz najvišjih vladinih krogov in kompatibilnih medijev. Ravno zaradi tako pogojene (anti)reklame je bil koncert v (po trenutnih zmogljivostih) nabitem Kinu Šiška in pred zasloni doma posebno intrigantno mikaven. A Zlatko ne bi bil Zlatko, če si ne bi privoščil diametralnega nasprotja tistega, kar izžarevajo njegova družbenopolitična stališča. Ne gre za to, da smo dobili predstavo drugačne osebe, temveč in izključno za dejstvo, da smo bili priče vsemu, kar je srž njegove lirike. Ta se seveda ne razlikuje od Zlatka z ulice z megafonom v roki, le optimizem, ki ga širi okrog sebe, je globoko zakoreninjen v njegovi glasbeni prezenci, ki kljub jezi poslušalca pomirja. Navsezadnje smo bili na koncertu zbrani vsi, ki še verjamemo in dajemo prednost moči glasbenega izraza, besed, z občasnim pridigarskim vložkom. In ravno pridiga v kombinaciji z osebno izkušnjo je narativna prednost glasbenika, kakršen je Zlatko. »Izza razpok posijalo bo upanje,« to je ultimativna sled in nekakšna rdeča nit ne le njegovega zadnjega albuma Julijan Mak, tokratne koncertne promocije v Kinu Šiška, temveč celotne Zlatkove glasbene poti.

Prvi del nastopa, ki ga je poleg nezamenljivega drugega mikrofona v režiji navdahnjenega vokalista Semota pospremil mojster za mešalko DJ Kustur, si je za izhodišče postavil material že omenjenega novega albuma: od Vizije, v kateri pravi, da »ve vsak za dobro in za slabo reči hvala, vsakdan«, prek Delavskih pravic z ogolelo resnico, da »dela se za vikend, dela se za praznik – dela se za minimalca, obira te privatnik«, pa vse do Izgorelosti, kjer se v besedah »tip človeka, ki za spanje manjka mu moči« lahko prepozna skoraj vsak slehernik. Zlatko vešče klepa besedila, ne sklepa pa kompromisov, ko gre za pravice malega človeka. In to je temelj njegovega liričnega pogleda na aktualni trenutek, ki ga živi in ki se v temelju ne razlikuje bistveno od življenja vsakogar izmed nas. Zato je njegova poetična nota tako razpoznavna, mehkobna in nalezljiva in se kot taka hitro zaleze pod kožo, da bi se dotaknila duha vseh, ki v srcu dobro mislijo. 

Ta mehkobnost v simbiozi s tenkočutnostjo je prišla posebej do izraza, ko se je na odru zamenjala zvočna kulisa. Namesto mešalke se je vokalističnem duetu pridružila akustična kitara v izvedbi virtuozno razpoloženega Mateja Sušnika. Dobili smo izštekano različico predvsem ljubezenske lirike, ki, kot pravi naslov hita Ti me dviguješ, dviguje tudi tiste najbolj skeptične ali kritične do lika in dela Zlatana Čordića. Seveda, ob nujnem poudarku na prefinjenih glasovnih vložkih posebno razpoloženega Semota. Občasni medmeti zbrani publiki, ki jih je Zlatko zasolil z rahlo ironičnimi opazkami, niso bistveno zamajali koncertnega loka v njegovi uigrani besedi in ritmiki, saj je bila zlasti Matejeva kitarska izvedba preprosto suverena in osredotočena na izbrano pesmarico. 

Za konec dobre uro in pol dolgega nastopa smo dobili slogovno naravnan venček, ki se je slišal kot siže celotnega Zlatkovega glasbenega ustvarjanja. Kolaž zimzelenih, ki jih je matrično usmerjal DJ Kustur, je izzvenela kot oda Ljubljani, Fužinam, raperskemu obmetovanju, širšemu krogu prijateljev in seveda lepoti sveta in življenja. Bil je to koherenten, konkreten in kljub temnim oblakom optimistično obsijan koncertni večer.