Medene stezice jazza

Kristijan Krajnčan ima na slovenski jazzovski sceni vidno vlogo predvsem zaradi izvirnega pristopa k muziciranju in zaradi njegovih multiinstrumentalnih vrlin. Ponavadi združuje in kombinira violončelo in bobne, kar je že samo po sebi nenavadna kombinacija. Glede na to, da je tudi uspešen skladatelj in filmski ustvarjalec, pa ni težko zaključiti, da gre za kompleksno, široko izrazno umetniško osebnost. Skoraj en tak unikum, ki ga gotovo pogojuje in podpira tudi na široko odprta energija sodobnega jazza. Ni več tabujev ali prepovedanih kombinacij, ni več slogovnih opredelitev, ki bi prisegale na enotne ključe, vse se nekako pretaka in vedno znova oblikuje v osebno izpoved s čarobnim risom in z odločnim podpisom vsakega posameznega avtorja. Krajnčan je s to ploščo na široko odprl vrata v novi (medeni) svet. Mojstrsko je upodobil preteklost, ki se zrcali v sedanjosti, vse pa oblikoval na tako poslušljivi ravni, da njegovemu jazzu pritiče blag in prijazen obraz, čeprav, da ne bo nesporazuma, tega ne smemo zamenjevati z lahkotnostjo in enostavnostjo, sploh ne, glasba je nabita z večpomenskimi strukturami, ima trdne skladateljske temelje, predaja se improviziranju in eksperimentiranju, vsekakor pa zavestno gradi na sozvočju, na fuziji raznorodnega, tako da tudi naslov, ki obljublja iskrenje medu v temi, v popolnosti doseže svoj namen.

Kristijan Krajnčan je vse to. Pri vsakem projektu išče svoj izvirni izraz, svojo pot do zvočne slike, ki ga bo presegla in postala del univerzalne krajine jazzovskega planetarija. Na zadnjem albumu, ki nosi naslov Med se iskri v temi, je šest kompozicij, delno programsko naslovljenih, čeprav to ni najbolj pomembno. V uho pade zanimivo grajenje vsake posamezne skladbe. Vedno se začne z nekakšno ljudsko strukturo, prepoznamo lahko napeve iz naše bližnje in daljne okolice, v nadaljevanju pa arhetipsko jedro, tisto starodavno poetično moč, ki že stoletja krepi in vzdržuje pri življenju ljudskega umetnika, pretopi v sodobnost, v tukaj in zdaj, v trenutek, ki je seveda nabit z drugačnimi emocijami. No, če je slednje sploh mogoče, saj iz teorije vemo, da je zgodb v umetnosti le za prgišče, izpeljav in variacij pa neskončno. Se pa prav pri teh prehodih pokaže Krajnčanova skladateljska potenca: prehodi so načrtovani, gradirani do popolnosti, premik iz stare duhovne sheme v moderno je elegantno izpeljan. Odlična podlaga za kreativnost, kajti s tem kretanjem po časovni premici od davnine do sedanjosti se glasba prepusti samovolji, inerciji, zato spontano zadiha z improviziranjem, s sugestivno močjo hipnega ustvarjanja. Zelo dovršeno, a ne izvedeno šablonsko, nasprotno, včasih so arhetipske melodije samo skromno nakazane, na primer z glavno melodijo znane ljudske pesmi, kot denimo v Kontempliranju, potem pa v hipu završi in zabrbota od žive sile sedanjega trenutka. V Pozabljenju je na primer že začetek jazzovsko ritmiziran, a se ljudski osnovi Krajnčan ne odpove. Tudi Bučanje ima en tak ležeči ton ob vhodu v pesem, ki se potem postopoma razvije v čisto eksperimentiranje, zvočno raziskovanje na vse strani, skoraj že v nekakšno noise jazz fresko, ki se v drugem delu razpre v skupinskem muziciranju, čeprav temeljnega zvoka z začetka nikakor ne izpusti iz rok. Mehkejša je skladba Praznovanje, kjer je ljudski napev že v štartu del kompozicije in tudi tu ohrani bistvo temelja do konca. Najbolj nenavadno je Sprejemanje. Uvodna melanholičnost, izvedena na violončelu, polna flažoletov in zamolkov pa v principu odmikov od ritmike in melodike v sanjarjenje, je mogoče še najbolj v središču tega albuma. V resnici se z godalskimi toni neposredno spušča v meditativno razpoloženje. Tukaj smo, tu, kjer se zvok rojeva, kjer iz zemlje poganjajo klice, mlade rastlinice neizmerne nežnosti in lepote. 

Krajnčan je s to ploščo na široko odprl vrata v novi (medeni) svet. Mojstrsko je upodobil preteklost, ki se zrcali v sedanjosti, vse pa oblikoval na tako poslušljivi ravni, da njegovemu jazzu pritiče blag in prijazen obraz, čeprav, da ne bo nesporazuma, tega ne smemo zamenjevati z lahkotnostjo in enostavnostjo, sploh ne, glasba je nabita z večpomenskimi strukturami, ima trdne skladateljske temelje, predaja se improviziranju in eksperimentiranju, vsekakor pa zavestno gradi na sozvočju, na fuziji raznorodnega, tako da tudi naslov, ki obljublja iskrenje medu v temi, v popolnosti doseže svoj namen. Je pa treba izpostaviti, da kvartet, ki izvaja to medico, imenitno sledi temeljnim postavkam. Tomaž Gajšt s trobento brani frontne linije na višinah, Boštjan Simon s saksofonom daje celoti šarm in mehkobo, ki jo lahko ustvari le jeziček iz trsa, Robert Jukič pa tako in tako ne more odigrati slabe linije, ker je zanesljiv, natančen in slikovit. Za mastering, miks in snemanje je poskrbel Dejan Lapanja, ki zna zvočni material oblikovati tako, da postane umetnina, medeno zlato.