27.05.2017

Elektroakustični horizonti nove muzike

Misnomer II  je drugi solo album kitarista Domna Gnezde, lansko jesen izdan pri založbi Zavoda Sploh. Tokrat je v igri električna kitara, vpeta v sistem kitarskih ter modularnih efektov, posledično pa je to precej drugačen 'solo kitarski album'.

Anže Zorman

Misnomer II

Domen Gnezda

Misnomer II

Zavod Sploh
2016

Miller Puckette, oče glasbeno-programskih jezikov max ter pure data, je svoje nedavno predavanje posvetil omejitvam računalniške glasbe. Njegova poglavitna teza je bila, da so obstoječi računalniški vmesniki (pa tudi samostojni sintetizatorji zvoka) za potrebe produkcije muzike v živo relativno okorni. Tipkovnica in miška ter vrtljivi gumbi in razni midi kontrolerji preprosto ne zmorejo generirati takšne količine intencionalnih informacij kot tradicionalni inštrumenti. Taktilnost in prostorskost slednjih sta namreč neskončno manipulabilni dimenziji za porajanje zvoka. Z leti oziroma desetletji vaj se ju da tudi razmeroma nadzorovano upravljati. Nasprotno se v umetniškem podjetju žive elektronike ni nikoli zares vzpostavila (oziroma sploh mogla vzpostaviti) ideologija virtuoznosti, torej priučenega mojstrstva (veščine) na čisto fizični, izvedbeni ravni. Tudi ko se piše in razmišlja o elektronski glasbi, se koncept mojstrstva spontano postavlja v kontekst kompozicijskih praks, še posebej v neko elektroniki specifično premeno skladanja, v konstruiranje ter programiranje inštrumentov oziroma zvočnih sistemov. Kot pravi Puckett, obstoječa (še posebej računalniška) elektronska orodja so kvečjemu primerna za komponiranje ali generiranje zvoka kot takega. Morda je to nekoliko pavšalen, verjetno tudi namerno provokativen pogled, a v nekaterih pomembnih potezah je točen. 

Toliko za uvod. K nastavljenim idejam se še vrnemo, a najprej se obrnimo k obravnavani plošči. Misnomer II  je drugi solo album kitarista Domna Gnezde, lansko jesen izdan pri založbi Zavoda Sploh. Gre za nadaljevanje samoizdanega prvenca Misnomer iz leta 2015, na katerem je Gnezda v glavnem uporabljal preparirano akustično kitaro. Tokrat je v igri električna kitara, vpeta v sistem kitarskih ter modularnih efektov, posledično pa je to precej drugačen 'solo kitarski album'. Preko modulov, osnovanih na principu granularne sinteze, lahko vhodne zvočne signale razgrajuje na konstelacijo konstitutivnih (timbralnih) gradnikov zvoka, ki jih je moč manipulirati na glasbeno izjemno pregnane načine. Gre za izrazito drugačen tehnični dispozitiv, kot ga na primer nudi vtikanje reči med strune ali tudi poigravanje s feedbackom. Predvsem gre za drugačne horizonte obvladljivosti, za druga načela oziroma potenciale kompozicije, nenazadnje tudi za drugačno kulturno lokacijo zvena. Misnomer II se tako vzpostavi nekoliko izven žanrskih koordinat, ki bi jih sicer pripisali izdaji Zavoda Sploh. V temelju gre namreč za novi kitarski jazz, čigar elektroakustična materija pa se močno zajeda v (provizorično imenovano) polje post-IDM-ovskega ustvarjanja. 

Na plošči je nanizanih sedemnajst miniaturk, naslovljenih Misnomer 23, Misnomer 24, Misnomer 25 in tako dalje. Gre za improvizirane skladbe, ki jih je Gnezda s kitaro in elektroniko (le na eni od skladb je uporabil še perkusije) posnel v živo, brez naknadne obdelave in brez namena izdaje. Snemal je doma, neobremenjeno, tekom tridnevne seanse s sposojeno snemalno opremo. Precejšni del tega materiala je potem vseeno izbral in razporedil na dotični album, ki ga sestavljajo male, zaključene impresije - raznovrstni jazzovsko obarvani sistemčki možnih plastenj, lomov, drobitev ter spajanj zvena električne kitare. Nekatere od teh v glavnem zelo abstraktnih skladb se na prvi pogled zazde nekoliko frivolne in to je v določeni meri gotovo posledica tega, da se njihova manira sprotne kompozicije kaže v dokaj samosvojem, ušesu malo znanem oblikovanju zvoka. Obenem se njihov aranžerski moment skriva že v sekvencah opreme in štroma, v predizgradnji inštrumenta. Šele čez čas se poslušalec teh logik zares privadi, a ko mu postanejo domače, se pred njim izkristalizira izjemno lična osebna identiteta večine kosov. 

Gnezdova izvajanja, na primer prečenje brenkanja amerikane s futurističnim digitalnim pršenjem, so navdušujoče sveža. Prav tako recimo očara blago-idiomatska improvizacija, podložena z zloveščim pulziranjem globokega basa, ki se organsko razteza iz kitare. S tovrstnimi prepleti in torej na formalni ravni, v konkretnem spoju strojne opremljenosti ter določene, recimo ji jazzovsko-improvizatorske estetike in veščine, ta plošča drži ogromen potencial. A ravno zaradi tega potencialnega bogastva je treba reči, da se Misnomer II ne uspe v celoti realizirati in razviti. V njegovi dobri uri glasbe namreč le stežka razberemo enovit narativni lok, prav tako pa je na njem kakšna skladba tudi odveč, le skromno različna od drugih. Gnezdovi lebdeči akordi, ki se eterično razgrajujejo, imajo določen šarm, ne pa vedno tudi karizme. Povedano drugače: zdi se, da albumu manjka ambicij.

