29.08.2018

Elektronsko mestece

V novem tisočletju se z electrom povezane prakse najbolj kontinuirano, najdosledneje in preprosto najdlje odvijajo skozi večer Elektroliza. Na začetku letošnjega poletja je izdala svojo prvo, vinilno kompilacijo Electro City Ljubljana, zbirko, ki bi se lahko imenovala Electro Region Ex-Yu, saj na njej poleg domačih producentov najdemo tudi kupček hrvaških in srbskih.

Borja Močnik

Electro City  Ljubljana

Različni izvajalci

Electro City Ljubljana

Elektroliza
2018

Ohlapna glasbenožanrska oznaka electro ima v Ljubljani in širše po Sloveniji nezanemarljivo, ne slabo zabeleženo tradicijo. Če skušamo začrtati bolj izstopajoče točke neke površne zgodovine, lahko prvo verjetno zakoličimo z orači ledine – elektronskimi avant-gardnimi bendi 80. let, med katerimi najprej pride na misel kolektiv Borghesia. Potem se najočitneje in redno poudarjeno nadaljuje prav z Borghesijevcem Aldom Ivančićem in njegovimi kultnimi večeri v klubu K4, na katerih se je domača publika seznanjala s pionirskimi, prelomnimi, ključnimi in sodobnimi izrazi techna, industriala, EBM-a in wava. V istem času se je dogajalo nekaj deviacij, permutacij in obratov, založniško najbolj divjih skozi delovanje Maria Marzidovška z njegovimi težko sledljivimi kasetnimi podvigi, čeprav so njegova raziskovanja večkrat zavila v ob, pod, nad in predvsem izvenžanrsko početje.

Zbirka ni puristična. Ponuja od muzike, ki bi jo zlahka pomotoma zamenjali za čistokrvni nemški electro s sredine 90. let, do pritiklin vplivov »zlomljenih« ritmov britanske neortodoksne doktrine pa do očitnih referenc na žlahtni zvok detroitskega techna. Precej razgiban material torej, ki mu je skupno to, da citira dosledno, natančno in na visokem tehničnem nivoju, da je sicer pogosto povsem retro, a vseeno ne reakcionaren, vseeno zveni sveže, z domiselnimi idejami, predvsem pa demonstrira številne nianse jasnega ter široko zastavljenega estetskega okvira.

Potem je tu naslednja generacija, ki se je na mednarodno sceno prebila v drugi polovici 90. let. Opaznejši založniški premik je uspel dvojcu Random Logic, omeniti pa velja tudi didžeja Umka – feni njegovega vinilnega obdobja, torej obdobja, ko je še vrtel na vinilke, se bodo nedvomno spomnili, da je kratko obdobje v ljubljanskem klubu Propaganda pod Orto barom celo organiziral medtedenski klubski večer, posvečen electro muziki. 

V novem tisočletju se z electrom povezane prakse najbolj kontinuirano, najdosledneje in preprosto najdlje odvijajo skozi večer Elektroliza, ki ga približno redno in praviloma v klubu Channel Zero na Metelkovi organizirajo vse od leta 2006. Ne gre za povsem ortodoksni večer, saj se stilsko zvija vse do techna, ghetto techa, acida, dark wava ..., a skupni imenovalec je precej jasen: bolj roben in referenčen program temnejše plati podzemne plesne muzike tako obronkov kot središč, predvsem pa kotišč živahnih scen, na katere trenutni trendi nimajo omembe vrednega vpliva. Prej obratno. 

Trendi vedno črpajo iz trenutkov, iz izrazov preteklosti, in ravno sedaj živimo v času, za katerega lahko vehementno zatrdimo, da gre za obdobje posebne retro senzibilnosti, saj se v plesni elektronski muziki na plesišča vrača praktično vse: od robnega breakcora do klasik acid housa in komercialnega trancea. In seveda tudi electra. Trenutno najopaznejše didžejke in didžeji v svojih nastopih redno posežejo po izkopaninah živahnih 90. let, s to specifiko, da je vse težje definirati ključ selekcije. Preprosto povedano: kar je v poznavalskih krogih tistega časa veljalo za »šodr«, je danes lahko »skriti dragulj«. Estetski oziroma vrednostni kriteriji istih glasbenih vsebin so se v dvajsetih letih precej pretresli. 

A če si delu sodobne didžejevske krajine upamo očitati nekritičnost (neelitizem?), pa je usmerjenost klubskega večera Elektroliza v zadnjih dvanajstih letih vseeno precej jasen in fokusiran. Programsko ponuja, kar v domačiji ne ponuja praktično nihče drug, recimo početje hitre discipline detroitskega ghetto techa ali izjemno pomembne, a pogosto spregledane podzemne »haške šole« wava. Poleg Elektrolize vsaj približno sorodne vsebine v prestolnici trenutno predstavljata le še večera oziroma organizatorski etiketi Lost Tapes in, delno, Stiropor.

Elektroliza je na začetku letošnjega poletja izdala svojo prvo, vinilno kompilacijo Electro City Ljubljana, zbirko, o kateri se je dolgo šušljalo in bi se lahko imenovala Electro Region Ex-Yu, saj na njej poleg domačih producentov najdemo tudi kupček hrvaških in srbskih. A naslov je nedvoumen, eksplicitno izpostavlja, da je le Ljubljana oziroma Channel Zero oziroma večer Elektroliza pomembno stičišče ali osišče te ohlapne scene. Da pa ne gre za še eno kompilacijo lokalne produkcije, ki je zaradi šibke distribucijske mreže obsojena na sila omejen doseg, je poskrbel priznani tovrstni amsterdamski servis Bordello A Parigi.

Zbirka ni puristična. Ponuja od muzike, ki bi jo zlahka pomotoma zamenjali za čistokrvni nemški electro s sredine 90. let, do pritiklin vplivov »zlomljenih« ritmov britanske neortodoksne doktrine pa do očitnih referenc na žlahtni zvok detroitskega techna. Precej razgiban material torej, ki mu je skupno to, da citira dosledno, natančno in na visokem tehničnem nivoju, da je sicer pogosto povsem retro, a vseeno ne reakcionaren, vseeno zveni sveže, z domiselnimi idejami, predvsem pa demonstrira številne nianse jasnega ter široko zastavljenega estetskega okvira.

Poznavalci s klasičnim electrom povezanih žanrov in praks nad kompilacijo Electro City Ljubljana ne morejo biti razočarani. Na njej praktično ne najdemo odvečnega posnetka ali produkcijskega felerja, saj gre za čvrst in kompakten kupček, ki je namenjen predvsem klubski uporabi in ki bi ga težko izdala katera od referenčnih založb, in sicer preprosto zato, ker stilsko ni hudo omejen. O sami teži materiala na kompilaciji pove nekaj tudi to, da je britanski šef techna, Dave Clarke, z nje zavrtel ne en, ne dva, ampak tri posnetke v eni zadnjih edicij svoje oddaje Whitenoise.