19.06.2019

Brezčasje lepe Vide

Zvočni album Ljobe Jenče z naslovom: O lepa moja Vida (Oh, my fair Vida) ni niz ljudskih pesmi, temveč intenzivna, osebnoizpovedna glasbena zgodba umetnice, ki diha s slovensko ljudsko dušo.

Simona Moličnik

O lepa moja Vida / Oh, my fair Vida

Ljoba Jenče

O lepa moja Vida / Oh, my fair Vida

Založba Pivec
2019

V času, ko se globalizem vrača k nacionalizmom, slovenska glasbena umetnost na številnih področjih ponuja univerzalizme, tudi z navdihom ljudske pesemske dediščine. 

Eden takšnih primerov je zvočni album Ljobe Jenče z naslovom O lepa moja Vida (Oh, my fair Vida). Vsekakor ne gre za niz ljudskih pesmi, temveč za intenzivno osebnoizpovedno glasbeno zgodbo umetnice, ki diha s slovensko ljudsko dušo. To pomeni ne le, da je pozorna do zapisanega in ustno izročenega spomina, temveč da ga dobesedno živi in s tokratnim zvočnim albumom v umetniški interpretaciji in samolastnim izrazom postavlja v današnji čas ter mu odpira nadaljnjo pot v prihodnost. Temeljito poznavanje ljudskega pesemskega izročila namreč odgovarja z dejstvom, da gre tako rekoč za brezčasne vsebine, v katerih vsakdo najde svojo zgodbo; vendar sta za razumevanje potrebna čas in modrost. Zato se ljudske glasbe učimo od ljudi z izkustvi. In to poudarja Ljoba Jenče, ki je zvesta sebi, svojemu prepričanju in ljudskim pesmim. Te se s premišljeno inštrumentalno nadgradnjo zvrstno zbližujejo zdaj s samospevom, zdaj s šansonom, zdaj z džezovsko glasbo, a hkrati ohranjajo razdaljo v tolikšni meri, da ostajajo samosvoje, edinstvene, brezčasne in univerzalne.

Album O lepa moja Vida, slovenske ljudske balade in ljubezenske pesmi je tretji v nizu avtorskih glasbenih albumov Ljobe Jenče, prihaja za albumoma Srčna moč (2000) in Slovenija, odmevi večnosti, pripovedne, obredne in druge ljudske pesmi (2011). Vsi trije pomenijo pomembne točke avtoričinega ustvarjalnega napona, ki zori od skrbnega zbiranja pesemske dediščine in spoštljivega, neokrnjenega interpretiranja v zgodovinskem spominu utopljenega izročila prek iskanja zvočnosti starih glasbenih praks vse do dozorele glasbene izpovedi. Ta se ob skrbnem in tenkočutnem glasbenem soustvarjanju s pianistom Juretom Goručanom ter saksofonistom Borisom Kovačem in flavtistko Mileno Jančurić sem in tja približa glasbeni zvrsti samospeva, se dotakne dopadljivosti šansona ali pa pluje v brezkončnosti džezovskega toka. Pri tem ostaja zvesta jasnemu besedilnemu in melodijskemu toku izbranih ljudskih pesmi, ki jih tokrat vpenja v iskren in prepričljiv samolastni izraz globokih intimnih doživljanj. 

Prvi stik z vzornim izdelkom nagovori s skrivnostjo brezčasja. Ta se dejansko izraža najprej skozi skrbni izbor ljudskih pesmi, katerih nastanka časovno ni mogoče natančno opredeliti; dejstvo je, da potujejo v času. V drugem pogledu se dramaturški lok vpenja v vedno znova nagovarjajočo tematiko ljubezni. Tretji kazalnik je glasbena izvedba. Povsem naravno vodeni glas Ljobe Jenče, ki ostaja zvest izvajanju diatoničnih melodij in izraža čvrsto izkušnjo z ljudskimi pevci, ustvarja intenzivno in jasno premico v občutenju neskončne prostorske širine improvizacijske pianistične krajine s poudarjenimi detajli flavte in saksofona. 

Vsebino uokvirjata daljši kompoziciji. Uvodna O lepa moja Vida sloni na ljudski baladi po posnetku in zapisu iz Rezije. Interpretacija Ljobe Jenče izmenjuje knjižno slovenščino z rezijanščino, s čimer ustvarja kontrastnost melodike ter vodi do dramaturgije, ki je izjemno izrazna v klavirskem partu. V zadnji skladbi, Megla, megla iz jezera, je ljudski napev najbolj zvest vokalnemu občutenju Ljobe Jenče in je zato tako ritmično kot melodično predrugačen, ostaja pa samosvoja zvočna sfera znotraj džezovsko obarvanega inštrumentalnega parta klavirja in saksofona. Nad zgodbo Lepe Vide, ki je sicer znana po mitu hrepenenja, prevlada torej »uslišana«, a nedorečena ljubezen. Vmesne vsebinske nianse so izražene s pestrim naborom in krajšimi interpretacijami ljudskih pesmi z virom v durovskih gorenjskih in notranjskih napevih (Pa kako bom ljubila, Bod' moja [in] Lesarjev malen, Ena ptička priletela, Pa rib'cam dobro gre) ter molovskih prekmurskih in porabskih (San se šetao, Če bi jaz bila fčelica, Zrejlo je žito). Pevski izraz Ljobe Jenče v grobem ves čas ohranja melodično pristnost, tudi z združevanjem različic napevov, a hkrati prinaša izvedbeno svežino in očarljiv mehkobni izraz, posebno v narečnih interpretacijah. Dramaturški lok tako posameznih skladb kot celote intenzivno poglablja klavirski part pianista Jureta Goručana s harmonskimi izleti na področja drugih glasbenih zvrsti, z bogatimi »programsko« zasnovanimi vmesnimi pasusi ter okusnimi ritmično-metričnimi kontrasti. Flavtistka Milena Jančurić ter saksofonist Boris Kovač dodajata pester zvočni kontrapunkt ter ustvarjata glasbeno barvitost, v določenih trenutkih tudi programsko slikovitost.

Recital O Lepa moja Vida Ljobe Jenče in Jureta Goručana z gosti, ki ga prinaša tako v oblikovnem kot v zvočnem smislu estetsko dovršen in natančno izdelan album s spremno knjižico, navedbami besedil, virov, soustvarjalcev, s samolastnimi mislimi in smiselnim vzporednim klikom do Prešerna, je večplastna avtorska nadgradnja preprostih, a izrazno izpovednih ljudskih pesmi. Ponuja se razmislek, da sodobni glasbeni svet odprto sprejema več drznosti, več poguma, več poudarkov in večjo kontrastnost. Toda ne za vsako ceno. Temeljito poznavanje ljudskega pesemskega izročila namreč odgovarja z dejstvom, da gre tako rekoč za brezčasne vsebine, v katerih vsakdo najde svojo zgodbo; vendar sta za razumevanje potrebna čas in modrost. Zato se ljudske glasbe učimo od ljudi z izkustvi. In to poudarja Ljoba Jenče, ki je zvesta sebi, svojemu prepričanju in ljudskim pesmim. Te se s premišljeno inštrumentalno nadgradnjo zvrstno zbližujejo zdaj s samospevom, zdaj s šansonom, zdaj z džezovsko glasbo, a hkrati ohranjajo razdaljo v tolikšni meri, da ostajajo samosvoje, edinstvene, brezčasne in univerzalne. Tudi v tem smislu potemtakem prinašajo v slovenski in svetovni prostor novo zgodbo o Lepi Vidi.