A takšna sodba je delikatna reč. Do kje naj recenzent glasbeno delo obravnava z ozirom na avtorjeve lastne intence in estetske okvirje, in na kakšen način naj k delu pristopi s svojim osebnim, nič manj parcialnim aparatom ter potem kvazi-avtoritativno sklene, da »albumu manjka ambicij«? No, recimo takole: muzika ima vedno še svojo lastno, avtorju odtujeno naravo, do katere ima dostop tudi (ali morda predvsem) poslušalec. Še več, posamezno delo se vpenja v kulturne konstrukte ter (žanrske) kontekste in preko logik teh kontekstov se lahko zapoprime tudi zadeve, ki sicer zatrjujejo lastno avtonomijo. S tem v mislih lahko tezo o ambicijah zapeljem še malo dlje, rekoč, da bi se muzika na plošči Misnomer II morala bolj sistematično samoreflektirati in komponirati. Znotraj njej lastnih horizontov bi ji bila jasnejša načrtnost močno v prid. Čeprav je določena strukturiranost v njej sicer prisotna, je prisotna na nek lahkoten, nezavezan način.

Pri tej točki se bomo vrnili k uvodnemu nastavku. Če Misnomer II umestimo v kontekst izvajanja elektronske glasbe, začrtan v uvodu, se še bolj jasno artikulira njegov potencial. Gnezdova elektroakustika prav ta kontekst razburka s poglobljenim improvizatorskim občutkom ter z enakovredno, prefinjeno rabo kitare in modularcev kot ustvarjalnega vmesnika. S tem presega omejitve žive elektronske glasbe ter vzporedno koristi njene estetske učinke. A kar bi Gnezda lahko dosegel bi bila ne zgolj selitev primarno elektroničarske tehnologije v impro senzibilnost, marveč bi lahko samo improvizacijsko tehniko vpeljal v elektroničarsko potencialnost – in s tem vsaj deloma razrešil problem njene omejenosti, kot ga na začetku tega teksta postavi profesor Puckett. V žanrskih vodah elektronske muzike je namreč pogosta določena rigidnost, ob kateri bi si poslušalec, vajen in naklonjen improvizatorskih manir, včasih želel kaj bolj zračnega. In ker Misnomer II diha, kot se zagre, se torej spet vračam k temu, da je Gnezda vzpostavil izjemen prostor umetniške tehtnosti. 

Tu naj dodam osebno opažanje, da je elektronsko zvočenje v raznih novomuzičnih ter objazzovskih krogih v glavnem manj razdelano od tistega, ki ga srečujemo v žanrskih elektronikah. Pri dotičnem albumu poslušalec tega vtisa ne dobi tako neposredno, vseeno pa lahko v konceptu mojstrstva poizkusim najti del tistega, kar pogrešam na Misnomer II. Čeravno na njem Gnezda vešče vodi kitaro, pa se v njegovem pilotiranju sistema efektov in sintetizatorjev vzpostavlja sledeča dilema, pertinentna za tovrstne elektroakustične muzike nasploh. Kakorkoli že zanimiv za neposvečene je način, na katerega se drobi in teksturalno prevreva Gnezdova kitara, za modularske frike bi znal biti dokaj generičen. Moč je namreč slutiti, da je vsaj del zvočne intrigantnosti pričujočega albuma ravno toliko kot Gnezdovo delo tudi produkt softwarskih razvijalcev; da je posledica algoritmov, ki so že priročno zapakirani v modularnih enotah. In spet smo pri vprašanju veščine. Kako naj recenzent obravnava obvladovanje tovrstnega orodjarija? Pri kitari sta nadzor in prefinjena avtorska izraba inštrumenta hudo pomembna elementa estetskega užitka in torej tudi kritike. Prav tako je to na drug način, torej iz konstruktorsko-kompozicijskega vidika, pomembno v elektroniki. Toda ali moramo pri tako singularnem delu, kot je Gnezdov album, res zahtevati oboje in ali morda narava njegovega konkretnega izvajanja pomede s takole postavljenimi imperativi? 

Gnezda se seveda lahko pri svojem nadaljnjem ustvarjanju prepusti spontanosti in prekarnim, tudi banalnim okolnostim dandanašnjika pri nas. Nenazadnje sta naš prostor in njegova prevladujoča diskurzivna atmosfera so-ustvarila tu obravnavano muziko, z njenimi presežki in omejitvami vred. Kot je dejal v nekem intervjuju, igral in snemal je precej intutivno, na samo ploščo pa pribeležil približno dve tretjini posnetkov. Toda ker gre v mnogočem izjemno delo, bi bilo pomembno, da Gnezda projekt Misnomer v bodoče razvija bolj velikopotezno in bolj umetniško preklesano. Poleg bolj strateške zastavitve v diahroni dimenziji bi si zaslužil in terjal tudi več načrtnosti (morda pa celo baročnosti) v svoji sinhronosti, torej v premišljenosti ter kompleksnosti elektronske organizacije. Treba bi bilo posneti precej več materiala, ga nato preposlušati, prebaviti, oceniti - nakar vse skupaj zavreči. In potem, v iskanju res konsekventnega, kredibilnega in pomembnega novuma v sferi jazza in nove muzike, snemati še enkrat.