30.07.2016

In tako leta 2016 zveni romski blues

Romska kultura danes, kot jo v glasbo prevaja Katja Šulc.

Izak košir

Kamlisajlan

Katja Šulc

Kamlisajlan

Casete Mexico
2016

Ena od karakteristik glasbenice Katje Šulc je, da vedno znova preseneča, in to pozitivno. Poslušalca prilepi na zvočnik in ga povabi, da prisluhne. Njen čutni glas je vabljiv, na trenutke čutno hipnotičen. Že od nekdaj. Pevka nam je že s prvencem iz leta 2008 razkrila, da ima poseben odnos do poezije in da jo rada preslikava v zvok, v ritem, v šum. Tako je na prvem albumu uglasbila pesmi tankočutne slovenske pesnice Mile Kačič, na zadnjem ploščku z naslovom Kamlisajlan pa se je lotila romske kulture. A ne tiste tradicionalne, saj je za svoja peresa izbrala sodobne romske pesnike in aktivistke iz Vzhodne Evrope in Balkana.

Uglasbena poezija je s tem dobila nov, širši spekter, zlahka bi rekli, da tudi političnega. In to na mednarodnem nivoju. Zdi se, da se Katja Šulc skozi skladbe prebija lahkotno, brez truda, a obenem samozavestno. Plošča zveni, kot da bi bila posneta spontano, improvizirano, kar je pravzaprav največji kompliment, ki ga lahko glasbenik prejme, oziroma najmočnejši učinek, ki ga lahko doseže pri poslušalcu, saj to pomeni, da je pri svojem ustvarjanju in komponiranju povsem sproščen in v izvedbi prepričljiv.

Kamlisajlan je dobro strukturiran, a vendarle eksperimentalen projekt. Ni ustvarjen za poslušalce, ki bi si celovito sliko radi ustvarili že ob prvem poslušanju. Je potovanje, in to zvočno, kulturno in poetično. Pozna se, da glasbenica v sebi nosi izkušnje z raznolikimi glasbenimi žanri. Prehojene poti, ki jo je vodila od študija petja pod mentorstvom opernega solista Diega Barriosa Rossa do učenja jazzovskih vokalnih tehnik pri Ireni Vidic in udejstvovanja na newyorški glasbeni akademiji, ne zanemarja oziroma je ne pušča za seboj, temveč jo spretno izkorišča v svoj prid. Kar je na domači glasbeni sceni prej redkost kot pravilo.

Ta raznolikost zna biti sicer nevarna, saj nemalokrat privede do glasbene shizofrenije, do izgube prepoznavnega izraznega sloga, kar vodi k izgubi umetniške osebnosti. Pri Katji Šulc se to ne zgodi, kljub temu da je enkrat folk, drugič elektro, spet tretjič pa že skoraj world music. Kljub številnim vplivom in instrumentalno-vokalnim avanturam ohranja svojo značilno nevsiljivo ekspresijo, ki so jo novinarski kolegi v preteklosti nemalokrat označili za čarobno. Čeprav gre za nestrokoven izraz, imajo morda kar prav. Nekatere stvari je pač težko ubesediti, tudi kritikom.

Katja Šulc je vseh deset pesmi na albumu odpela v romščini, ploščo pa je v celoti posnela v Mehiki z odličnimi lokalnimi glasbeniki (predvsem z soavtorjem skladb Albanom Usatchem). Romskega izročila ni zgolj preslikala in preobleka v sodobno zvočno podobo, temveč ga je posvojila in si ga do neke mere celo prisvojila. Instrumentalna podlaga albuma je tako celovita – stalnica so akustične kitare, tolkala, violina, viola ter harmonika in trobenta. Dodatni instrument pa je, kot vedno, pevkin glas, ki atmosfero popestri predvsem s harmonijami spremljajočih vokalov.

Ne bi želel zveneti pikolovsko, saj se ponavadi v tovrstnih primerih postavim na drugo stran brega, pa vseeno: med prevodi pesmi v zloženki, ki nam poleg romščine ponujajo angleščino, ne najdemo slovenskega jezika. Če že prevajamo in če je glavni sponzor plošče Ministrstvo za kulturo RS, potem bi bilo smotrno vključiti tudi slovenščino.

Kamlisajlan Katje Šulc bi bil zlahka filmska glasba kakega od filmov Emirja Kusturice, popestril bi ozračje v kakem rahlo zadimljenem kletnem klubu, hipnotiziral skupino izletnikov ob tabornem ognju ali zapolnil večerni program malo zahtevnejše radijske postaje. Zagotovo gre za njen najrazsežnejši projekt do zdaj. In zdi se, da ne gre več zgolj za namig, temveč je to prej resna napoved, da se Šulceva z mejami ne ukvarja, pa naj gre za tiste v glavah ali za državne, ki glasbenike ponavadi (za)dušijo, da si ne upajo pogledati še na kakšno drugo stran. V primeru Katje Šulc tudi čez Atlantik. In tako danes, leta 2016, zveni romski blues.