18.02.2019

In memoriam Mirko Slosar

Mirko Slosar je bil eden najvidnejših primorskih zborovodij z izjemno ustvarjalno močjo in karizmo, ki mu priznavamo izjemne strokovne in umetniške zasluge pri razvoju slovenskega zborovstva.

Metka Sulič

Mirko Slosar
Foto: © Jana Jocif / Naši zbori

Mirko Slosar, eden najvidnejših primorskih zborovodij z izjemno ustvarjalno močjo in karizmo, ki mu priznavamo izjemne strokovne in umetniške zasluge pri razvoju slovenskega zborovstva, se je rodil 17. oktobra 1942 na Reki. Zanj je bilo značilno, da je vedno rad iskal nove stvari že od malih nog, ko je še vlekel harmoniko po domačih Jelšanah. Njegov raziskovalni duh se je odražal na razvejeni poklicni poti, ki se je v splošnem delila na zborovsko in pedagoško, iz teh dveh pa so izhajale še številne druge zaposlitve, angažmaji in sodelovanja. Prav na področju zborovskega petja je bilo njegovo delo v javnosti najbolj opazno, čeprav je bil priznan tudi kot visokošolski učitelj. Glasba ga je zanimala širše; tako je bil med drugim svetovalec za glasbeno pedagogiko na Zavodu za šolstvo in svetovalec za glasbo pri Zvezi kulturnih organizacij Koper.   

Večino svojega poklicnega življenja je posvetil poučevanju; bil je glasbeni pedagog, ki je sprva učil na osnovnih in srednjih šolah. Njegovo prvo zaposlitev je po dekretu nastopil na Osnovni šoli v Kuteževem, kjer bil razredni učitelj in je vodil tudi tamkajšnji otroški zbor. Izobraževanje je nadaljeval na Pedagoški akademiji v Ljubljani in Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral. Proti koncu študija je prvič stopil pred odrasel pevski zbor. Prevzel je Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, ki je pred tem dve leti miroval. Skupaj so vnovič vzpostavili delovanje. Po dobrem letu, ko je študij dokončal, je Vodopivce zapustil in se zaposlil na Gimnaziji Koper, ki je takrat vključevala vzgojiteljsko šolo, in nato na Pedagoški gimnaziji. Kmalu je postal urednik glasbenega programa na Radiu Koper – Capodistria. Študij ga je vodil naprej. Ko je magistriral iz zborovskega dirigiranja v Beogradu in doktoriral iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter opravil glasbeno terapijo (muzikoterapijo) na Nizozemskem, je zasedel mesto visokošolskega profesorja in predavatelja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Postal je zaslužni visokošolski učitelj Pedagoške fakultete na Univerzi v Kopru, od koder je s dvainpetdesetimi leti delovne dobe odšel v pokoj. Njegovo živahno zborovsko udejstvovanje je resneje nastopilo, ko je zaključil magisterij iz dirigiranja v Srbiji. 

V 60-letnem aktivnem zborovskem udejstvovanju je z nemalo mešanimi in moškimi pevskimi zbori prejel mnoge nagrade, in to vseh barv, zlasti pa zlatih. Med prvimi je bilo odličje na Naši pesmi v Mariboru z Mešanim pevskim zborom Svoboda iz Izole. Najžlahtnejšo zgodbo je napisal skupaj z Mešanim pevskim zborom Obala Koper, ki ga je na željo dijakov Gimnazije Koper ustanovil leta 1977. V njem so peli nekdanji koprski gimnazijci, pevci iz drugih zborov in zamejstva. V duhu presežkov se je ta zgodba nadaljevala trinajst let (do l. 1990). V intervjuju za Radio Koper ob 75-letnici je z glasbeno urednico Branko Kljun tako oživljal spomine na zbor Obala: »Najlepše spomine imam na Obalo, čeprav sem vodil še veliko drugih zborov. To ni bilo samo petje, ampak je bil način življenja. V njem smo zgradili takšno psiho-socialno družbo, da so se vsi, ki so prišli, dobro počutili. Oziroma so sodelovali bolj ali manj aktivno pri vsem delu, ki je bilo poleg petja na programu. Recimo vaje, tekmovanja v kolesarjenju in nogometu in vse ostalo, kar je pripomoglo h kvaliteti petja. Vsak je k petju prispeval toliko, kolikor so dale njegove sposobnosti.« Programsko so bili zelo napredni. Vključevali so tako sodobne tuje kot domače skladatelje. Na sporedu so bila dela Ubalda Vrabca, Pavleta Merkùja, Alojza Srebotnjaka, Lojzeta Lebiča, Marijana Gabrijelčiča in prve skladbe mladega Alda Kumarja. Na Naši pesmi v Mariboru je z Obalo osvojil srebrno in šest zlatih medalj. Najljubša skladba Mirka Slosarja je bila Oče naš hlapca Jerneja Karola Pahorja in z Obalo jo je rad izvajal ob raznih priložnostih še po svojem odhodu. Vezi so ostale vseskozi močne. Leta 2017 ga je MePZ Obala Koper ob svoji štiridesetletnici delovanja imenovala za častnega člana zbora. 

Posebno poglavje v njegovem življenju je bil Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič, na čelu katerega je bil skoraj dve desetletji (1985–2003). K zboru so ga povabili, ko je bil ta v ustvarjalni krizi. Z njegovo strokovno pomočjo je začel rasti tako po številu pevcev, kakovosti in nastopih po svetu (Evropa, ZDA in severna Afrika) kot tudi v poslanstvu. Zbor je postal redni seminar. Usmerjen je bil v izobraževanje svojih članov, saj so ga sestavljali večinoma vzgojitelji, ki so v svojem domačem kraju vodili otroške in mladinske zbore. Člani so pridobljeno znanje prenašali na mlade pevce in širili vedno večje znanje o zborovskem petju med ljubitelje glasbe po vseh slovenskih vaseh.

Slosar je uspešno vodil Portoroški zbor, Tržaški oktet (bil je njegov umetniški vodja) ter Moški pevski zbor Dragotin Kette, s katerim je začel delati, ko se je preselil v domače Jelšane. Sodelovanje je trajalo več kot deset let. Bil je svetovalec dekliškega Komornega zbora VOX Ilirica. Za svoje izjemne zborovske uspehe je prejel Gallusovo plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS. Leta 1999 mu je Sklad podelil bronasto plaketo, ki »naj opozori na njegovo življenjsko delo pri utemeljevanju zborovstva kot najširše oblike ljubiteljskega kulturnega udejstvovanja«.

Razvejena glasbena dejavnost Mirka Slosarja se ne konča tukaj. Za seboj ni pustil le prekrasnih spominov in intelektualne dediščine zborovskega znanja, ki ga je širil med ljubitelji petja, ampak tudi nekaj glasbenih del, ki jih je napisal za svoje zbore in po katerih še vedno z velikim veseljem posegajo pevski sestavi. Med najpopularnejše sodijo venček ljudskih pesmi iz okolice Ilirske Bistrice, ki ga je napisal za MoPZ Dragotin Kette, skladba Aleluja za mešani pevski zbor in otroški glas, ki jo je posvetil Portoroškemu zboru, in Ive, ljudska iz Ćićarije, napisana v duhu tamkajšnjega ljudskega petja za zbor Obala.  

Mirko Slosar nas je zapustil v starosti sedeminsedemdesetih let v noči na 11. februar 2019 na svojem domu v Jelšanah.