27.04.2018

Indiekracija

The Margins neguje celovito in skrbno izdelano pozo, s katero izkazuje veliko željo po skoku čez planke. Pušča vtis benda z vizijo, bend očitno ve, kaj hoče. In plošča Bella Insania je odločen in samozavesten korak v to smer.

Igor Bašin

Bella Insania

The Margins

Bella Insania

samozaložba
2018

Med priložnostno debato o aktualnih, svežih imenih na domači sceni je padlo na mizo tudi ime The Margins. Ob toplih in naklonjenih simpatijah je bila izražena še blaga skepsa, pravzaprav obžalovanje, da bend poje v angleščini in si tako oža prodor v domače okolje. Ovinkarjenje uredniške pameti, zakonskih regulativ in parcialnih zarot mu ne tlakuje (na)ravne poti v naš radijski in medijski eter. Vendar ni strahu, saj ob prekmursko-medžimurskem indie poreklu The Margins neguje celovito in skrbno izdelano pozo, s katero izkazuje veliko željo po skoku čez planke. Pušča vtis benda z vizijo, bend očitno ve, kaj hoče. In plošča Bella Insania je odločen in samozavesten korak v to smer. 

Opravka imamo s še enim vrlim prvencem iz domačih logov, ki nam ga je odkrila kompilacija Slovenskega punk rock portala. Še en dokaz več, da ni skrbi za novo muziko in nove kadre. Bolj naj nas skrbi narodnjaški napuh v medijski krajini, ki podpihuje bebavost in brez sramu ignorira levji delež novih, mladih potencialov in nasploh prodornih sil. 

Z debijem Bella Insania je skupina The Margins prestala ognjeni krst. Skrbno spisani in umetelno sproducirani komadi nakazujejo, da se bendu bolj kot indie melanholija prilega rockovska pokončnost. Vse, kar se bo bendu dogajalo v bodoče, ni toliko odvisno od te plošče, ampak v prvi vrsti od preudarnosti in drznosti kvarteta na poti naprej. Škoda bi bilo, če bi s prevelikimi željami in visoko zastavljenimi cilji opešal nekje na sredi poti z obrobja.

Prekmursko-medžimurska indie rock naveza udari v prvem komadu Continental na vibro The Black Keys iz časa plošče El Camino in hita Lonely Boy. Hommejeve zareze Queens of the Stone Age razgalijo rockovski zanos, ki se kot rdeča nit vleče od začetka do konca albuma. Še čvrsteje bend zagrabi z joanjettovskim That's Gonna Happen, ki po zvoku in pristopu izvira z začetka 21. stoletja. The Margins ni produkt zlate ere kitarskega rocka, ampak njegov potomec. Bend je zrasel z indie rockom zadnjih petnajstih let in je danes njegov sodobnik. Po hit-rockovsko nastrojenem uvodu v ploščo se v Loudspeaker zameša rockovsko prepojeni rif s postpunkovskim tempom in začimbami kitarske britpop psihedelije, ki je še en temeljni nosilec govorice fantov z margine. Dinamični Let's Go nadaljuje kot hibrid poskočnih Franz Ferdinand in Arctic Monkeys v rockerskih jaknah. S Find Your Way sežejo po trši rockovski neopsihedeliji, ki jo vokal zamakne h grungerski baladnosti in se inštrumentalno žal ne razvname v nakazano vihro. Z njim se odpre šibki part plošče. Skupaj z naslednjimi New Wave, Goodbye My Friend in Auro izpuhti uvodoma izkazani potencial in fantje zapadejo v hibne trenutke. Hočejo pokazati čim več, a z balastnimi aranžmaji, kitarskimi dialogi, vsiljivimi solažami in eksploatacijo efektov potlačijo in zapostavijo direktnost ter pozitivnost. Zabredejo v smeri kluba »še enih indierockerjev«, kar simbolično, hote ali nehote, ponazarja naslovnica plošče Bella Insania: izpuhtela glava v svetu informacijskega ži(v)čevja. Na srečo po mlačnem kosu nastopi zaključni Red kot odrešitev plošče. V prvi plan spet stopi nalet z začetka albuma in zbudi se naklonjenost, če ne že kar zaupanje v bend. 

Z debijem Bella Insania je skupina The Margins prestala ognjeni krst. Skrbno spisani in umetelno sproducirani komadi nakazujejo, da se bendu bolj kot indie melanholija prilega rockovska pokončnost. Vse, kar se bo bendu dogajalo v bodoče, ni toliko odvisno od te plošče, ampak v prvi vrsti od preudarnosti in drznosti kvarteta na poti naprej. Škoda bi bilo, če bi s prevelikimi željami in visoko zastavljenimi cilji opešal nekje na sredi poti z obrobja.