18.04.2017

Čas disket je zares pozabljen

Če je bil prvenec primorskih alternativnih rokerjev Low Peak Charlie bolj kot kaj drugega zlasti predstavitveni poskus izvajalca, ga drugi album Čas disket je pozabljen presega.

Robert Šercer

Čas disket je pozabljen

Low Peak Charlie

Čas disket je pozabljen

Celinka
2017

Če je bil prvenec primorskih alternativnih rokerjev Low Peak Charlie bolj kot kaj drugega zlasti predstavitveni poskus izvajalca, ga drugi album Čas disket je pozabljen presega. Bolj suvereno, dodelano, skratka samozavestnejše, in kar se tiče idejne sporočilnosti, še bolj direktno kaže na odnos posameznika in obstoječega družbenega stanja. Kraški kvartet, ki deluje v Ljubljani, poziva k akciji, a ne ultimativno, daje nam možnost izbire, torej ne vsiljuje. Vedno pač lahko ostaneš tudi debil, kot namiguje začetna pesem Serijski perverznež levo desnih sredin: »Ne bom te poslušal, kdo je moril. / Ne bom te poslušal, za koga stari dali so kri. / Ne bom te poslušal, poslušal levo-desnih sredin. / Vse za to, da manipulirajo. / Vse zlato te ne reši pred seboj. / Te ne zanima, kdo ima krvave dlani? / Razmisli z glavo ali ostani debil.« Ošvrkne nas torej zaradi stalnega pogrevanja (pol)pretekle zgodovine z namenom okoriščanja in nas vodi od koruptivne družbe h koristoljubnemu posamezniku. In pri tem fantje glasbeno tudi ne ovinkarijo.

Album klasične minutaže okoli polne ure, tokrat izdan pri založbi Celinka, sestavlja osem pesmi, skoraj vse so v domačem jeziku, tuja pa je soseda z juga s še bolj tujerodnim naslovom Compadre. Izbiro jezika je najbrž treba razumeti kot zahvalo banjaluškemu Demofestu (2014), kjer je bend dosegel tretje mesto. Za produkcijo je skupaj z bendom lani avgusta poskrbel Robi Bulešič v studiu Beartracks, glasbeni material je bil posnet v živo, z izjemo dodatnih kitar, ki so bile dodane v Baker Street Studiu v Dolenjah, ter končnega vokala (SAE inštitut in Bunker, Ljubljana). Estetsko dodelan ovitek s pomenljivo naslovnico je oblikoval Miloš Mihajlovič v Visualticu, fotografiral je Davor Jerman. Skoraj spodobi pa se, da k sodelovanju povabiš tudi goste: Sandi Čekada je odigral slajd kitaro pri najdaljši skladbi Le Roj, pomožne vokale pri omenjeni »tuji« pa so posodile Tina Križman, Martina Kocina in Nika Vistoropski.

Klasična zasedba kitarskega kvarteta v postavi bobnarja Blaža Kocine, Luka Križmana na kitari, basista Lovra Veluščka in vokalista Andreja Kreseviča na drugem albumu deluje še bolj homogeno. Ob poslušanju novega materiala se zdi, da vsak zelo dobro pozna svojo vlogo – zato da glasbeni material kljub svoji večžanrski nasičenosti na sledi rokovski rdeči niti sploh lahko zazveni, kot je treba. Vse do pripevnega dela, kjer udarijo skupaj, ter močnih inštrumentalnih delov, ki pripomorejo h končnemu užitku ob glasbi tako izvajalca kot poslušalca. Kajti čas disket je res pozabljen. In resetiramo se znova in znova, sproti pozabljamo in mislimo samo nase, kot pravi Kresevič v drugi pesmi. Zato je neizogiben klic po prijatelju, in pravi naj bi se odzval. Začetno ustvarjanje atmosfere srednje do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja nas v tretji pesmi spomni na kornovsko mešanje hip-hopa in rocka ter najbrž tudi na bendovo začetno ustvarjalno obdobje, ki ga je pet let star prvenec Kdo bo koga? že presegel. Da je preteklost mimo, je očitno iz pesmi Compadre, v kateri refren, podkrepljen z dodatnimi vokali, dokazuje, kako mlajšim generacijam politično agitatorstvo z namenom okoriščanja ne diši. Še dlje gre bluzovsko nadaljevanje s kvalitetnim Križmanovim solom (niti eden na albumu ni dolgočasen): zrcali generacijsko medlo občutje, žalostni predznak pa hitro nadomesti že lomljeni plesni ritem. Kljub glasbeni hibridnosti, ki je danes skorajda zaželena, se izvajalec hitro vrne na svoj tir, ker po svojih besedah živi »za svoje vrijeme«, za svoj čas.

Najdaljša pesem Le Roj najprej zvabi poslušalca v rokovsko gruvanje s kvalitetno ritemsko podlago Veluščka in Kocine (takšno prispevata na celotnem albumu), potem ga usmerja na svojo pot ter s pomočjo vokalista vodi do ambientalne zasanjanosti in do dodelanega kitarskega sola, dokler se vsi ti zvoki ne razlijejo v svojem koncu. Fantastično! Še najbolj »eksperimentalna« pesem je Zataknjen, ki bi lahko zvočno zapolnila kak akcijski film, idejno pa reflektira mladega posameznika znotraj pokvarjene družbe. V njej se posameznik znova in znova utaplja do naslednjega vdiha, ki ga drži pri življenju. Rocknrolla že imensko nakazuje smer pesmi: gre za hitro, jezno žganje z obveznim kvalitetnim srednjim delom, edino, kar komad še rabi, je refren brez ovinkarjenja, in ko ta pride na vrsto, slišimo: »Malo manjka pa bom tam, / na svoji njivi bom gospodar, / jaz bom porušil vse, kar pravo je, / jaz bom zaružil, kot se gre.« To, kar kraški alter rokerji znajo, je natančna refleksija okolja in sebe, tako glasbena kot idejna. Za konec kvalitetnega domačega avtorskega izdelka nam podajo še pesem Specifična gostota misli, ki jo imamo lahko za prijetno rokovsko uspavanko, razen refrena, ki spominja na ameriške grandževske zasedbe. Ker je album posnet v živo, je temu primeren tudi konec, zato glasbena celota nikakor ne deluje sterilno. Če fante danes ujamete v metelkovskem klubu Channel Zero, vam ne bo žal.