16.05.2017

Iskrena nepokorščina

Na tem živem in živahnem albumu je nakopičenih toliko zanimivih muzičnih in družbeno relevantnih reči, da se je težko upreti skušnjavi njihovega razstavljanja in povezovanja.

Ičo Vidmar

Disorder at the Border Plays Ornette

Daniele D'Agaro, Giovanni Maier, Zlatko Kaučič

Disorder at the Border Plays Ornette

Not Two
2016

Na tem živem in živahnem albumu je nakopičenih toliko zanimivih muzičnih in družbeno relevantnih reči, da se je težko upreti skušnjavi njihovega razstavljanja in povezovanja. V tej mikavni nalogi pojdimo po vrsti.

Najprej zbode v oči izbor imena za trio mejašev, v katerem muzicirajo pihalec Daniele D'Agaro, kontrabasist Giovanni Maier in tolkalec Zlatko Kaučič. Ime hkrati priča o tem, da so glasbeniki zelo doma v jazzu, a glede na družbeni čas in prostor, v katerem delujejo, sladostrastje ob ustvarjanju »nereda na meji« meri daleč čez. To je iskrena nepokorščina.

Iz glasbene zgodovine vemo, da je Disorder at the Border eden od utemeljitvenih, mejnih komadov modernega jazza (modern jazz ima v angleščini mnoštvo konotacij). Vrli jazzoslovci mu pripišejo takšno vlogo v nastajanju bebopovskega načina skladanja in muziciranja. Bil je ravno nekje na meji, na prelomu med različnimi utrjenimi načini in oblikovnimi principi tedanjega jazza. Komad s tem naslovom je leta 1944 aranžiral trobentač Dizzy Gillespie za orkester saksofonista Colemana Hawkinsa, v katerem je muziciral.

Ko po imenu s tako močno preteklostjo poseže trio zrelih glasbenikov, ki so po formaciji jazzovski v najširšem pomenu, ta hoteni glasbeni »nered«, ki se zunajglasbeno realno odvija prek državnih administrativnih meja in njim navkljub (takšna je navsezadnje kolektivna praksa sodelovanj v godbah), seveda takoj pomeni še kaj drugega, ne le glasbeniško nemirnost in željo po podiranju ločnic. Ti sta vedno del zahteve modernega jazza in sploh vseh modernih godb, pri čemer v mislih nimamo le tistih, ki se jih da zvesti na panevropske prakse skladateljev. To zahtevo trije glasbeniki suvereno vzamejo nase in si jo po svoje še otežijo s kolektivnim avtorskim posvetilom Ornettu Colemanu

V 20. stoletju težko najdemo glasbenika, ki je po jazzovskih modernistih štiridesetih let s somišljeniki napravil tolikšen glasbeni prevrat čisto v vsem, kot ga je Coleman. Tu se pač omejujemo na »naš«, zahodni, atlantski svet kulturnih povezav. Spomnimo: Ornette Coleman je neizbrisno del najplemenitejšega v svetu zahodne glasbe in umetnosti. Iz jazza je izhajal, a se je tudi radikalno oddaljil od njega, lahko bi celo rekli, da ga je pravzaprav po »jazzovsko« iskalsko razširil. Jazz ga je s svojim tedanjim glasbenim redom in hierarhijami utesnjeval. Vendar je ravno ta v zasnovi vitalna demokratična umetnost v nedrjih ameriške nedemokratične družbe temu črnskemu glasbeniku iz Teksasa z vsem, kar je zanj predstavljala (možnost ekonomskega preživljanja, osebnega izražanja, surovega tekmovanja, osvobajanja od družbenih prisil, oblikovanja svobodomiselnega svetovnega nazora), omogočila, da se je povzdignil čez njo.

Trio Disorder at the Border je posvetilo Ornettu odigral oktobra 2015 na festivalu Jazz & Wine v čezmejnem Karminu. V letu Colemanove smrti so se podobna posvetila velikemu muziku kar vrstila. Tako kot že prej, je večina skupin v tistem letu posegala po njegovem edinem »standardu«, eni redkih Colemanovih skladb, ki je postala neke vrste pesem iz pesmarice – žalostinki Lonely Woman iz leta 1959. V resnici je ta krasni komad doživel predvsem ogromno omlednih bopovskih priredb, ki so njegovo nemirno pulzivnost, fino večglasje, napeto medigro in melanholično občutenje zvedli na tehnično vajo iz »jazza«. Tega pričujoči trio ni storil; za začetek ni niti predvidljivo posegel po Lonely Woman.

Smo pri naslednjem intrigantnem momentu tega albuma: izbor Colemanovih komadov je povsem »nestandarden«. Je poznavalski, poglobljen, po svoje zarotniško širok, tako kot so bili široki Colemanovo zvenenje, glasbena intuicija in izdelana, razvijajoča se misel, ples v njegovi glavi, ki nas je zapeljal tudi na njegovih zadnjih nastopih na evropskih odrih (nepozaben in izjemno emocionalen je bil njegov koncert leta 2009 v avstrijskem Saalfeldnu, ko smo se od harmolodika pravzaprav radostno poslavljali). Razpon izbranih Colemanovih skladb seže od leta 1966 s Faithful (z albuma Empty Foxhole, na katerem je Coleman pihal v tenorsaksofon) prek Garden of Souls (album New York is Now iz leta 1968) in Comme il faut iz leta 1969 (živi album Crisis) do Mob Job (električni album Song X iz leta 1986 s Patom Methenyjem) in Him & Her (posnet na fenomenalnem Of Human Feelings s Prime Time Bandom leta 1979). Izbor skladb za kolektivno avtorsko obdelavo je torej povsem neortodoksen, brez komadov legendarnega kvarteta iz let 1959–1960, marveč iz časov, ko Coleman ni bil v ospredju medijske pozornosti, pač pa je tipal, preverjal, iskal ter domišljal nove poti do svojega zaprto-odprtega sistema v sedemdesetih letih, ki je dal toliko noro dobre godbe.

Pristop trojca je docela evropski in svobodnjaško jazzovski, spoštljiv v nameri, da se ustvarjalno pokloni svojemu viru navdiha. Kolektivno muziciranje je ves čas zavzeto, osnovne konture so podane angažirano, D’Agaro je čustven, dinamičen pihalec, ki ima rad pulzivno, nemirno melodijo (podobno kot Ornette), Kaučič in Maier sta ves čas zraven in tesno skupaj. Trio ne popušča v urejenem »neredu«. Posnetki izžarevajo in kažejo, da je šlo za pošten špil. Daje fino muziko. Ni lepšega kot to, da glasbeniki z dolgoletnimi izkušnjami na odru dajo vse, kar zmorejo, vztrajno iščejo in pri tem niso »replikanti«, reproducenti tisočkrat slišanega. 

Zadnja elementa, ki nista za odmet, sta naslednja: album Disorder at the Border Plays Ornette je izdala vztrajna in spodobno vodena poljska založba Not Two Records. Njeno delovanje je vredno vse pozornosti, izdaja novi jazz glasbenikov iz vseh vetrov. In nazadnje, naj tale zapis o albumu in nabranih rečeh okrog njega – skupaj z naravo muzike in svobodnim internacionalizmom njegovih glasbenih akterjev – opozori na to, da je glasbeniško posvetilo Ornettu vredno tudi zato, ker so ga z vloženo energijo in dosledno držo ustvarili trije glasbeni kozmopoliti, in ne zato, ker je eden z enega (»našega«, »pravega«) konca in druga dva z druge strani meje.