Ko se srečata ljubiteljska in profesionalna ustvarjalna moč

Na produkcijo glasbene operete oziroma komedije s petjem oziroma muzikala, kakor koli že želimo poimenovati ta žanr, v Poletnem gledališču Studenec verjetno sploh ne bi bila pozorna, če v programu ne bi pisalo, da je avtor predstave Radovan Gobec. Vem, posipam se s pepelom; Planinska roža in Hmeljska princesa sta v mojem spominu, Habakuk, ki je nastal leta 1938, pa sploh ne. Tudi zgodba o tej uprizoritvi je drugačna. Leta 1940 so jo izvedli v Mariboru in ponavljali v Celju. Po pridobljenih informacijah je bila prepovedana, redko izvajana ali pozabljena in spravljena v raznih zasebnih arhivih. Slišali smo, da so se lani na Kulturnem poletnem festivalu Studenec že pojavljale ideje za naprej in tako je od nekod padel predlog o Habakuku, ki so ga v osemdesetih letih izvedli v Osnovni šoli Šentvid pod mentorstvom Alberta Zupana, in sicer v izvirniku ob klavirski spremljavi. Pridobitev notnega gradiva je zahtevala pravo detektivsko delo. Če pomislimo, da so predstavo začeli ustvarjati aprila in da je večina nastopajočih amaterjev, je produkcija na resnično visoki ravni. Igralci lokalne gledališke skupine in pevci so se ujeli do potankosti, tako da je dogajanje mirno teklo in nas ves čas držalo na trnih in ostrih ušes. Osebno me je navdušilo, da so bili na voljo podnapisi, četudi jih nisem potrebovala, saj je bila dikcija na zavidljivi ravni. 

Avtorja predstave sta dr. Rudolf Dobovišek, ki je bil pravnik, politik in književnik, ter skladatelj Radovan Gobec. Oba sta obdobje, v katerem se zgodba odvija, dobro poznala. Gospodarska kriza, napetosti pred novo vojno, zgodba o gruntarju Habakuku (Marjan Bunič), ki želi svojo hčer Slavico (Gaja Sorč) bogato omožiti z mladim mesarjem Jurekom (Marko Ferjančič iz Prekmurja), vmes pa posega še sosed Janez (Primož Krt), ki bi s poroko združil dva grunta. Vse to so idealni pogoji za burko, ki pritegne gledalce. Mladenka ni naklonjena načrtom svojega očeta, saj ima sama oči samo za vojaka Branka (Gregor Ravnik), in na srečo jo pri tem podpira sestrična Vera (Eva Černe), vse skupaj pa spretno usmerja gospodinja Urša (Pia Brodnik). Zadeve se zapletajo in razpletejo vse do srečnega konca, ki nas v določenih vidikih preseneti.

Za priredbo in režijo je poskrbel Alojz Stražar, neumorna gonilna sila vsakoletnih uprizoritev v Studencu. K ustvarjanju je znova privabil sijajno zasedbo solistov (mentorica Pia Brodnik), nekateri že leta sodelujejo z njim. Komorni ansambel igra brez dirigenta, mentor je Tomaž Kukovič, zbor sestavljajo okoliški pevci in člani Komornega pevskega zbor Šutna iz Kamnika, pripravil pa ga je Karel Leskovec. Če pomislimo, da so predstavo začeli ustvarjati aprila in da je večina nastopajočih amaterjev, je produkcija na resnično visoki ravni. Igralci lokalne gledališke skupine in pevci so se ujeli do potankosti, tako da je dogajanje mirno teklo in nas ves čas držalo na trnih in ostrih ušes. Osebno me je navdušilo, da so bili na voljo podnapisi, četudi jih nisem potrebovala, saj je bila dikcija na zavidljivi ravni. 

Glasbo za predstavo je Slavko Avsenik ml. priredil za godalni kvartet, klavir, flavto in klarinet. Zvok me je kar malce nostalgično popeljal v čase skladbic Janeza Bitenca in Janeza Kuharja ter Veselega tobogana. Predstava ima en odmor in traja kar dve uri in pol, kljub temu pa ni niti za trenutek dolgočasna. Priložnost za ogled je še 13., 14. in 15. avgusta.